Na oddelku za biologijo pri biotehniški fakulteti se že nekaj let trudijo, da bi slovensko zdravstvo sprejelo starodaven način zdravljenja akutnih in kroničnih ran z ličinkami muhe Lucilia sericata, saj je to po njihovih izkušnjah zelo uspešno. Mušje ličinke so za celjenje ran uporabljali že v davni preteklosti.

Terapijo so dobro poznali avstralski aborigini, ljudstva v Severni Burmi in Maji v Srednji Ameriki. Tovrstnega biokirurškega zdravljenja se že leta poslužujejo v Nemčiji, Avstriji, Izraelu, na Madžarskem, Švedskem, Danskem, v Belgiji in Ukrajini.

V Sloveniji smo s terapijo z ličinkami muhe Lucilia sericata eksperimentalno začeli leta 2000, vendar zdaj to zdravljenje ni dostopno. Morda bo v prihodnje, saj pristojni razmišljajo, da bi zdravljenje predstavili zdravstvenemu svetu, ki daje dovoljenja za uporabo novih načinov zdravljenja.

Pomagali 33 bolnikom

Pobudnica za uvedbo tega načina zdravljenja je dr. mikrobiologije Nina Gunde Cimerman, profesorica na ljubljanski biotehniški fakulteti. Na katedri za biologijo mikroorganizmov, ki jo vodi, se je pod njenim vodstvom oblikovala skupina mikrobiologov (asist. dr. Aleš Lapanje, doktorand Domen Jaklič ter diplomant biologije in študent medicine Klemen Zupančič). Vzpostavili so stalno gojenje muh Lucilia sericata ter vzgojili sterilne ličinke.

Med letoma 2003 in 2005 so s kliničnim oddelkom za kirurške infekcije v Kliničnem centru, ki ga vodi dr. Dragica Smrke, sodelovali pri eksperimentalnem projektu Biokirurgija kronične rane - zdravljenje z ličinkami muh Lucilia sericata. V okviru projekta, ki ga je vodil dr. Zoran Arnež, so z ličinkami uspešno pozdravili kar 33 od 34 bolnikov.

Vsi med njimi so imeli rane, odprte po pet, šest mesecev, nekateri celo leto ali več in jim zdravniki niso mogli več pomagati, je povedala Gunde-Cimermanova. Pozneje je katedra za biologijo mikroorganizmov z ličinkami ter znanjem njihovega vnašanja na rano sodelovala še pri zdravljenju treh bolnikov, ki je bilo tudi uspešno.

Ugodno tudi za pike, opekline in tumorje

Terapija z ličinkami je primerna predvsem za kronične rane, kot so venske razjede, in gnojne rane, ki so pogoste na primer pri diabetikih in ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom. Te rane se iz različnih razlogov, kot so na primer okužba z bakterijami, ki so odporne na antibiotike, slaba prekrvavitev rane, velika količina odmrlega tkiva na rani, ne zacelijo. Takšne rane se lahko neustrezno celijo toliko časa, da lahko pride celo do amputacij delov telesa.

Zdravljenje z ličinkami ima ugoden vpliv tudi na okužene pike žuželk, opekline, določene tipe benignih in malignih tumorjev, našteva Gunde-Cimermanova.

Najprej je treba okolico rane prekriti z obvezo, ki ščiti kožo in preprečuje uhajanje ličink. Nato ličinke s pomočjo spiranja s fiziološko raztopino iz stekleničke prenesejo na mrežasto tkanino, ki jo položijo na rano. Vse skupaj je treba nato previti s tanko obvezo. Po treh dneh ličinke odstranijo. Po potrebi postopek ponovijo, pri zelo težavnih ranah tudi večkrat.

Štirikratni učinek

Po besedah Gunde-Cimermanove imajo ličinke, nameščene na rano, štirikratni učinek. Ko lazijo po rani, z mehanskim draženjem povečujejo količino raninega lastnega izločka, s čimer se "odplavljajo" bakterije. Poleg tega je izredno pomemben ekskret (izloček) teh ličink, ki je mešanica več snovi - encimov, ki raztapljajo odmrlo tkivo, snovi, ki pospešujejo celjenje rane, in snovi, ki zavirajo rast bakterij v rani.

"Nezaželenih učinkov terapija skorajda nima. Obstaja sicer teoretična možnost, da so ličinke nesterilne, vendar to večkrat preverimo. Prav tako je mogoče, da bi posameznik razvil alergično reakcijo, vendar takšnega primera še nismo imeli. Med neželene učinke tako sodi predvsem žgečkanje, rahlo skelenje ali pekoč občutek, ko ličinke lazijo po rani, v psihološkem smislu pa negativen odnos ljudi do tovrstnega zdravljenja," je še pojasnila profesorica mikrobiologije.

Vir: dnevnik.si