NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Zdravstvo je kot ožeto jabolko   
    nedelja, 19. april 2015 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

    prim. Andrej Možina, dr. med.: Zdravstvo je kot ožeto jabolko

    »Zdravniki smo zahtevni individualisti. Močan ego je v tem poklicu, v katerem so pogosto nujne hitre odločitve, dobrodošel, vendar le, če je znotraj določenih meja. Toda če seže onkraj teh meja, ima lahko negativno konotacijo in pripelje tudi do skrajnih dogodkov. Prav zato so zdravniki dolžni medsebojne spore reševati sproti in hitro,« opozarja predsednik Zdravniške zbornice Slovenije prim. Andrej Možina.

    Afera Bavčar-Medicor in sum evtanazije na ljubljanskem Kliničnem centru sta v zadnjem času močno odmevala v javnosti. Veliko je bilo tudi vprašanj, kaj je z ukrepanjem zdravniške zbornice. V primeru Bavčarjeve zdravnice Metke Zorc ste razsodili, da ni potrebe po strokovnem nadzoru. Zakaj ne?
    Zdravniška zbornica ne more in ne sme ukrepati drugače, kot da pridobi mnenja zdravniškega konzilija in zdravstvene ustanove. Ta so pokazala, da je gospod Bavčar resno bolan in kot tak ne sodi v zapor, saj se mora najprej pozdraviti. O tem seveda odloča sodišče, ki je poslalo sodnega izvedenca, ta pa je potrdil njegovo slabo zdravstveno stanje. Nikakor ne podpiramo izmikanja sodišču, toda v tem primeru je zdravstveno stanje obsojenega trenutno takšno, da zahteva bolnišnično zdravljenje.

    Ne samo laična javnost, tudi del strokovne javnosti se je na glas spraševal, ali gre v tem primeru za izigravanje predpisov. Sodeč po poteku dogajanja se je namreč zdelo, kot da se je znani obsojenec pred kaznijo zatekel v zavetje zdravnikov. In da ni edini …
    V tem primeru je šlo za »nacepljeno« zgodbo, ki je padla v močno senzibiliziran prostor, v prostor, ki mu je že tako vsega dovolj. Toda v konkretnem primeru se je pokazalo, da so lahko tudi pravnomočno obsojeni hudo bolni. Prav zato je tako zelo pomembno vzajemno spoštovanje med medicinsko stroko in pravosodnimi organi. Tudi mi podpiramo red, tudi meni je dovolj tega, da se ljudje izogibajo svoji odgovornosti, vendar pa pri ugotavljanju dejanskega stanja ne smemo narediti napak. To je najpomembnejše.

    Koliko je med zdravniki različnih prijateljskih uslug pacientom?

    Verjetno se dogaja tudi to, vendar menim, da so v večini tovrstnih primerov zdravniki zlorabljeni. Zdravnik mora namreč v prvi vrsti zaupati pacientu, pacient pa tega zaupanja ne sme zlorabiti. Če ga zlorabi, sam sebe izpostavlja nevarnosti. Seveda pa zdravniki ne smejo popuščati. V primeru, da ne znajo reči ne in popustijo, so soudeleženi pri zlorabi. Zdravniki morajo spoštovati kodeks, enako kot to velja za druge poklice.

