“V tem času ekonomskih pretresov sami težko opazimo, kako lahko načelo medsebojne delitve predstavlja rešitev za svetovne probleme, še zlasti to velja za številne intelektualce. Na voljo imamo knjižnice knjig in poročil, ki analizirajo, kaj vse je z družbo narobe, in v večini izmed njih se avtorji trudijo doseči nemogoče – vladam predlagati nove ideje in alternativne politike.

Vladam, ki zastopajo in podpirajo pogubno komercializacijo naših političnih, ekonomskih in socialnih struktur.” začenja Mohammed Mesbahi svoj članek Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta; vsi navedki v članku so iz omenjenega članka) na spletni strani nevladne organizacijeShare The World's Resources (Medsebojna delitev globalnih virov).

Brezštevilne knjige, razprave, članki, konference, oddaje, predavanja, okrogle mize morda res kritično osvetljujejo problematiko današnjega sveta, a v resnici le malo vplivajo na spremembo politike, ki vztrajno “podpira sedanji ekonomski sistem”. Posamezniki, skupine ter lokalne skupnosti se borijo v brezupni vojni proti “nebrzdanim tržnim silam”, ki dejansko vodijo družbo.

Mohammed Mesbahi poudarja, da imamo “na voljo še eno rešitev: združiti ljudi dobre volje iz vsega sveta, ki so naše zadnje upanje za družbeno preobrazbo na planetarni ravni. Kajti takoj, ko se bodo ljudje združili v svetovni val mirnih protestov, se bo načelo medsebojne delitve naravno in samodejno manifestiralo. Razen tega ključnega manjkajočega dejavnika v sodobnih svetovnih zadevah ni nobene druge rešitve iz tega kritičnega brezizhodnega položaja, v katerem se bo v prihodnjih letih znašlo človeštvo.”

Dejansko postaja vse bolj jasno, da edino združena moč ljudi lahko pripelje do resničnih sprememb. V zadnjih letih smo bili priča številnim gibanjem in pobudam, ki so dobesedno spremenila tok zgodovine: tako imenovana Arabska pomlad, gibanje Okupirajmo, Pohod proti globalnim podnebnim spremembam so samo nekatera od teh. Čeprav se morda komu zdi, da ta gibanja niso dosegla veliko, pa so pokazala združeno moč ljudi, ki lahko spremeni še tako konzervativen režim. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi lahko dosegli milijoni ljudi po svetu, ki bi se združili za skupne cilje.

“Prav tako kot politika ne mara, da ljudje demonstrirajo, ker je takrat ogrožena zaradi izgube svoje moči in privilegijev, tudi sile komercializacije ne marajo, da se ljudje po vsem svetu združujejo. Jasno jim je, da se bodo takrat, ko bo ljudska moč postala planetarna, začele v temeljih majati strukture, ki vzdržujejo njihov nadzor nad družbo,” pravi Mesbahi. “Ko se bodo milijoni zbrali in protestirali, v eni državi za drugo, se bo sprožilo tako nezavedno kot zavestno spoznanje, da smo eno človeštvo.”

Ko bomo ljudje resnično spoznali, da smo eno človeštvo, se nam bo medsebojna delitev dobrin zdela nekaj normalnega in naravnega. Ne moremo živeti drug mimo drugega; ne moremo živeti v preobilju vsega, medtem ko v naši soseščini ali na drugem kontinentu umirajo člani naše velike družine - človeštva.

“Najzanesljivejši način, da bi za večino človeštva odpravili skrajno neenakost, so ulične demonstracije, ki naj neprenehoma dan in noč potekajo z vizijo združenega sveta in z zahtevami: ‘Dovolj reševanja bank, dovolj brezkončnega varčevanja, dovolj brezciljnih poskusov obdavčitve bogatih – čas je, da se v okviru družbene preobrazbe, ki temelji na medsebojni delitvi, pravičnosti in zdravi pameti, končno začnejo reševati revni ljudje.’”

Ne smemo torej čakati, da se bodo spremembe zgodile same od sebe, ker se ne bodo. Potrebna je naša združena moč, ki bo politike prisilila, da s skupnimi močmi začnejo reševati skupne probleme človeštva, na prvem mestu lakoto in skrajno revščino.

“Ko bodo vse države prišle skupaj in si delile svetovne vire, ko bo človeštvo vzpostavilo ravnovesje v zavesti in naravi – bo to moč v največjem pomenu. Vsi ti tako imenovani vplivni ljudje se v naši današnji družbi ohranjajo samo s trgovanjem, z zakoni, ideologijami in s prepričanji. Šele ko se ljudje ne bodo več uklanjali njihovi avtoriteti in bodo prišli skupaj kot eno, bomo videli, kaj je v resnici moč. Naj ponovimo slogan, ki je pogosto napisan na protestnih plakatih: Zakaj smo prestrašeni, če je njih tako malo in nas tako veliko?” zaključuje svoj članek Mohammed Mesbahi.

Rok Kralj

Vir: za-misli.si