|  Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. (to ni pravljica)
Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.
Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.
Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.
Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.
Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.(tako se začne)
Razmišljal je o svojem razkošnem življenju in osupnjeno ugotovil:
"Imam štiri žene,vendar, ko bom umrl, bom popolnoma sam."
Četrto ženo vpraša:"Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljšimi oblekami in ti izkazoval pozornost."Sedaj, ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
"Ni govora!" je odgovorila četrta žena in odšla brez besed. Njen odgovor je zarezal kot oster nož v njegovo srce.
Žalostni kralj vpraša tretjo ženo: "Vse življenje sem te ljubil." Sedaj ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
"Ne", je odgovorila tretja žena. "Življenje je predobro.Ko boš umrl, se bom ponovno poročila."
Potem je vprašal drugo ženo: "Vedno sem se obračal nate in vedno si mi pomagala. "Ko bom umrl,ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
"Žal mi je, tokrat ti ne morem pomagati«, odvrne druga žena. »Kar lahko storim je, da te pokopljem."
Njen odgovor je kralja zadel kot puščica.
Potem je zaslišal glas: "Šla bom s tabo in ti sledila kamor koli boš šel."
Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva žena. Bila je suha od podhranjenosti in zapuščena.
"Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate," reče z veliko bridkostjo kralj.
*Sedaj pa sledi tole.
V resnici imamo vsi v življenju štiri žene.
Naša četrta žena je naše telo. Ne glede na to koliko napora vložimo v nego in skrb za telo, nas bo zapustilo, ko bomo umrli.
Naša tretja žena so posest, položaj in bogastvo. Ko umremo, ga podedujejo drugi.
Naša druga žena so družina in prijatelji. Ne glede na to, koliko so nas ljubili, z nami bodo ostali samo do groba.
In naša prva žena je naša duša. Mnogokrat zapostavljena v težnji po pridobivanju bogastva, moči in užitkov. Vendar je duša edina, ki nam bo sledila, kamorkoli bomo šli.
Posreduj to vsem, ki so ti pri srcu.
(no, pa pazi na svojo dušo)
Neznani avtor
|
NE ZAMUDITE
Štiri žene
Prispeval/a: Sonja Ličof dne četrtek, 25. maj 2006 @ 23:20 CEST
V materialnem svetu so stvari velikokrat videti povsem drugačne kot so v resnici. Zato tudi dogodke in situacije, ki jih doživljamo iz dneva v dan, pogosto vidimo v povsem drugačni luči kot je njihovo resnično sporočilo. In velikokrat bi ostrmeli, če bi dojeli in spregledali njihov resnični pomen. Včasih bi ostrmeli od presenečenja in globoke ganjenosti, drugič od velikega šoka in razočaranja.
In potem bi se naučili spoštovati tudi mnenje drugega, čeprav se z njim ne strinjamo, saj mogoče marsikaj vidi s povsem druge perspektive kot mi sami. In takrat bi tudi spoznali, da je navidezna sreča v obliki denarja, bogastva in različnih visokih in pomembnih nazivov, ki ljudem v tem svetu toliko pomenijo, v resnici težak kamen, ki dušo pritiska k tlom, da se ne more dvigniti in svobodno zadihati, temveč se vedno znova vrti na enem in istem mestu. Duša hrepeni po svobodi in človek prav tako, toda namesto da bi sledil impulzom duše, vedno znova ravna po svoji volji in tako tone vedno globlje v negotovost, razdvojenost, brezishodnost in postaja vedno bolj nesrečen.
Šele ko se rešimo vsakršne vezanosti, lahko postanemo resnično svobodni. Takrat nam materialno bogastvo ne bo več pomembno, temveč bomo skrbeli, da bomo imeli za preživetje ter pomagali tistim, ki živijo v pomanjkanju. Prav tako nam ne bodo več pomembni različni nazivi in kaj si ljudje mislijo o nas, saj se bomo zavedali, da nismo vredni nič manj od slehernega bitja na tej Zemlji – da smo torej vredni zelo veliko. In takrat se tudi ne bomo pretirano vezali na soljudi, temveč se jih bomo naučili ljubiti in jim obenem dati svobodo, kar pomeni, da ni pomembno, ali so blizu nas ali zelo daleč, pomembno je, da smo z njimi notranje povezani.
In takrat bomo spet občutili notranjo srečo, ki je v resnici globoka hvaležnost duše, katero smo izpustili iz oklepa naših želja po koristoljubju in ji dovolili, da spet postane to, kar je nekoč že bila: preprosta, svobodna, neobremenjena, nesebična, skrbna in ljubeča, usmiljena in razumevajoča, preprosto srečna.
Štiri žene
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 26. maj 2006 @ 20:00 CEST
To pa pomeni, da je kralj te uboge žene delal za časa življenja ljubosumne, jih je prikrajševal za marsikaj, saj moški še eno žensko težko zadovolji. Če je imel cel harem štirih žena in bogve koliko pohotnih ljubic, potem se nobeni ni mogel prav posvetiti.
