»Ko sem se začela razvijati v žensko, tam pri dvanajstih, trinajstih letih in sem postala velika, dobila boke in dojke, ko so se mi okrepila stegna, ko sem postajala fizično povsem drug človek in se pogledala v ogledalo, sem se zgrozila. Nisem mogla uskladiti svoje fizične podobe s svojo notranjostjo.

V sebi sem bila otrok, nedolžna, ranljiva, majhna deklica, navzven ženska. Ure in ure sem se ogledovala v ogledalu, gledala, kako se premikam, opazovala svoje telo in… kar sem videla v zrcalu, mi je bilo ostudno, gnusila sem se sama sebi. Popadla me je huda jeza, jeza na moje telo, ki se mi je zdelo obilno in grozno, v notranjosti pa praznina, velika praznina.

In sem zarezala. Z nožem, in ko je začela teči kri, sem čutila v sebi olajšanje in zadoščenje. V meni je vpilo: 'Tu imaš, prav ti je, zaslužiš si! Ker si, kakršna si! Kriva si in krivda išče kazen!' In sem zajokala, prazna, a olajšana.« Tako začenja svojo pripoved zdaj 22-letna Živa, dekle kot mnogo deklet in fantov. Deklet in fantov, ki so se ali se režejo, samopoškodujejo. Nihče ne ve, koliko jih je, noben strokovnjak si ne upa postaviti ocene o številu mladih, še otrok, ki sežejo po nožu, britvici, škarjah, steklu, ognju in se − kaznujejo.

Ker so, kar so. Eden ljubljanskih osnovnošolskih ravnateljev pravi, da v vsaki generaciji otrok najdejo vsaj enega. To je eden od petdesetih ali dva od stotih. Samopoškodovanje skrivajo otroci in starši, pred njim si zatiskajo oči tudi učitelji in celo mnogi zdravniki na šolskih zdravniških pregledih. Ali zamahnejo z roko, češ, modna muha. »Pa samopoškodovanje nikakor ni modna muha,« zatrjuje pedopsihiater dr. Gorazd Mrevlje. »V dramatičnem porastu je in kaže generalno ter veliko stisko mlade generacije.

Zahteve, ki jih pred njo postavljamo kot družba in kot starši, učitelji, vzgojitelji, so vse večje, tempo življenja hiter, odraščati danes je zelo zahtevno in težko, najšibkejši člen družbe so otroci in mladostniki, pri njih se vse prepogosto zalomi. Nas pa ni. Pehamo se za zaslužkom, kariero, »boljšim« življenjem. Res je, mladi imajo danes čedalje več možnosti, a pred njimi je tudi vse več izzivov. Še preden ugotovijo, kdo so, in zgradijo svojo identiteto, se morajo odzvati na celo vrsto zahtev.

Psihično so še otroci, telesno ženske ali moški, časa, da bi sprejeli spremembe, pa enostavno nimajo. Pogosto gre za povsem normalno razvojno zgodbo, ki se je zapletla. Gre za klic na pomoč, pri katerem si moramo starši in strokovnjaki vzeti čas in otrokom prisluhniti, da se ne bo slabo končalo. Lahko tudi z nenačrtovanim samomorom,« opozarja dr. Mrevlje.

Najpogostejše je rezanje in žganje kože

Metod samopoškodovanja je veliko, od zbadanja, praskanja, udarjanja in puljenja las do butanja, toda daleč najbolj pogosti metodi sta rezanje in žganje kože. Najpogostejša mesta poškodb so zunanja stran roke od komolca do členkov, zapestja in notranji del stegen. Posledice se zelo razlikujejo, odvisne so od mesta poškodbe in njene resnosti. Pri globokih rezih nastanejo razmeroma trajne brazgotine.

Pri poškodbah z ožiganjem gre za segrevanje največkrat kovinskih, lahko tudi lesenih predmetov, da predmet zažari oziroma postane razbeljen ali se vname, in njihovo pritiskanje ob kožo. Posledice so opazne in bolj ali manj trajne. Nekateri se tako kaznujejo, ker imajo občutek, da so slabi, ali ker upajo, da bo samokaznovanje preprečilo, da jih nekdo še huje kaznuje. Namerne poškodbe si povzročajo tako fantje kot dekleta, čeprav je deklet vendarle veliko več, po nekaterih ocenah kar tri četrtine.