    V primeru suma evtanazije na Nevrološki kliniki v Ljubljani se je zbornica odzvala hitro. Namestnik tožilca zdravniške zbornice je pri razsodišču zbornice vložil obtožnico zoper zdravnika Ivana Radana, to pa je omenjenemu zdravniku izreklo le javni opomin. Da ste presenečeni, ste se odzvali. Zakaj? 
    Zavedam se, da bo tako strokovna kot laična javnost takšno odločitev sprejela z deljenimi mnenji. Govorimo namreč o eni od najtežjih kršitev kodeksa deontologije, če domnevnega poskusa umora niti ne omenjam, zato sem bil tudi sam presenečen. Obenem povsem zaupam razsodišču, da je v danem položaju sprejelo edino možno odločitev. Najverjetneje (obrazložitve sklepa še ni) je tako odločilo, ker ni bilo dovolj dokazov, ker ni razpolagalo z medicinsko dokumentacijo in ker sočasno poteka kriminalistična preiskava, ki praviloma ponudi dokaze največje vrednosti. Razsodišče zbornice je povsem samostojno in avtonomno telo, ki ga sestavljajo ugledni člani. Njihove odločitve je treba spoštovati, zlasti v času, ko postopek še poteka in sklep ni pravnomočen. Nesorazmeren ukrep pa je posledica tega, da je morala pred leti zdravniška zbornica na zahtevo upravne inšpekcije iz pravilnika o delu razsodišča umakniti ukrep začasnega odvzema licence, kar bi bila v tem primeru najustreznejša rešitev.
     
    Razsodišče torej niti ne more izreči višje disciplinske kazni. Kdo pa lahko sproži postopek za odvzem licence? 
    Razsodišče lahko predlaga postopek ugotavljanja večje strokovne napake, vendar tega najverjetneje ni storilo zaradi pomanjkanja dokazov. Tako je tudi prav, saj tudi v tem primeru velja domneva nedolžnosti. Postopek za odvzem licence lahko sprožim tudi sam, kot predstojnik institucije, vendar je spet težava v dokazih, s katerimi trenutno ne razpolagam. Če bo obsežna kriminalistična preiskava ponudila novo dokazno gradivo, bom presodil o sprožitvi postopka za ugotavljanje strokovne napake, ki je povezan z možnostjo odvzema licence.
     
    Ali bomo sploh kdaj izvedeli, kaj se je zares zgodilo, glede na to, da v tem primeru ni bila opravljena obdukcija?
    Drži, vendar je možno, da tudi obdukcija ne bi pokazala ničesar. Gre namreč za kemične spojine, ki so težko dokazljive. Opraviti imamo torej z zelo slabo in z nekoliko manj slabo možnostjo – četudi je zdravnik zgolj opozarjal na določen problem in se igral igro o evtanaziji, je to hud deontološki prekršek. Že zdaj pa je jasno, da je v tem primeru prvič v Sloveniji prišel na površje dogodek najširših etičnih razsežnosti, ki bo zagotovo imel posledice.

    Zdravnik se brani, da je šlo za protest oziroma provokacijo, s katero je želel opozoriti na pomanjkljivo komunikacijo znotraj zdravniške ekipe. Da je tudi javno insceniranje evtanazije povsem nesprejemljivo, poudarjate. Kako pa komentirate neodzivnost kolegov zdravnikov oziroma nadrejenih ob omembi kalijevega klorida?
    Alarm bi se moral sprožiti takoj, tako pa so bili nadrejeni ves teden tiho. Verjetno so se zavedali, da gre za nekaj hudega, vendar so se bali takojšnjega odziva. Morda so upali, da se bo vse rešilo po mirni poti, dokler ni nekdo spregovoril in tega ni bilo več mogoče utišati. Zaradi tega smo tudi zamudili čas obdukcije.

    Kako velik problem je pomanjkljiva komunikacija med zdravniki na oddelkih?
    To je ena od najhujših težav. Če so odnosi slabi, ni mogoče normalno delati. Takšno ozračje je idealna osnova za različne »inceste« – bodisi pasivne bodisi aktivne. V slovenskem zdravstvu smo bili nedavno priča nesoglasjem, ki so mejila že na sovraštvo, kot se je to zgodilo v zgodbi o otroški kardiokirurgiji, ki še čaka na epilog. V razčiščevanje tovrstnih problemov bomo morali vložiti še veliko energije.

    Kaj je v ozadju merjenja moči med zdravniki?