Ta kralj je bil po mojem mnenju silak, kosmatih prsi, zagledan vase, prepotenten zaradi bogastva in kraljevskega položaja. Prav nič nedolžen angelček ni bil, kot se ga na smrtni postelji skuša prikazati, kot dobričino in pozornega soproga. Kralji so običajno trinogi, absolutisti in prepotentni oblastiželjni ljudje.
Celo življenje je svoje štiri ženske dolgočasil in zapostavljal ter se ljubimkal s haremskimi ljubicami. Njegove žene pa so, če so le mogle iz maščevanja v salonih konverzirale in iskale ljubimce. Ljubile so krzno, svilo, žamet, brokat, dragulje in lepe obleke. V spalnicah za obešalniki, polnimi oblek so skrivale svoje ljubimce ali se zaklepale v svoje velike sobane in se ljubimkale z mladimi dvorjani, strežniki in lakaji.
Kralj je pa doživljal svoje žene kot lastnino in z nobeno ni mogel imeti trajnega iskrenega srčnega razmerja. Štiri žene hkrati je nemogoče ljubiti, lahko pa jih je posedovati. Ženske so pa samo spletkarile med sabo. Svojega moža, kralja so videle kako pošilja mladeniče v vojsko umirati, kako požiga, pleni in posliljuje.
Jaz si težko predstavljam kralja kot nekega jagenčka, s svetlimi kodrci na čelu, zaljubljenega pogleda, ki recitira svojim štirim ženam romantično poezijo. Kralj težko prenaša svoje šibkosti in ničevosti, kralj je nepotešena pohoda, ki mu žensk ni nikoli dovolj. Res se bo težko ločil od svojega brezdelnega življenja, a tako kot je živel, tako bo tudi umrl. Tista, ki se mu hlini, ima sigurno zamešan kakšen strup v kozarcu ali strupeni prašek v prstanu, ki mu ga je zvarila in mu ga bo dala spiti z namsehom na ustih, tako strup, ki mu ne bo uničil samo telo, temveč tudi njegovo dušo. Prav nobena izmed njih nima nobene prizanesljivosti do njegovega položaja, vse štiri se mu kar lepo maščujejo, se pri tem zabavajo in komaj čakajo, da bodo padle v objem svojim ljubimcem. Končno se ga bodo rešile, še pomislile ne bodo, da bi jih utegnil še kdaj pretepati, jih zapirati v samice in jim gorziti, da jih bo vrgel v prepad, če mu ne bodo vdane, da jim bo dal izkopati oči, da jih bo privezal na natezalnico, ali da jim bo celo odsekal kakšen ud. Nekateri kralji hočejo, da žene gredo kar z njimi žive v grobnico. Mislile so si, lačne ne bomo, streho bomo imele nad glavo in nihče nas ne bo več maltretiral. Kralj je umrl - živela kraljica!
Štiri žene
Prispeval/a: Sonja Ličof dne petek, 26. maj 2006 @ 21:07 CEST
Ko sem govorila o svobodi duše, vsekakor nisem imela v mislih, da do te svobode lahko pridemo z begom iz materialnega sveta. Prav nasprotno, kajti tam ne bi nikoli mogli povsem spoznati samih sebe in svojih ne ravno lepih in plemenitih lastnosti, ki privrejo na dan šele takrat, ko se moramo v vsakdanu realnega sveta soočati z najrazličnejšimi težavami in ovirami. In prav imate tudi, ko pravite, da se moramo odgovornosti šele naučiti. Res, ničesar se ne da doseči čez noč, do vsega je treba priti postopoma. In ravno zato nam življenje iz dneva v dan daje nešteto impulzov, ki nam želijo pokazati, kje še nismo mojstri svoje lastne sreče in se moramo tega šele naučiti.
In tudi Tatjana je zalo lepo napisala: Tako kot je živel, tako bo tudi umrl. In to velja prav za vsakogar na tem planetu. Zato je dobro, da se tega zavemo že takrat, ko je smrt našega telesa še zelo daleč, kajti takrat se da še veliko spremeniti. In potem ob smrtni uri ne bomo tako zaskrbljeni in obupani kot kralj iz zgodbe, saj za to ne bo nobenega razloga več.
Štiri žene
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 27. maj 2006 @ 09:07 CEST
Če neznani avtor postavlja pri takem kralju fikcijo, da je imel dušo (telo je gotovi imel, ki je šlo z njim na drugi svet), potem je moja realistična fikcija ali predpostavka o tem, kar sem o kralju napisala, bolj verjetna.
Zgodba ima nazorski temelj v vzhodnjaških religioznih sporočilih (islam dopušča več žena), ki verujejo v reinkarnacijo in selitev duš, medtem ko dejansko naša duša za časa življenja le hrepeni, da bi večno živela in si želi vekotrajnosti. Vekotrajnost duše pa dosežemo, če jo negujemo za časa življenja in za življenje (ne za posmrtno življenje v dobesednem smislu), kajti naša dobra dela, ki jih bomo namenili drugim bodo sevala svoj žarek ljubezni tudi v prihodnost, ko nas več telesno ne bo tu, temveč bomo pod zemljo ali v žari.
LP Tatjana