Prvega avgusta bo pri nas začel veljati zakon, ki uvaja popolno prepoved kajenja v javnih prostorih. V gostinskih lokalih bodo lahko kadili le v posebnih kadilnicah, ki ne bodo smele zavzemati več kot petino prostora in v katerih se ne bo smelo jesti in piti.

Tako so se tudi pri nas končala nekaj deset let trajajoča prizadevanja zdravstva, politike in javnosti, da bi kajenje pregnali na rob družbe. Kljub ostremu boju proti kajenju Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo do leta 2020 zaradi kajenja umrlo dva milijona Evropejcev na leto.

Pri nas še vedno kadi vsak četrti odrasel, v Evropi je kadilcev v povprečju nekaj manj. Se je mar kajenju res tako težko odreči? Je užitek v nikotinu res tolikšen, da smo zanj pripravljeni umreti deset do petnajst let prezgodaj?

»Enotne metode odvajanja od kajenja, ki bi bila pri vseh visoko uspešna, ni,« pojasnjuje Zlatko Rozin, ki v okviru mariborskega Društva za dolgo in zdravo življenje Arbor Vitae vodi odvajanje od kajenja po metodi avtohipnoze. »Zato je pogosto potrebna individualna terapija, ki je odvisna od trenutne situacije, v kateri je posameznik.«

Večina kadilcev želi prenehati kaditi

Številne študije kažejo, da se večina odraslih kadilcev zaveda tveganje svojega početja in bi rada prenehala kaditi. Precej jih to tudi poskusi, velik del celo večkrat. »Za to, da številnim kadilcem ne uspe, je več razlogov,« pojasnjuje Milan Žižek iz Društva za dolgo in zdravo življenje Arbor Vitae.

»Med najpogostejšimi je abstinenčni sindrom, ki se pojavi, ko telesu odvzamemo nekaj, na kar je bilo navajeno. V primeru kadilcev gre za nikotin, ki, ko njegova koncentracija v telesu pade, povzroča težave, kot so živčnost, razburjenost, slabša koncentracija, povečan apetit… Nevrobiologija odvisnosti še ni popolnoma raziskana, vendar prevladuje mnenje, da nikotin povzroča kronične nevrobiološke spremembe v možganih.

Nikotin pospešuje sproščanje nevrotransmitorjev v možganih, najpomembnejša od njih sta dopamin (ki je povezan z občutki ugodja in navdušenja) in noradrenalin (ki povečuje budnost in energijo). Ko koncentracija teh snovi pade, si kadilec zaželi novo cigareto. Po naših izkušnjah je vloga psihe pri kajenju ogromna, zato tudi iščemo izvor problema v njej in temu primerno prilagodimo terapijo.«

Hipnoza vsadi misel: kajenje je fuj

Zlatko Rozin pojasnjuje: »Sugestivna metoda, po kateri kadilcem poskušamo pomagati pri nas, 'izkorišča' pomen, ki ga ima za naša dejanja podzavest. Kadilcu na terapiji s pomočjo hipnoze vcepimo misel, da je kajenje nekaj, kar se mu gnusi in upira, nekaj, po čemer ravno zato nima nobene želje več.

Vendar učinek terapije sčasoma plahni. Najbolj pomembnih je prvih nekaj mesecev, predvsem prvih štirinajst dni, zato je terapijo po dveh tednih priporočljivo ponoviti.« Miran Žižek pravi, da so terapijo začeli splošno izvajati po tistem, ko so jo kakšno leto »preizkušali« na prijateljih in znancih, ki so kadili. »Pri sugestivni metodi odvajanja od kajenja gre namreč za dve terapiji, ki si sledita v časovnem zaporedju štirinajstih dni.

Po opravljeni prvi terapiji preneha kaditi okoli 70 odstotkov udeležencev. Med tistimi, ki se vrnejo na drugo terapijo, je nadaljnji uspeh po naših podatkih okoli 50-odstoten. Po enem letu (ker govorimo, da se oseba prelevi iz kadilca v nekadilca šele po enem letu abstinence) še vedno ne kadi 40 odstotkov tistih, ki so prišli na terapijo.

Tistim, ki bolje komunicirajo s terapevtom, ki ga pokličejo, ko jih denimo po pol leta zelo zamika kajenje, in se pogovorijo z njim, v večji meri uspe. Najpomembnejši pa je seveda lasten trud. Terapevt je tisti, ki pomaga skozi najhujšo stisko.«

KOPB za kadilce usodnejša kot rak na pljučih

Kajenje je vpleteno v kup bolezni, ena od redkih, za katero lahko rečemo, da jo povzroča skoraj izključno kajenje, je kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), ki vodi v hudo invalidnost (bolnik je lahko popolnoma odvisen od aparata za kisik) in smrt. Incidenca KOPB po vsem svetu narašča.

Zadnji podatki kažejo, da zaradi nje vsako leto po svetu umre več kot 2,75 milijona ljudi, več kot 600 milijonov pa ima znake bolezni. Napovedano je, da bo do leta 2020 v Ameriki KOPB tretji vzrok smrtnosti med odraslim prebivalstvom. Več kot devet od desetih bolnikov s KOPB je kadilcev. Bolezen povzroča tudi pasivno kajenje.

V Sloveniji je okoli 15.000 bolnikov s KOPB, od tega okoli 1400 z že napredovalo stopnjo bolezni. Najtežjih bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje s kisikom na domu, je pri nas okoli 400. Vsi ti podatki pa so le orientacijski, kot vrh ledene gore, saj se domneva, da je diagnosticiranih le 20 do 30 odstotkov bolnikov.

Milan Žižek, Društvo za dolgo in zdravo življenje Arbor Vitae: »Kadilci se običajno ne spomnijo razloga za začetek kajenja. Dejansko pravega razloga ni niti bilo. Po drugi strani, ali sploh obstaja utemeljen razlog za začetek kajenja? So morda stres, napetost, tragični dogodki, različne duševne stiske ipd. utemeljeni razlogi oziroma opravičilo za začetek? V takih stanjih pogosto potrebujemo oporo, a ostanemo sami.

Toda, ali pri tem cigarete kaj razrešijo? Problemi ostanejo, razvada pa tudi. Cigarete oziroma kajenje morda le trenutno olajšajo novonastalo stresno situacijo, vendar le navidezno, saj dejansko ne olajšajo ničesar. Ko stres popusti, ko se življenje vrne v normalne tire, kajenje ostane kot razvada.«

Zlatko Rozin, Društvo za dolgo in zdravo življenje Arbor Vitae: »Metod za odvajanje od kajenja je seveda več. Veselilo bi nas, če bi bila katera od njih stoodstotno uspešna, a žal ni tako. Mi skušamo pomagati s sugestivno metodo, pri kateri s pomočjo avtohipnoze posamezniku vcepimo odpor do kajenja. Terapija traja eno uro, vendar učinek sčasoma začne popuščati, zato jo čez dva tedna ponovimo. Kadilcu, ki se odvaja, svetujemo tudi spremembo življenjskega stila, predvsem ukvarjanje s športom – ne nazadnje ima samo na račun tega, da ne kadi več, vsak dan vsaj uro prostega časa več.

Metoda ne spreminja psihičnega stanja, z njo v organizem tudi ne vnašamo nobenih kemijskih substanc. Za uspeh je bistvena le želja po prenehanju posameznika samega in pa sodelovanje na terapijah vsaj prvih štirinajst dni. Poleg tega se je dobro čim bolj držati navodil terapevta, ki je na voljo vse dni v tednu.«

Visoki prihranki irskega zdravstva

Ena od prvih evropskih držav, ki je marca 2004 uvedla popolno prepoved kajenja, je bila Irska. Poteza se je izkazala za odlično: čeprav je promet v irskih barih padel za pet odstotkov, država zaradi zmanjšanja smrtnosti in obolevnosti ter povečanja produktivnost prihrani od 1,3 do 1,9 milijarde evrov na leto. Za primerjavo: predračun za dobavo in montažo nuklearne in radiološke opreme ter linearnega pospeševalnika za ljubljanski Onkološki inštitut je znašal nekaj manj kot deset milijonov evrov.

Tudi na Irskem ni šlo vse gladko. Najmočneje so lobirali gostinci, vendar jih je glas javnosti »potolkel«: popolno uvedbo prepovedi kajenja je pred sprejetjem zakona podpiralo 67 odstotkov Ircev. Po treh letih ugotavljajo, da je brez tobačnega dima 95 odstotkov delovnih mest, protikadilsko zakonodajo pa podpira kar 93 odstotkov Ircev.

Izjave nekdanjih kadilcev

»Razlog, da sem prenehala kaditi, je bil v prvi fazi zdravstven. Po 20 letih kajenja je bilo težko prenehati. Večkrat sem skušala zmanjšati število pokajenih cigaret na dan, a se ni obneslo. Nekega dne sem se odločila in poklicala telefonsko številko, ki sem jo našla na internetu, in povedati moram, da mi je s pomočjo sugestivne metode uspelo. Od tega je že skoraj dve leti. Ne bi mogla reči, da sem zaradi tega kaj prihranila v finančnem smislu, se pa zagotovo bolje počutim. Zjutraj nič več ne pokašljujem in se znova zdrava veselim življenja.« (B. B.)

»Kaditi sem prenehal zato, ker je bila to moja dolgoletna želja in tudi želja družinskih članov. Slišal sem, da hipnoza deluje, veliko znancev je z njeno pomočjo prenehalo kaditi. Tako sem si tudi sam želel poskusiti. Najtežje se je bilo odločiti za ta korak, ko pa sem se enkrat odločil, nadaljnjih težav ni bilo. Ne kadim že tri mesece in pol. Imam več prostega časa, družina pa je srečnejša, ker diha svež zrak.« (Edo)

»V mladosti nikoli nisem razmišljal o škodljivosti kajenja, saj sem kadil z užitkom. Preteklo je 25 let, ko sem se zamislil nad tem, kaj počnem. Sicer ni bilo vidnih kakšnih opaznih sprememb pri slikanju pljuč, na katerega sem šel zaradi rednega pokašljevanja ob jutrih, kljub temu mi ni bilo vseeno. Tudi zadihal sem se za vsako malenkost.

Že najmanjši fizični napor mi je predstavljal veliko breme. Skušal sem zmanjšati število cigaret, a ni šlo. Na vrsto so prišli nikotinski nadomestki, ki mi niti približno niso ponudili podobnega užitka. Lani sem na radiu slišal, da so se moderatorji odvadili kaditi. Pozanimal sem se o metodi in se obrnil na društvo, kjer so mi s pomočjo hipnoze pomagali odpraviti razvado.

Ne kadim leto dni in vesel sem, da je izginil kašelj in se je izboljšalo splošno počutje. Dnevno sem dajal v hranilnik drobiž v znesku, ki sem ga prej porabil za kajenje. Nabralo se ga je za soliden dopust. Resnično sem vesel, da sem prenehal kaditi.«

Vir: dnevnik.si