Piše: Nara Petrovič

Vitamin B17 je naravno prisoten v semenih mnogih sadežev in je sestavina glavnih virov prehrane v kulturah, kot so navaho indijanci, Hunze, Abkazianci ipd., torej tistih narodov, ki že dolgo begajo znanstvenike s svojo dolgoživostjo, odpornostjo in vzdržljivostjo. Seveda je prisotnost vitamina B17 v njihovi prehrani samo eden od dejavnikov, na njihovo zdravje vplivajo tudi naravno okolje, zmernost v prehrani, čista izvirska voda in še marsikaj.

Najbolj bogata z vitaminom B17 so jedrca koščic marelic (2-3%) in drugih sadežev iz rodu Prunus Rosacea - grenkih mandeljnov, breskev, nektarin, češenj in sliv; poleg tega ga vsebujejo ajda, proso, nekateri kalčki in trave, bambusovi vršički, mnoge vrste divjega jagodičevja, macadamia oreški, laneno seme, jabolčne koščice in v manjših količinah tudi mnoge druge rastline, ki so dandanes praktično izbrisane iz vsakdanje prehrane.

Pri Hunzah velja marelica za kraljico njihove dežele. Marelic nikoli ne jedo brez koščic. Večina zahodnjakov v celem letu ne poje toliko vitamina B17 kot nativni Hunz v enem dnevu - s tem nekateri znanstveniki povezujejo dejstvo, da Hunze ne poznajo raka.

Kaj je vitamin B17?

B17 je znan tudi pod nazivoma laetril in amygdalin. Sestavljen je iz močno vezanih molekul benzaldehida in hidrogencianida ter dveh molekul glukoze. Ker sta v spojini prisotna zelo strupeni sestavini, ima uradna medicina laetril za strupenega in je v ZDA ter marsikje drugje po svetu prepovedan. Poleg tega uradna medicina trdi, da mu je zmotno reči vitamin, saj nima enakih svojstev kot vsi drugi vitamini.

Po drugi strani sta dr. Ernst Krebs in njegov sin Ernst Krebs ml., zdravnika in raziskovalca, ki sta prva izolirala vitamin B17, uporabila ime vitamin z razlogom. Rak je namreč bolezen presnove, ki ne nastane zaradi virusa, bakterije ali zastrupitve, ni nalezljiva, take bolezni pa so vedno tesno povezane s prehrano. Dr. Krebs ugotavlja, da "v zgodovini medicine ni bilo nobene kronične ali presnovne bolezni, ki bi jo lahko preprečili ali ozdravili drugače, kot s snovmi, ki jih najdemo v prehrani ali nastanejo ob presnovi." Substancam, ki zdravijo bolezni ali napake v metabolizmu oziroma skrbijo za njegovo brezhibno delovanje, pravimo vitamini.

Primer je denimo skorbut. To je bila strašna bolezen pomorščakov, za katero je obolevalo tudi do tri četrtine posadk. Velika Britanija je dosegla oblast na morju ravno zato, ker je prva odkrila, da je treba mornarjem k hrani dodati limone in druge agrume. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je aktivna snov v njih vitamin C.

Podobna zgodba spremlja perniciozno anemijo, za katero je umiralo 98% obolelih, dokler niso zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot ugotovili, da gre pri tej bolezni za prehrambni primanjkljaj. Zdraviti so jo začeli z mletimi, rahlo opraženimi jetri in zato med drugimi zdravniki veljali za mazače. Kasneje je bilo ugotovljeno, da bolezen povzroča primanjkljaj vitamina B12 in folne kisline, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane in jima tudi vegetarijanci posvečajo posebno pozornost.

Delovanje B17

Točno delovanje vitamina B17 in njegov učinek na raka sta še vedno prikazana samo teoretično, čeprav so rezultati jemanja tega vitamina dobro razvidni. Rakaste celice po teoriji zagovornikov vitamina B17 v sebi nimajo zelo pomembnega encima, ki se v angleščini imenuje rhodanese, namesto tega je v njih prisoten encim beta-glukozidaza; ta povzroči sprostitev benzaldehida in cianida, ki zastrupita rakasto celico. Beta-glukozidaze je v rakastih celicah tudi do stokrat več kot v normalnih celicah, ki jo obdajajo.

Rezultat je, da vitamin B17, potem ko se v rakastih celicah razcepi, sprosti svoje strupene sestavine izključno znotraj rakastih celic. V normalnih celicah je prisoten enzim rhodanese, ki deaktivira cianid in ga v trenutku spremeni v stranske produkte (tiocianat in benzojevo kislino), ki so prav tako zdravi in koristni. Tega encima je veliko povsod, razen v rakastih celicah. Tej razlagi, čeprav je smiselna, uradna medicina nasprotuje, češ da je nezadostno dokazana in po njihovih raziskavah neutemeljena.

Laetril in uradna medicina

B17 za razliko od kemoterapije, ki s svojo agresivnostjo oslabi že tako opešano telo, deluje selektivno - samo na tiste celice, ki so rakaste, stranski produkti pa so v primeru presežka celo koristni. Treba je vedeti, da v človeškem organizmu vsak dan nastane več tisoč rakastih celic, vendar jih organizem sam sproti uniči, v primeru napake pa se te celice začnejo intenzivno množiti in tako nastane bolezen. Potemtakem z rednim uživanjem naravnih virov B17 najbolje skrbimo za preventivo proti raku.

Morda protikancerogeno delovanje vitamina B17 s stališča sedanje medicine resda še ni zadovoljivo znanstveno dokazano, toda isto velja tudi za kemoterapijo! Dr. John Cairns, profesor mikrobiologije na Harvardski univerzi, je dejal: "Dokaza, da kemoterapija raka zdravi, še ni." In vendar jo uradna medicina podpira. Gotovo so vzrok interesi uradne medicinske oblasti - finančni, politični in drugi - kaj točno je razlog, vedo verjetno samo tisti na vrhu, lahko pa si na internetu preberete podatke in zagovore ene in druge strani ter še marsikaj.

O tem, komu verjeti in komu ne, se odloča vsak posameznik sam. Zase dobro vem, da se bom v primeru obolelosti za rakom raje poskusil zdraviti z naravnimi sredstvi kot z jemanjem organizmu tujih kemičnih snovi. Še vedno pa je najbolje skrbeti za preventivo in jesti čim manj hibridne, zastrupljene hrane in dovolj biološko pridelanih rastlin in sadežev, ki rastejo v naravi - s koščicami vred. Ne piše zaman na začetku Svetega pisma: "Glejte, dal sem vam vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom."