Moll in Jordan Grafman, nevrologa na Ameriškem nacionalnem inštitutu za zdravje, sta skenirala možgane prostovoljcev potem, ko sta jih prosila naj v mislih podarijo večjo vsoto denarja v dobrodelne namene ali pa jo zadržijo zase. Rezultati so pokazali, da ko postavijo prostovoljci potrebe drugih pred svoje, darežljivost aktivira primitiven del možganov, ki se ponavadi vklopi ko razmišljamo o hrani ali o seksu.

Altruizem je torej, kot pokaže eksperiment, tako del človeške narave, kot sta prehranjevanje in spolnost in ni posledica moralnih zapovedi. Povedano drugače, človek je v osnovi dober in ne nosi izvirnega greha. To, da želimo drugim dobro, je za nas tako ugodno kot zadovoljevanje osnovnih potreb.

Kar spremeni marsikatere dosedanje ugotovitve psihologije, ki zatrjuje, da je altruizem neke vrsta višja potreba, ki se pojavi šele, ko so zagotovljene osnovne potrebe. Ugotovitve, da se zaradi nesebičnosti naravno počutimo dobro, podpirajo tudi besede mnogih duhovnih učiteljev, kot npr. besede svetega Frančiška Asiškega: »Skozi dajanje prejmemo.«

Grafman in ostali, ki kartirajo človeške možgane ugotavljajo, da so moralne zapovedi vgrajene v človeškem hardweru, torej niso del kulturno naloženih programov, temveč so vgrajene v naše bistvo. Predvidoma so se razvile pred tem že v drugih bitjih. Ne moremo sicer trditi, da žirafe in levi doživljajo moralne dileme na enak način, ker ne moremo iti v njihove glave, vendar je znano, da se lahko tudi živali žrtvujejo za druge.

Nek sicer bolj krut eksperiment je pokazal naslednje izsledke: hranili so več podgan hkrati, pri tem je ena podgana med hranjenjem dobila elekričen šok in je prenehala jest,  s časom so tudi ostale podgane nehale jesti hrano. Po teh raziskavah ima torej morala biološke korenine. Vse več raziskovalcev prihaja do odkritja, da je osnova moralnim in etičnim kodeksom empatija. To je zmožnost, da doživimo, kar doživljajo drugi, oziroma doživljanje enosti z vsem.

Mnogi filozofi in teologi sprejemajo raziskave z veseljem. Pojavlja pa se tudi vprašanje: mar ni to redukcionizem, ko spreminjamo moralne zapovedi na nivo telesne bio-kemije. Kje je potem človeška svobodna volja? Ali je to, kar odkrivajo nevrologi le biokemični zapis vesti, ki nam jo je v telo vtisnil stvarnik? Morda je to le orodje evolucije (kot inteligentnega bitja), ki je omogočilo boljše preživetje vrst. Znano je namreč, da so tiste vrste, ki imajo v sebi vgrajeno skrb za druge, npr. mlajše, starejše v čredi, tudi uspešnejše od vrst, ki nimajo takšnega občutka za druge.

Joshua D. Greene, nevrolog in filozof iz Harvarda pravi, da več različnih eksperimetov kaže, da moralne zapovedi izhhajajo iz osnovnih možganskih aktivnosti. Morala ni nekaj, kar so nam vtisnili skozi tisočletja filozofi in cerkev, temveč je to nekaj, kar so iz zapisov vtisnjenih v človeku filozofi in duhovniki prebrali. Enostavne moralne odločitve: ali je ubiti otroka dobro ali slabo so enostavne, zato ker aktivirajo odločen odgovor zapisan v možganih.  Drugače je ob težji moralnih odločitvah, ki se lahko pojavijo v času vojne, ko lahko pride posameznik pred izbiro ali žrtvuje nekoga, da se ubrani večje žrtve. Pri tem pride v možganih, enostavno povedano, do kratkega stika.

Vir: www.washingtonpost.com