    Zdravniki smo zahtevni individualisti. Močan ego je v tem poklicu, v katerem so pogosto nujne hitre odločitve, dobrodošel, vendar le, če je znotraj določenih meja. Toda če seže onkraj teh meja, ima lahko negativno konotacijo in pripelje celo do dogodkov, o kakršnih govoriva. Prav zato so zdravniki dolžni medsebojne spore reševati sproti in hitro. V primeru Radan so imeli na oddelku že dalj časa probleme, vendar pa si težko predstavljam, da se nekdo odloči za tako skrajno dejanje zgolj zato, da bi opozoril nanje.

    Ta primer je v Sloveniji odprl tudi razpravo o evtanaziji. Zdravniki evtanaziranju neozdravljivo bolnih pacientov uradno nasprotujete in pri tem poudarjate, da lahko sodobna medicina učinkovito lajša bolečine. Toda ali je to zadosten razlog za zavračanje posameznikove zavestne odločitve in njegovih pogledov na to, kaj je dostojanstvena smrt?
    Razprave o življenju in smrti so najzahtevnejše razprave, ki v ne dovolj demokratičnih in ne dovolj razvitih državah praviloma niso uspešne. Zelo težko je namreč doseči konsenz. Evtanazija je v svetu dovoljena le v redkih državah, v državah, ki so ta sistem razvile, pa prihaja tudi do zlorab. Tako so na Nizozemskem po legalizaciji evtanazije zaznali povečano število zlorab, zlasti pri duševnih bolnikih. Dilem v zvezi z evtanazijo je veliko, zdravniki pa nanje še posebej opozarjamo zato, ker bi se,  če bi lahko zdravnik dejavno posegel v bolnikovo življenje, odnos med bolnikom in zdravnikom bistveno spremenil. Tega pa ne želimo. Morda bi bila primernejša rešitev, če sploh, pomoč pri samomoru, kakršno poznajo v Švici, o njej pa razmišljajo tudi v Franciji in ZDA.

    Zdravniki, zlasti onkologi, se vsakodnevno soočate z umirajočimi bolniki. Nekateri si verjetno želijo oditi brez trpljenja?
    Mlajši ko smo, bolj smo liberalni, ko gre za to vprašanje. Zdrav človek bi takoj podpisal soglasje za evtanazijo, toda ko si bolan v večini primerov spremeniš mnenje. Nisem še doživel, da bi si nekdo to želel tik pred smrtjo. Kot kirurg in onkolog sem se srečeval z umirajočimi bolniki, vendar me ni nihče – ne bolnik ne svojci – prosil za evtanazijo. Večji in bolj pereč problem, ki ga opažamo v Sloveniji, je odrivanje zelo bolnih družinskih članov v bolnišnice. Tega je hkrati z naraščanjem populacije starostnikov čedalje več. Pogosto opažamo zelo mačehovski odnos svojcev do starejših oziroma dvojno moralo: svojci izkazujejo skrb s tem, da bolnika pošljejo umret v bolnišnico, namesto da bi ga vzeli domov. Če nekomu ne moremo več pomagati, bi moral biti doma, v domačem okolju, med svojci in prijatelji.

    Po prenehanju aktivnega zdravljenja je v takih primerih najpomembnejša paliativna oskrba, sistem te oskrbe pa v Sloveniji še vedno ni dovolj razvit …
    Program paliativne oskrbe je izjemno dober, v njem sodeluje veliko zanesenjakov in na nekaterih območjih v Sloveniji, denimo na Gorenjskem, tudi zelo dobro deluje. Celotna gorenjska regija je zelo dobro zdravstveno povezana, projekt pa je dobro umeščen v tamkajšnji prostor.

    Kako ga torej prenesti na celotno Slovenijo?

    Zelo malo nam še manjka in resnično upam, da se bo s podporo in angažiranjem ministrstva ter vseh, ki delamo v zdravstvu, to čim prej zgodilo. Kot vse kaže, se bo za to našel tudi denar. Umiranje doma ni le izrazito bolj humano, temveč tudi cenejše za družbo. Če ne bomo kmalu ukrepali, se nam ob dvigu življenjske dobe utegne zgoditi, da bomo morali že kmalu večino denarja za zdravstvo nameniti za pomoč bolnim, ki nimajo možnosti ozdravitve, ti pa bodo svoje zadnje dneve preživljali v nehumanem in tujem okolju bolnišnic namesto doma.

