MEDITACIJA MESECA 20. marec – 20. april 2011

KAJ IMAMO Z ZEMLJO SKUPNEGA?
Dokler se Zemljo enači z njeno materialno obliko, nimamo z njo veliko skupnega. Skupno nama je zgolj fizično telo. Kaj pa življenjske sile, pretakajoče se med nama? Razmerje se res spremeni, ko začnemo gledati na Zemljo kot na energijsko oblo prepleteno z vitalnim organizmom. Takrat si lahko mislimo, da se vitalne sile, ki oživljajo Zemljo, pretakajo tudi skozi nas in vedno znova vračajo v objem Zemlje. Na tej ravni smo nedvomno povezani.

Povezava postane še bolj usodna, ko začnemo Zemljo razumeti kot večdimenzionalno noosfero – večrazsežnostno telo zavesti. Zemlja namreč ni samo naš planetarni dom, temveč tudi mogočen klobčič božanske zavesti.

Ta materialno sfero Zemlje in vsa njena bitja presvetljuje in hkrati zaobjema. Ko mislimo, mislimo z zavestjo Zemlje. Ko se smejimo ali jokamo, se jokamo ali smejimo skupaj s čustveno auro Zemlje. Imamo pa še nekaj skupnega z Zemljo, nekaj »najbolj bistvenega«. Obojni smo svoje bivanje in ustvarjanje posvetili RAZCVETU ŽIVLJENJA.

Zemljo si predstavljam kot silno angelsko bitje, ki si je izbralo nalogo, da življenje naseli v mrtvo in hladno materialno vesolje. Neštete druge ravni vesolje so polne življenja. Največkrat gre za življenje duhovne razsežnosti. Kaj pa materialna raven obstoja s svojo neznansko gostoto? Zemlja je porabila milijarde let ustvarjalnih naporov, da je materijo presvetlila z življenjskimi gibanji, toploto in nazadnje naselila z živimi bitji. Tudi mi ljudje smo eno izmed njih.

Ni potrebno posebej razlagati, če trdim, da se ljudje premalo zavedamo tega, kakšen izjemen dar nam je dan ob tem, da lahko hodimo po Zemlji, uživamo življenje in se drug drugega z rokami dotaknemo – ne samo z mislijo. Zemlja se je morala pošteno potruditi, da nam je vsem živim bitjem ta užitek omogočila.

Posledično pa ne mislim, da bi se morali stopiti od hvaležnosti. Hvaležnost že, ampak, kar Zemljo še bolj zanima, je sobivanje z nami ljudmi, še najbolj naše možno soustvarjanje. Ljudje prinašamo na Zemljo sposobnost soustvarjanja. Iz gline znamo narediti lične posodice, da o katedralah in avtocestah niti ne govorim.

V zadnji izjavi se že čuti neka ost. Kako bi lahko svojo ustvarjalnost tako uglasili z Zemljo, da ne bi bila razdiralna? Razdiralnosti in nesreče je preveč, ravnotežje je izgubljeno, planet se začenja dušiti pod pritiskom naše neuglašene »ustvarjalnosti«.

Meditacija meseca je tokrat namenjena boljši uglasitvi med človekom in angelom Zemljo. Namenoma zapišem »angelom«, da ne bi kdo mislil, da mislim na uglaševanje z negibno materijo. Tu gre neizpodbitno za duhovni proces in za ljubezenski odnos.

Umirite se, utihnite, poglejte vase.
Najbolje je, da sedete tako, da ste blizu tal.
Vzpostavite čustven odnos do središča Zemlje – središča v smislu osredinjenega bitja.
Drugače rečeno, občutite vašo intimno povezanost z materjo in sestro Zemljo.

• Potem pojdite vzdolž hrbtenice navzdol in poiščite tisto vitalno-energijsko zvezdo
(čakro), ki nam je skupna z dušo Zemlje. Če človek stoji, se slednja nahaja v osi
hrbtenice, približno tri pedi pod stopali.

• Zavedajte se, da nam je ta čakra skupna z dušo Zemlje. Poskusite občutiti njeno
kvaliteto, morda doživeti tisto, kar vam želi Zemlja v danem trenutku sporočiti.
(Opomba: da ne pride do negotovosti glede vloge korenske čakre – slednja ima
predvsem nalogo energijskega povezovanja z Zemljo. Ta vloga ni več tako pomembna
kot je pomembno povezovanje z duhovnim bistvom Zemlje, kateremu se tu posvečamo.)

• Potem se začnite ljubeče povezovati z imenovanim centrom kot srednjo točko med
vami in angelom Zemlje. Občutite to točko človekove povezanosti z jedrom Zemlje kot
del vašega bistva.

• Nazadnje svoje občutke podelite z skupnim zavestnim poljem človeštva. Naj nekaj
časa zveni v tem morfogenetskem polju, da spodbudimo soljudi k poglobitvi njihovega
razmerja z našim skupnim planetarnim domom.

Marko Pogačnik