"Enost biti" ali "od Boga najden"
Veliki sufijski mojster Ibn al Arabi, ki je v svojih spisih utemeljil nauk o enosti biti (arabsko "wadhat alwudjuj") je že kot mlad doživel vizijo, v kateri so mu dali napotke ustanovitelji treh ver: Jezus, Mojzes in Mohamed. Sam sebe je doživljal, kot od Boga izbrano bitje.

Obstaja en Bog, od katerega izhaja vse spoznanje. Kajti tudi spoznanje prerokov prihaja, po Ibn al Arabiju, iz božanskega.
Ibn al Arabi: " Vse dobi svoj "obstoj" tako, da ga najde Bog in le tisto, kar se obrne proti Bogu, je resnično; vse ostalo je čisti nič." V teh besedah se neposredno zrcali nauk o dveh svetovih; padli, zemeljski človek ni del resnične biti.

ČLOVEK JE BOŽJA SENCA.
V delu Ibn al Arabija "Fusus-alhikam", "Prstan modrosti", je natačno opisan odnos med enostjo in različnostjo, med Bogom in človekom. " To, kar imenujemo "nebožje" ali"svet", je v razmerju do Boga kot telesna pojava njegove sence. Je božja senca in ta je natančna vez obstoja na svetu. Senca nedvomno obstaja kot zaznava čutil, vendar samo, če je nekdo tu, ki to senco predstavlja. Če bi sprejel, da ne bi bilo nikogar, ki to senco predstavlja, potem senca ne bi bila zaznavna s čutnimi organi mišljenja. Bolje povedano: senca je potencialno v samem bitju telesne pojave, na katero se nanaša."

Naš "svet" je nujen red, svet nasprotij padlega človeka. Tako tudi to polje izvira iz božanske projekcije, to pomeni, da Božansko ni vidno.
"O svetu vemo le toliko, kolikor lahko vemo o senci, in o Bogu ne vemo niti toliko, kot lahko vemo o telesni pojavnosti, na podlagi katere je nastala ta senca." Tako kot je ton ali frekvenca slišen za ustrezen organ - sprejemnik, tako je senca zaznavna le za tako naravnano čutno zaznavo. Ta čutila pa ne morejo zaznati samega Boga.

To pomembno spoznanje nas spominja na Platonovo primerjavo z votlino. Platon opisuje položaj človeka, ki je od otroštva priklenjen v votlini. Ne more obrniti glave proti vhodu v votlino, lahko gleda samo zadnjo steno votline. Pred vhodom v votlino gori ogenj. Med vhodom in ognjem so nekateri predmeti, tako da padajo njihove sence na zadnjo steno votline. Prav tako poteka pred votlino pogovor, tako da pride odmev do zadnje stene in tvori med priklenjenim človekom in vidno senco povezavo. Ti posamezni odsevi so za človeka v votlini resnični. To je ključno spoznanje za iskalca, ki se zave relativnosti svojega Jaza in sveta. To je prva stopnja na poti k Bogu: " "Človek, spoznaj samega sebe."

Ibn al Arabi pojasnjuje naprej v svojem delu Prstan modrosti: "O Bogu ne vemo tako veliko, kot o telesnih pojavih , iz katerih se širi." Da bi ponazoril ta odnos, uporabi zgovoren primer: Če pade brezbarvna svetloba na barvno steklo in pojem "pasti" lahko tu vzamemo dobesedno, potem se pokaže svetloba v barvi stekla. "Če zaradi zelene barve stekla rečeš, da je svetloba zelena, potem govoriš resnico, in čutna zaznava je tvoja priča. Če bi rekel na podlagi tega, kar ti daje dokaz, da svetloba ni zelena in ni barvna, govoriš resnico in zdrav razumski preudarek je tvoja priča."

NAVIDEZNO DELJENJE SVETLOBE.
Pri opazovanju kozarcev različnih barv nastopa navidezna delitev svetlobe, dokler je opazovanje zaposleno s pisani črepinjami. Sufi Abu -I -Quasim al Djunait pravi:"Voda je takšne barve, kakršne barve je posoda, v kateri je."

Ibn al Arabi pravi: "Tako razumi in doumi, kar ti je pojasnjeno! Če je stvar taka, kot sem ti jo naslikal, potem je svet fantazijska tvorba brez resničnega obstoja. In to je "predstava". To pomeni: V tebi se prebudi predstava, ki naj bi bila dopolnitev Enemu, ki je nekaj zunaj Boga, ki obstaja v sebi samem. Temu pa dejansko ni takO...
Spoznaj torej bistvo, kdo si in kaj je tvoje sebstvo ( Sebstvo je ustreznik, analogija z Božjim bitjem. Bog je nedeljiv, cel.) in tvoj odnos do Boga in v čem si enak Bogu in v čem svetu in zunaj božje narave in kaj sploh to pomeni."

"Če je to, kar smo vam prikazali, pravilno, potem vedi:Ti si to, kar si predstavljaš in vse, kar zaznavaš, o čemer govoriš: "ni jaz", je le pradstava. Celotna bit je torej predstava v predstavi, resniča bit pa je v Bogu in sicer izključno po njegovem bistvu in sebstvu, ne po njegovem imenu. To, kar je resnična bit (kawn), je enost; vse, kar je predstava, je različnost."

Sporočilo, ki ga lahko zaslutimo iz teh besed pomeni, da se različnost pojasni in hrani iz enosti in v pravilnem vrstnem redu lahko govorimo o enosti v različnosti. Kljub nepregledni različnosti vse zaobjema enost. Različnost pa se nasprotno kaže v znanih znakih.

Dojemanje enosti se začne v našem srcu. Ibn al Arabi govori o "pripravljenosti srca". Ta pripravljenost ali notranja naravnanost je prisotna koz zmožnost, iz katere lahko priteka prostovoljno izčrpen izvir, če ga seveda ne ovira človek sam. Če je tu v določenem trenutku v človekovem življenju pripravljenost, da prevzame notranjo nalogo, potem bo do tedaj skrita zmožnost, začela delovati. Pride do dejanja. Če pa je tok oviran, se brezbarvna svetloba specifične mase Jaza prilagodi in postane ustrezne barve. Ibn al Arabi opiše z Bogom združenega človeka kot prosojno telo, ki zaradi svoje prepustnosti nič več ne obarva čiste bele svetlobe, tako božansko žarčenje deluje neprekinjeno.

Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]