To početje doseže vrhunec sredi dvajsetih let, v tridesetih pa usahne. Pogosteje po nožu, britvici ali ognju sežejo mladi, ki doma niso smeli izražati čustev, ki so močna čustva, zlasti jezo ali žalost, potlačili, ju usmerili vase, so osamljeni, nerazumljeni ter se bojijo intimnega razmerja in odgovornosti. Samopoškodovanje je njihov način spopadanja z bolečimi čustvi ali njihovega lajšanja. Čeprav morda res prinese olajšanje, je to kratkotrajno, zlovešči samouničevalni krog pa se samo še poglablja.

Na sebi sem videla le tisto, kar je bilo narobe

»Počutila sem se umazano in krivo, potrebovala sem fizično bolečino in kri. Lažje mi je bilo, čeprav je bilo v trenutkih, ko sem se rezala, hudo. Bolelo me je telo, trgalo mi je dušo, stresalo od joka, od nakopičene energije. V meni je bila zmeda bolečine in slabe vesti, ker se uničujem, olajšanje, ker v prsih ne boli več tako zelo hudo, občutek krivde, ker se kaznujem, in zadovoljstva zaradi tega. Strašna zmeda in potem praznina.

V sebi in na sebi sem videla le tisto, kar je bilo narobe. Nisem se sprejemala, nisem se imela rada. Nisem hotela jesti, zbolela sem za anoreksijo, mama me je vodila od strokovnjaka do strokovnjaka, od psihologov do psihiatrov, psihoterapevtov. Težko je bilo trkati od vrat do vrat, goltati tablete in imeti občutek, da te nihče ne jemlje resno,« pripoveduje Živa, ki je zbrala pogum in o svojih stiskah in bolečinah javno spregovorila. »Samopoškodovanje je še vedno tabu tema, eden od vedenjskih vzorcev, ki jih mladostniki in tudi starši nočejo videti.

A strokovnjaki ne moremo popraviti tistega, kar je bilo zamujeno v družini, v otroštvu, ko se gradi samopodoba,« je prepričan dr. Mrevlje. Klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maja Glonar Vodopivec dodaja: »Ko začne otrok odraščati, se lahko komunikacija s starši prekine, starši ne znajo, nočejo ali ne morejo prisluhniti potrebam otrok, posebno ko gre za čustvene potrebe. In če se v družini čustev (zlasti negativnih, kot sta žalost ali jeza) ne kaže, ker to ni primerno, spodobno, prav, lahko mladostnika od samopoškodovalnega vedenja loči le korak.«

Zaslužim si, da se imam rada

»Pot okrevanja je dolgotrajna. Najprej je treba mladostniku prisluhniti, mu omogočiti, da se odpre, ga razbremeniti občutka krivde in sprejeti takega, kakršen je. Mu pomagati, da se z vsemi napakami in dobrimi lastnostmi sprejme tudi sam. Hitrih rešitev ni, pot do boljše, pozitivne samopodobe je kot sestavljanje mozaika, dolgotrajna in uspešna le, če je mladostnik za hojo po tej poti motiviran,« pravi Vodopivčeva.

Nežna, občutljiva, razmišljajoča, zelo čedna Živa, katere lepe temnorjave oči so še vedno žalostne in zastrte, pa pripoveduje: »Veliko veliko let sem potrebovala, da sem začela opažati tudi svoje kvalitete, ne le grdote in gnusnega telesa, kakršnega sem leta in leta videvala v ogledalu. Čeprav sem se sovražila, pa je bila v meni velika želja po življenju. Veliko sem brala, hodila v naravo in imela srečo, da sem srečala Zvezdano Žorž, terapevtko, ki mi je prva v življenju rekla, da z mano ni nič narobe, me postavila na realna in trdna tla, našla v meni do takrat skrite potenciale in me usmerila v stvari, ki jih rada počnem, v razvijanje mojih talentov.

Takrat sem ugotovila, da imam na izbiro dve poti: ali se režem do konca življenja ali pa se soočim sama s seboj, se neham rezati in poskušam živeti. Dojela sem, da če sama s seboj ne bom delala lepo, noben drug ne bo. Da sem sama sebi dolžna, da se sprejmem tako, kakršna sem, in da si zaslužim, da se cenim, se imam rada in sem srečna. Šele nato bom lahko vzpostavljala stike z drugimi. Stike, ki temeljijo na ljubezni in sprejemanju, zaupanju, pripadanju. In takrat sem si obljubila: nikoli več!«

Potem te imajo radi tudi drugi

V Živinem življenju so že pred tem bili ljudje, starši, prijatelji, sošolci, ki so ji stali ob strani, a ona, kot pravi, njihove roke ni hotela ali zmogla videti. »Pripravljena sem morala biti sprejeti pomoč in takrat, po petih letih rezanja in trpljenja, prebiranja gore knjig, pogovorov in razmišljanj, sem jo bila. Srečala sem fanta, ki mi je pokazal, povedal in dal čutiti, da me ima rad kot človeka, da me ljubi, pa če imam 200 ali 50 kilogramov, in da sem lepa.

Lepa kot oseba, da so moji občutki pomembni tudi zanj. Naučil me je ljubezni do sebe pa tudi sprejemanja svojih napak in slabosti. Spodbujal me je pri razvijanju mojih talentov in mi stal ob strani, ko mi je bilo hudo, pokazal mi je pot v življenje brez strahu in sramu. Zdaj, pet let je, odkar sem zadnjič zarezala vase, sem v miru sama s seboj. Sprijaznila sem se s svojo temo, sprejela grde stvari, ki so se mi dogajale in sem jih počela sama s seboj.

Kadar mi je hudo, se ne vračam več k nožu, ampak k stvarem, ki jih ljubim. So dnevi, ko mi odzvanja v glavi: ne bom več jedla, in dnevi, ko bi se porezala. Ampak odkrila sem toliko lepih stvari, ki so mi pomembne, ki me rešujejo in mi veliko dajejo. Stvari, s katerimi rastem, ljudi, ki jim popolnoma zaupam, ker vem, da so iskreni z mano in da bodo z mano ne glede na kar koli. Da me sprejemajo z vsemi napakami in slabostmi, z vsemi dobrimi platmi.

Prevzela sem odgovornost zase in za svoje odločitve, za svoje življenje.« Živa je prepričana, da je vsaka stvar za nekaj dobra, tudi njeno rezanje je bilo. Ogromno se je naučila o sebi in drugih, o tem, da če si poln jeze in sovraštva, ne moreš stopati v ljubeče odnose, če sebe ne ceniš, te ne bodo cenili niti drugi, če si dovoliš, da ljudje pometajo s tabo, bodo to z veseljem počeli, te poniževali in mučili. Da se moraš sprejemati. In imeti rad. Potem te bodo imeli radi tudi drugi.

Otroci kličejo na pomoč

Živa zdaj živi polno življenje, počne stvari, ki jih je vedno hotela početi, a za to ni imela poguma ali energije, stvari, ki jo veselijo. Vpisala se je na fakulteto, veliko hodi v naravo, piše pesmi, druži se z ljudmi, ki jih ima rada. Koliko Živ pa še vedno skriva porezane roke za dolgimi rokavi, ožganine po telesu, do krvi pogrizene nohte? In jezo, žalost, bes, sram, gnus? »Otrokov klic na pomoč moramo slišati!« pravi dr. Gorazd Mrevlje. »

To je klic po življenju. Če je klic na pomoč, potem je želja po spremembi, otrokova želja, da bi stopil na drugo pot. Težko in trnovo pot ustvarjanja pozitivne samopodobe, pot separacije od staršev, ki jih mora mladostnik sprejeti in vzljubiti take, kakršni so, čeprav niso več idealni in vserazumevajoči, brez napak, pot odraščanja.« Starši skušajo v šoku ob spoznanju, da otrok samega sebe poškoduje, najstniku takšno vedenje prepovedati.

Težave s tem ne rešijo, nasprotno, otroku s tem sporočajo, naj ne čuti. Da je tisto, kar čuti, nesprejemljivo, nevzdržno, nepomembno, sramotno. Ne znajo ali ne zmorejo slišati klica otrokovih ran. »Staršem se je težko soočiti z otrokovim samopoškodovanjem,« pravi dr. Gorazd Mrevlje, »imajo občutke krivde, ne razumejo, zakaj otrok to počne, in ne vedo, kako naj mu pomagajo.

Prepričani so, da so kot starši zatajili, da niso bili dovolj dobri, ljubeči, počutijo se izdane in ogoljufane, saj jim otrok ni zaupal. Vzeti si morajo čas in otroku prisluhniti pa tudi skočiti v lastno bolečino, stisko, čustva. Otroku lahko pokažejo in prav je, da to pokažejo, da je treba čustva pokazati in izražati. Kar je za nekatere res težko, a ob pomoči strokovnjakov ne nemogoče.«

Vir: dnevnik.si