    Konec lanskega leta ste na skupščini Zdravniške zbornice sprejeli skorajda zgodovinsko odločitev – zdravljenje s homeopatijo zdravnikom ne bo več prepovedano, zato jim ne bo grozil odvzem licence. Kako to, da ste po dolgoletnem vztrajnem zavračanju homeopatije zdaj odnos do nje vendarle omilili?
    Ko sem prevzel položaj, me je obseg opravljanja zdravilske dejavnosti in sodelovanja zdravnikov pri tem, zlasti ko gre za homeopatijo, zelo presenetil. Govorim o več sto primerih, v tako velik obseg pa ne moremo posegati z restriktivnimi ukrepi, saj bi bilo to neživljenjsko. V evropskem prostoru nikjer ne kriminalizirajo zdravnikov, ki se ukvarjajo s homeopatijo. Naš namen je bil rahlo odpreti doslej zaprta vrata, zdravnike pa dekriminalizirati z namenom, da naredimo konec skrivaštvu. Vemo, da se pri številnih boleznih, pri katerih medicina ne dosega pravih uspehov, in tudi pri psihosomatskih motnjah bolniki poslužujejo agresivnih zdravil, homeopatsko zdravljenje pa deluje zgolj na placebu in je kot tako veliko manj škodljivo. Še vedno pa sta to dva svetova – homeopatsko zdravljenje ni medicina. Homeopatija bo postala del znanstveno utemeljene medicine šele takrat, ko/če bodo njeni učinki dokazljivi.

    Zakaj ste slovenski zdravniki tako zelo zadržani do metod, ki niso empirično dokazljive? V zahodni Evropi je odnos do dopolnilnih zdravilskih metod bistveno manj tog.
    Na tem področju smo doslej živeli v nekakšnem vakuumu. Razprave o paradejavnosti, ki bi utegnila biti ljudem v korist, je nemogoče obnoviti čez noč. Za kaj takega bomo verjetno potrebovali določen čas. Zanimivo pa je, da se v evropskih državah z bolj demokratično tradicijo, kjer do te prekinitve ni prišlo, v zadnjem času vse bolj nakazuje konflikt med zdravniki in zdravilci.

    Raziskave kažejo, da se v Sloveniji razmeroma veliko ljudi zateka k zdravilskim metodam, vendar tega ne povedo svojemu zdravniku, ker se bojijo.

    Vsak zdravnik mora biti sposoben komunicirati tudi na to temo. Dolžan je dajati navodila pacientom, ne sme jih šikanirati in tudi ne kriminalizirati alternativnih zdravilcev. Anketa, ki smo jo opravili na Zdravniški zbornici, je pokazala, da se presenetljivo veliko zdravnikov želi izobraževati na področju alternativnih metod. To seveda še ne pomeni, da si želimo razcveta zdravilstva. Evropski zdravniki imajo glede zdravilstva zelo dobro izdelana stališča: na ta način ni dovoljeno zdraviti otrok in onkoloških bolnikov, zdravilstvo pa tudi ne sme posegati v finančna sredstva zdravstvene zavarovalnice.

    V zadnjem času tudi pri nas slišimo napovedi, da bo medicina prihodnosti integrativna medicina, ki bo kombinirala različna znanja, tudi zdravilska. Kaj menite o tem?
    Menim, da to ni medicina prihodnosti, vseeno pa si je treba prizadevati, da bi tisti, ki v tem vidijo rezultate, tudi predložili dokaze. Medicina namreč vztraja pri znanstvenih in empirično dokazanih dejstvih. Kot profesionalec menim, da je nevarno izvajati nekaj, kar ni dokazano. To je razlika med laiki, ki jim je vse oproščeno, in nami, ki moramo s tem dejstvom živeti. Razprava o tej temi je bila na zbornici zelo parlamentarna, stališče strokovnih avtoritet v medicini pa je enoglasno in odločno – temelje znanstveno utemeljene medicine branijo veliko odločneje kot zbornica, ki dopušča kompromise.

    Še en aktualen primer: konec januarja je prekipelo preobremenjenim medicinskim sestram v UKC Ljubljana. Opravijo namreč tudi do 60 nadur na mesec, večina je neplačanih. Tudi to kaže na težave v naši največji bolnišnici in zdravstvu nasploh. Kako pritiski in nenehno varčevanje vplivajo na delo zdravstvenega osebja in s tem tudi na oskrbo bolnikov?
    Že nekdanji minister za zdravje Dorjan Marušič je zdravstvo opisal kot ožeto pomarančo, danes pa bi lahko rekli, da je ožeto jabolko. Posledica tega je vsesplošna apatija na vseh ravneh v zdravstvu. Nihče nima vizije, nihče ne vidi prave poti. Če jo kdo ima, ji ostali, zlasti tisti, ki odločajo, ne prisluhnejo. Najnevarnejši so posredni pritiski, zlasti na mlade zdravnike, ki se ne znajo ubraniti. Paziti morajo, koga sprejmejo v bolnišnico, primanjkuje materiala, primanjkuje zdravil, oprema je stara … Vse to vpliva na varnost in kakovost. Zdi se, kot da ničesar ne znamo spremeniti, kot da se ne znamo prilagoditi evropskim razmeram. Medicina hitro napreduje, postaja draga, vendar hkrati dela čudeže, na drugi strani pa v Sloveniji ves čas s seboj vlečemo breme preteklosti. Upravljanje s kadri šepa, sistem vrednotenja in nagrajevanja ne deluje.

    Da ima naše zdravstvo resno obolenje, edino učinkovito zdravilo zanj pa so premišljeni ukrepi, ste mi dejali v pogovoru pred dvema letoma in pol, ko ste nastopili mandat. Kakih konkretnih ukrepov od takrat ni bilo, da o dolgoletnih napovedih korenite reforme zdravstva niti ne govorimo ... Zakaj se nič ne premakne?

    V dobrih dveh letih so se zamenjali štirje ministri, vmes pa se ni dogajalo nič. Začeti pogovori so zastali, spremenilo se ni nič. In če je razumljivo, da se ob viziji zdravstva porajajo različni pogledi, nikakor ni razumljivo, da potrebujemo deset let, da se nič ne premakne z izhodiščne točke. To bi nas moralo zelo skrbeti. Ključni problem je v sporazumevanju vseh deležnikov v zdravstvu, tudi državljanov. Brez njihove soudeležbe ne bo sprememb. Sam sem že domala obupal nad možnostjo, da bi glede zdravstva dosegli širši konsenz. Lobiji se namreč še vedno dobro hranijo, politika pa je neodločna. Ko bomo imeli na mizi prve konkretne dokumente, se bodo stranke spet sporekle … Vse to se je že dogajalo, vse to smo že videli. Minister bi moral udariti po mizi, prekiniti populizem in trenja med koalicijskimi partnerji. Na zbornici smo predlagali, da bi se sešli z vsemi predsedniki političnih strank in jim predlagali, naj zdravstvo izvzamejo iz politične kanonade. Temu smo bili že zelo blizu, potem pa je vlada razpadla. Zdaj upamo, da nam bo prisluhnila aktualna ministrica. Vse skupaj že zelo težko spremljamo, saj nenehno samo pripravljamo predloge in jih analiziramo, nato pa se vse konča že med razpravo.

    Foto: Grega Žunič

    Vir: www.viva.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.viva.si
  • www.viva.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zdravje, gibanje in bivanje

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Zdravstvo-Slovenija-Ozeto-Jabolko

    No trackback comments for this entry.
    Zdravstvo je kot ožeto jabolko | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds