Stojim pred jutrišnjim dnem in gledam. Otroci današnjega dne se nahajajo pred prepadom. Zemja rodovitna in dobra mati, ves čas je dajala. Ni dobila take ljubezni kot jo je dajala, zato smo jo izčrpali in za njeno rodovitnost smo ji vračali odpadke.

Kaj je naredila znanost v zadnjih stoletjih, kar je izgledalo kot nekakšen veličasten razvoj človeštva in znanosti.

Kaj smo pripravili otrokom in naslednjim generacijam?
Otroci današnjega in jutrišnjega dne, so se znašli pred uničeno zemljo, uničeno hrano, uničenimi rekami, zrakom morjem, in celo pred nerodovitnostjo zemlje. Skoraj na vsakem tretjem izdelku piše jejmo zdravo hrano. In seveda ko pogledamo ceno nam to pove vse.
Kot prvo zdrave hrane ni.

Človek, bi se moral odvrniti od tega, da dela za kopičenje denarja. Kajti pravi način življenja ni to, saj prav naravnano življenje zahteva popolnoma drugačno usmeritev, kjer so stvari ki prinesejo blagodet in blagostanje na dolgi rok vsakodnevno ozaveščene in dostopne, ter udejanjene..

Kajti dokler je usmeritev taka kot je, se seveda pokaže da se pravi način življenja ne splača. Človek pa je še kako pripravljen delati to kar se splača za njegov žep ne glede na posledice. Torej človek že dolgo dela to, kar se kratkoročno splača za njegov žep.

Padec človeštva je tesno povezan z tem, da dela to kar se splača ne pa to kar je prav. Če bi delal to kar je prav, bi imel stalno zdravo vitalno moč, jo znal prav uporabljati, in ne bi padel v mehkužnost in bolezen.
Kaj nam je to dolgoročno prineslo pa je zdaj pred nami.

Mnoge ljudi, ki delajo samo za preživetje, in še to v degenerativni smeri. In potem si privoščijo malo zabave, in se odpravijo spat za jutrišnji težek dan, in kaj še je najhujše žalostnemu koncu naproti.

In kaj je najbolje da naredimo?
Da ne damo niti enega očitka našim prednikom. Naredili so kar so naredili, živeli so kakor so živeli znali so kar so znali.
Ne damo jim prezira ravnodušnosti sovraštva ampak ljubezen.
Saj so jo tudi mnogi od naših prednikov dajali pač tako, kot so jo razumeli.
Nič ne pomaga, če jim to očitamo edino popravimo lahko to.

Tudi nič ne pomagajo besede in vzkliki kar tako, ljubite se vsi in med seboj, ampak postanejo resnična pomoč, ko se spremeni bistvena naravnanost, komaj takrat se lahko to udejanji, in se pokaže globok in pravi smisel tega.

Kajti na žalost je mnogim vladalo to strašno neznanje o bistvenih stvareh življenja, in ne samo to, celo na vladajoč položaj je bilo to dano.

Kajti še kako važno je, če je na oblasti nekdo, ki izreče samo nekaj lepih besed o skrbi za ljudi in okolje, ali pa nekdo ki zato res vse naredi, in ne zrase v kakšnega junaka, z debelim bančnim računom, ki bi ga vsi častili, ter se zaveda, da je glavno delo naredila zavedajoča se v večina katere enakovreden del je.

Da ne govorim o mnogih, ki so opozarjali na uničenje zemeljskih dobrin že prej, ko še je slepa mladina takratnega časa plesala in se zabavala, pod sigurnostjo saj se nam ne more nič slabega zgoditi, ko so ponekod divjale strešne vojne in se razvijala strašna orožja, verujoč v bleščeč napredek znanosti, češ znanost bo vse rešila.

Ne rešljivo je, če to naredimo mi in to z ljubeznijo, in tako je tudi edino rešljivo, in res pravo naravnanostjo. Po tem bo tudi znanost drugačna. Današnji čas, ki ga ponuja internet je prav tako pomemben, in je predvsem pomembno kaj delamo, kajti tudi v njem se lahko zabavamo do smrti ali padca v prepad, v kaj nas neosveščena dejanja zagotovo pripeljejo.

Kajti mnogim je dana zabava kot preveza čez oči. Vendar kaj se bo zgodilo, ko to prevezo resnica sname. Dosti boljše je če jo snamemo sami, dokler še se da kaj narediti. Humanizem je res ena najboljših človekovih lastnosti, vendar stoletja humanizma in tako žalosteno stanje.

Zakaj se vprašamo?
Ljudje revni ali bogatejši, med sabo razumevajoči, so tudi mnogi humani. Vendar zakaj tako žalosten učinek.
Ker kljub temu da pomagamo, tisti ki izkoriščajo in povzročajo revnost ostajajo isti. Oni zmeraj jemljejo. Torej delajo luknje nekdo jih bo že zakrpal. In svet in okolje postaja nemogoče in mi seveda to naredimo. Torej zakrpamo luknjo vzroka pa ne odstranimo.

Zemlja je še danes bogata z vsem, a kaj to pomaga.

Popravimo lahko to zavihati je treba rokave, kajti, človek nikoli ne bo ostal brez dela in opravil, vendar še kako je važno v kateri smeri so njegova dela, kajti zmeraj žanje blagodet ali neblagodet svojih del.
Naredimo pa lahko sledeče: Obnovimo lahko zemljo.

Vedeti moramo da je pri mnogih prva reakcija na današnje stanje šok. Marsikateri mlad, ko se ozavesti in pogleda zemljo in ljudi z resničnimi očmi, privre iz njega žgoče boleče vprašanje: Kako je kaj takega sploh mogoče? Šok, saj bi vendar moralo biti čisto drugače.

Torej ne smemo stati v šoku kakšna zemlja je, in da se nič ne da narediti. Res je prva reakcija pri mnogih šok. Vendar je prav da se izkopljejo iz šoka, in da naredijo najboljše kar premorejo, ne pa da se jih kot slepe in nemočne porine v prepad..

Kajti kdaj bolj kot v današnjem času, je bolj vidno, da so človeštvu potrebne čisto druge vrednote. Otroci današnjega dne bodo pisali zakone jutrišnjega dne. Že v osnovni šoli, jih je prav pripraviti, da za njih doživetje resničnega stanja ne bo šok, da ne bodo bežali pred njim v zabave in omame, ampak da bodo pripravljeni res, v pravilni naravnanosti in ozaveščenosti živeti, ter tako ravnati in napraviti to kar je za svet in človeštvo dobro.

Ljubimo otroke in vnuke, ki bodo prišli v jutrišnjem dnevu in predvsem ni tako, da nam ni mar kakšen bo njihov jutrišnji dan in njihov svet.