Piše: Nara Petrovič:

Vsi telesni prebavni sokovi, od sline do žolča in sokov trebušne slinavke, so bazični, le v želodcu so kisli, predvsem zaradi ubijanja bakterij in presnove železa. Telo lahko proizvede dovolj prebavnih sokov za 2/3 normalnega želodca.

Če pojemo več hrane, bo delno ostala neprebavljena, delno pa bo začela gniti, včasih že v želodcu, najkasneje pa v debelem črevesu. Tako lahko celo bazična hrana proizvede veliko količino škodljivih kislin in strupenega metilnega alkohola, ki je vzrok samozastrupitve.

Zaradi prepogostega jedenja telo nenehno proizvaja dragocene bazične prebavne sokove, ki jih v precejšnji meri izloči skupaj z iztrebki in ne pripomorejo k uravnavanju pH v telesu.

Tudi uživanje zgolj surove zelenjave lahko preobremeni prebavo in povzroči pravkar omenjene težave (čeprav je za marsikoga najbolj zdrava izbira). Pri večini ljudi je optimalna količina nekuhane hrane približno 25%, in sicer v obliki solat, kalčkov in sadja. Seveda je treba upoštevati telesne značilnosti vsakega posameznika.

Če npr. že 15 let jeste le presno hrano in ste popolnoma zdravi, je taka prehrana gotovo ustrezna za vas; če po določenem času ugotovite, da vam surova hrana sploh ne ustreza in z jedenjem izključno kuhane hrane dosežete optimalno zdravje, ste na odlični poti. Prisluhnite svojemu telesu!

Za večino ljudi drži, da potrebujejo primerno ravnovesje med kuhano in nekuhano hrano. En dobro prežvečen korenček na dan je gotovo odličen vir vlaken, toda preveč surovega korenja lahko slabo vpliva na prebavo. Zaradi prevelike količine surove hrane lahko dobite celo rdeč nos kot alkoholiki, saj se v prebavi sproži alkoholno vretje. To se lahko zgodi tistim presnojedcem, ki organizma nimajo primerno prilagojenega za surovo hrano ali pa jedilnika ne oblikujejo pravilno.

Zelo pomembna za prebavo je tudi sol. Iz nje telo dobi klor, s katerim ustvari želodčno kislino, natrij pa uporabi za natrijev karbonat, s katerim spet uravnovesi pH. Zato toplokrvne živali in ljudje potrebujejo večje količine natrijevega klorida kot druge.

Sloni včasih plezajo visoko v hribe samo zato, da bi v kakšni votlini poiskali sol. Pretirano uživanje soli pa ni zdravo in lahko povzroči težave v krvnem obtoku, kar je pogost problem v današnji družbi.

Purini

Ena od glavnih snovi, iz katere nastane škodljiva sečna kislina, so purini. Če jih je v živilu več kot 100 mg (na 100 g), se mu je najbolje izogniti. Purini v stročnicah se uničijo, če jih pustite dva do tri dni kaliti. V razpredelnici so navedena živila, v katerih je veliko purinov.

Kalcij

Prvi mineral, ki ga telo uporabi za izničevanje prevelike kislosti, je kalcij. Poleg že naštetih živil, ki telo oropajo kalcija, pa je treba opozoriti še na nekatera, ki so prav tako škodljiva, če jih uživamo v večjih količinah.

- oksalna kislina v kuhani blitvi, špinači, rabarbari in kakavu veže kalcij in lahko povzroči nastanek kamnov;

- kis je vedno kisel in zmanjšuje kvaliteto krvi. Mnoge knjige slavijo kis kot zelo dobrodejno živilo, dejstvo pa je, da so med posameznimi vrstami kisa velike razlike (na kar vplivajo izvor, tehnika proizvodnje itn.) in zato različno vplivajo na telo;

- mlečna kislina iz kislega mleka ali vložene zelenjave ima na telo bazičen učinek, v večjih količinah pa se presnavlja kislo;

- sadne kisline v sadju, ki je obrano nezrelo, so prav tako kisle. Sicer pa tako rekoč vse vrste sadja v telesu reagirajo bazično, razen če npr. naenkrat pojeste dva kilograma pomaranč.

- krave, ki jih v nekaterih hlevih gojijo izključno pod umetno svetlobo, ta svetloba prikrajša za Vitamin D, ki ga želimo dobiti iz mleka in je potreben, da bi lahko telo izkoristilo kalcij;

- margarine vežejo kalcij s svojimi nenaravnimi maščobnimi kislinami.

Telo ne more uporabiti vitaminov in hranljivih snovi brez organskih sestavin. Zato je večina sintetičnih vitaminskih in mineralnih dodatkov dobičkonosnih za prodajalce, ne pa tudi za telo, ki potrebuje hranljive snovi v obliki organskih zmesi.

Bazična živila

Preprosta in koristna sprememba v prehrani je, da namesto pšeničnih jedi uživamo več jedi z ajdo in prosom. Ti žitarici sta enako hranljivi kot pšenica ali oves, nimata pa potencialne kislosti, zato sta zlasti primerni za vse, ki imajo težave z acidozo.

Ajda ima enako beljakovinsko sestavo kot meso in jo lahko uporabljamo kot nadomestek zanj, če mislimo, da smo brez mesa za kaj prikrajšani. Prav tako ima precej lizina in ključnih aminokislin. Mnogi ljudje zmotno menijo, da lizin najdemo le v mesu ali mlečnih izdelkih in da je zato veganska prehrana nezdrava, vendar to ni res.

Ajda je lahko prebavljiva in bogata z manganom in magnezijem, ki krepita živce in mišice, rutin in Vitamin C pa varujeta fleksibilnost ožilja. Uporablja se pri okrevanju in zdravljenju mehurja in ledvičnih problemov. Vsebuje 2% maščob in 16% beljakovin in v stiku z vodo proizvaja zdravilno sluz.

Zato jo je dobro pred uporabo le očistiti in splakniti, potem pa namočiti čez noč in naslednje jutro spiti vodo, v kateri je bila namočena, zrna pa uporabiti v kasnejšem obroku.

Naj kot zanimivost omenim, da lahko lizin pomaga pri preprečevanju herpesa. Če imate težave s to nadležno boleznijo, uživajte več hrane z lizinom in manj hrane z argininom, glede na razpredelnico.

Poleg ajde in prosa so odličen bazičen dodatek k prehrani vsi kalčki. Kalimo lahko veliko vrst žita, stročnic in oreškov preprosto tako, da jih za 8-12 ur namočimo, potem pa vodo odcedimo, jih pokrijemo z vlažno gazo in pustimo kaliti od 12 ur do 5 dni, odvisno od semen ali želene velikosti kalčkov. Če jih kalimo dalj časa, jih je treba 3-5 krat na dan splakniti, da preprečimo nabiranje plesni.

Pšenica je odlična, če jo namočimo za 12 ur in jo nato še 12 ur kalimo. Potem jo lahko uporabimo tako v sladkih kot v slanih jedeh. Lahko jo z malo vode zmeljemo v zelo gosto kašo, ji primešamo oreške in rozine ter oblikujemo presne kroglice. Kašo lahko tudi malce razredčimo in jemo le z malo soli ali sladkorja, z dodatkom stepene smetane in orehov pa se spremeni v fantastično poslastico.

Če kaljene pšenice ne zmeljemo, jo lahko še malo prekuhamo v dodatku k slanim jedem. V pšeničnih kalčkih je 30x več vitamina B1 in 11x več kalcija kot v mleku, 50x več vitamina E in 5x več železa kot v špinači, 60x več vitamina C kot v pomarančah, 5x več magnezija kot v bananah.

Zelo razširjeni so sojini kalčki, ker brez njih skorajda ni jedi v kitajski kuhinji. Po zgoraj opisanem postopku jih lahko pripravimo tudi doma in jih kalimo, dokler ne dosežejo dolžine 3 cm. Podobno lahko pripravimo kalčke čičerke, ki so odlični, ko so dolgi manj kot 1 cm. Imajo kostanjem podoben okus in so odlična zamenjava za fižol. Tudi oreški so blago kaljeni veliko lažje prebavljivi.

Kaljenje poveča vsebnost B vitaminov za 50 do 1350x!

Vse potrebne B vitamine najdemo že v manjši količini alg, npr. v 10 g spiruline (1 žlica), 100 g pšeničnih, mungovih ali ječmenovih kalčkov.

Dnevni potrebi po 1 mcg vitamina B12 je zadoščeno s 100 g kalčkov alfalfe, graha ali leče, 100 g rahlo kaljene in 15 minut kuhane čičerke, 100 g kalčkov mungovega graha, 50 g svežega sira, 1/2 litra surovega mleka, 10 g pšenične ali ječmenove trave.

Verjetno ste opazili, da v razpredelnicah ni bilo sadja. Razlog je ta, da ne vsebuje niti velikih količin beljakovin, ki bi povzročile kislost, niti purinov ali arginina, v telesu pa reagira nevtralno ali blago bazično.

Na telo deluje najbolj blagodejno, če ga jemo svežega in samega, v obliki presladkih kompotov, marmelad, koncentriranih sokov in dodatkov k tortam pa je bolj škodljivo kot koristno. Vsekakor pa je zdrava mera sadja nezamenljiv vir vitaminov in vlaken.

Naj vam vsi ti "grozljivi" podatki ne bodo vzrok za strah, ampak za razmislek. Marsikdo je zdrav in brez telesnih težav, čeprav nima idealno uravnovešene prehrane. Kdor ima telesne težave, pa naj le poskusi narediti kakšno pozitivno spremembo. Če bo pri njej vztrajal nekaj mesecev, bo gotovo čutil izboljšanje.