Njegov pogled je čvrst, miren in odkrit. Niti za trenutek ne odmakne svojih žarečih temnorjavih oči, vame gleda naravnost in brez zadrege. Tudi takrat, ko brskam po najbolj intimnih kotičkih njegovega življenja. Iz vsake njegove besede vejeta veselje do življenja in zavest, kako dragocen in lep je sleherni trenutek.

Pa ni bilo vedno tako. Bila so leta in leta, ko je pred vsemi umikal pogled. Tudi pred sabo. Predvsem pred sabo, pravi Zlatko Blažič, avtor knjižne uspešnice »Zgodovina moje heroinske odvisnosti« s podnaslovom »Življenjsko optimistična različica Otrok s postaje Zoo«. Knjiga, ki razbija stereotipe in klišeje o narkomanih, naše predstave o nesrečnežih, ki življenju niso kos in bežijo v omamo drog.

Takih in drugačnih. Legalnih in prepovedanih. Kemičnih in vseh drugih. »Ni bilo v skladu s predstavami o starših pijancih ali o očetu in mami, ki se dajeta dol z drugimi. O ločenih starših ali o mami samohranilki, ki v revščini in trpljenju ne zmore časa, ljubezni in svetlobe za svojega otroka. Ni bilo niti v skladu s predstavo o ambicioznih starših, ki na svojem egoizletu izgubljajo zavest o tem, da je lahko še kaj v samem središču življenja kot pa vedno znova le oni…

Nič praznine v odnosih, nič zafrustriranih staršev. Nisem imel sprevrženega dedka, kateremu bi bil predmet seksualnih fantazij in izkoriščanja, niti čudne tete, ki bi si z mano drgnila mednožje. Nihče me ni pretepal, posiljeval in zanemarjal. Moj telesni in duševni razvoj sta potekala v skladu s hrepenenjem skoraj vsakega očeta in mame in, bogme, tudi v skladu z željami družbe, ki si želi zdravih in pridnih državljanov,« je zapisal Zlatko Blažič v prvem delu svoje knjige.

Kaj je torej bilo?

Bila je izbira, moja izbira, izbira bega pred prevzemom odgovornosti za lastno življenje in pred življenjskimi nalogami. V osnovni šoli sem bil odličnjak, smučar, plavalec, odbojkar, esperantist, OZN-ovec, navduševal sem se nad fotografijo in knjigami, potopisi in potovanji. Pa vendar sem se pri dvanajstih, trinajstih letih soočil z razvojnimi situacijami, ki jim nisem bil kos.

Z njimi se vendar sreča vsak mladostnik. Brez njih ni odraščanja.

Da, pri dvanajstem, trinajstem letu sem se znašel v čisto normalnih razvojnih situacijah, ki pa so zame predstavljale bojišča, na katerih se nisem znašel, mučna soočenja ob levitvi in bujenju človečka v človeka. Jaz pa bi takrat še spal! A pred mano so bili izzivi, ki so mi bili do takrat tuji. Duhovnost, drugačni, vse manj resnični odnosi s sošolci in prijatelji, erotika. Do onemoglosti sem razvijal svoje erotične fantazije, ko pa me je sošolka nagovorila, sem zbežal. Panično sem se prestrašil, moj odziv ni bil v skladu z mojimi predstavami in iluzijami, kakšen »tiger« da sem, in ostal sem sam s svojo frustracijo, porazom, praznino, ki sem jo skušal napolniti z nečim drugim.

Odlašal in odlašal sem soočenje s samim seboj, s svojimi hrepenenji, iskanji, zavedal sem se potrebe po tem, a se panično bal, da tisto, kar bom videl v ogledalu, ne bo sprejemljivo in v skladu z mojimi iluzijami. Iluzijami o sebi. V odnose sem vstopal le v tistih delih, za katere sem bil prepričan, da bodo v skladu s predstavo o samem sebi, a ti me niso več zadovoljevali. Praznino sem začel zapolnjevati z lažmi o sebi, z imidžem, ki sem ga organiziral, prepričan, da bodo iluzije učinkovale in mi prinašale zadovoljitve, po katerih sem hrepenel.

Mar niso iluzije snov, s katero se hranijo hrepenenja slehernega mladostnika?

So in ustaljenih poti, ki peljejo v odraščanje, ni, vsak mora stopiti na svojo. Sam sem takrat, v sedmem razredu osnovne šole, izbral pot umika pred odgovornostjo, odločil sem se za beg pred tveganji, ki so nujna, če hočemo svoja hrepenenja uresničiti. Bolj sem odlašal srečanje s samim seboj, bolj sem se predajal iluzijam. Prav v času, ko sem iskal gradivo, da bi zapolnil praznine v sebi, sem bral knjigo Otroci s postaje Zoo. Svetli del moje osebnosti je knjiga nagovorila tako, kot je bilo želeno: droge niso v redu, to je sranje, poglej jo, ubogo zlomljeno deklico, tega si ne želiš, to je nevarno!

Po drugi strani, v tistem praznem delu mene, pa je odzvanjalo: igra z življenjem je nevarna, a izzivalna. Tudi če bodo ljudje rekli idiot, bodo to rekli z neko močjo, morda občudovanjem, zavistjo. In tako sem hotel sošolce in prijatelje očarati s pripovedkami o tem, kako se zadevam s travo. Dokler sem sebe in prijatelje hranil s svojimi zgodbicami, tako dolgo sem se počutil dobro, praznina, ki si je nisem upal zapolniti z resničnostjo, je bila manj grozeča. Ko pa sem prišel domov, se je oglasil moralni maček in zavedal sem se, da z lažmi ne morem pobegniti pred seboj.

Zato sem lagal še bolj − za tistih nekaj trenutkov zadovoljstva, dokler se tako polnjenje praznine ni spremenilo v konstantno iluzijo o sebi. In tako sem postal resnični odvisnik. Odvisnik od laži in vtisa, ki sem ga delal na prijatelje. Laži so bile seveda kmalu premalo, praznina vse večja, napolniti jo je bilo treba z resnično drogo. S travo, ki sem jo začel kaditi. Pa mi sprva sploh ni šlo za njen učinek, bolj me je zanimal vtis, ki sem ga z zadevanjem naredil na prijatelje.

Trava vam kmalu ni bila dovolj, posegli ste po močnejših drogah.

Bolj sem se družil z odvisniki in dilerji, močnejše in novejše droge sem pokušal in kmalu ugotovil, da z močnejšimi drogami z manjšimi napori in hitreje dosegam boljše učinke. Beg pred življenjskimi odgovornostmi je bil lažji. Do konca gimnazije mi je kljub travi še uspelo ohranjati podobo dokaj uspešnega dijaka, izpopolnil sem strategije prepričevanja staršev, da jaz pa res nisem narkoman: »Kaj se vam blede?!« Ko pa sem šel študirat v Ljubljano, sem se usmeril le še v iskanje zidakov za zagotavljanje svoje iluzije varnosti v heroinski omami.

Hitro in radikalno se je − z vse večjimi količinami LSD-ja, hašiša in heroina pa tudi metadona − začela rušiti tudi moja socialna podoba. Postal sem zanemarjen, umazan, začel sem prosjačiti, krasti, preprodajati. Kmalu je tudi mojim staršem postalo jasno, da z mojim študijem ne bo nič, vrnil sem se domov v Maribor in nobenih problemov nisem imel s tem, da sem starše globoko prizadel in žalil, če so se mi, popolnoma zlomljeni, prestrašeni in obupani, le preveč približali in mi pokazali ogledalo mojega življenja, me prisilili v soočenje s samim seboj.

Bežali ste pred nevarnostjo soočanja s svojimi iluzijami in resničnostjo o sebi.

Stvari so zelo preproste. Če si želiš ljubezni, moraš biti sposoben ljubiti. Če želiš prijateljstvo, moraš biti tega sposoben. Če želiš nekaj sprejemati, moraš tudi dajati. Če želim spoštovanje in odgovornost, moram znati spoštovati in sprejemati odgovornost. Jaz pa nisem bil sposoben nobenih izpolnjujočih odnosov, zato sem razvijal vedno nove in nove strategije bega pred njimi in pred sabo.

Bežati pa sem moral tudi pred dilerji, ki sem jim dolgoval velike vsote denarja, pred džankiji, ki sem jim v obupu prodajal razredčen heroin, upniki, pritiski domačih in okolice. Kar nekajkrat sem razmišljal o samomoru, ki se mi je kazal kot blaga in prijazna rešitev. Ko nisem imel denarja za heroin ali ob psihedeličnih stiskah, ki sem jih doživljal ob močnih učinkih LSD-ja, se mi je zdela smrt dober izhod iz stiske. Če že ne heroinska nebesa, pa vsaj − nič. Sladka možnost.

A vendar je niste izbrali. Izbrali ste beg iz Maribora in zaklošarili v Trstu.

Takrat, sredi zime, premražen in sestradan, nisem imel več ničesar. Kljub heroinski krizi niti potrebe po naslednjem šusu. Nisem imel moči, da bi poiskal denar, da bi kam vlomil, si tako ali drugače priskrbel odmerek velikega H. Popolna praznina, odsotnost slehernega smisla. Praznina ni bila ne dobra ne slaba. Zavedel pa sem se, da je samo od mene odvisno, kaj bom z njo počel, s čim jo bom napolnil. Lahko se ubijem in se s tem vsemu odpovem, lahko jo sprejmem in jo napolnim, s čimer hočem.

Zame je to pomenilo popolno svobodo in totalno upanje, nobenih velikih čustev, zgolj dejstvo, da o sebi odločam sam. Če hočem na levo, lahko grem na levo, če želim po desni poti − stvar odločitve. Če želim pogledati v nebo, bom pač pogledal. Življenje je bilo v mojih rokah in praznina mi je govorila, da samo in edino jaz izbiram, kaj bom z njim naredil. Takrat sem se zazrl v luči tržaških hiš, mimo mene je prišla mlada družinica, držali so se za roke, nasmejani in srečni.

Čutil sem toploto, ki jih je povezovala, in v meni se je nekaj zdramilo, nekaj davno pozabljenega. To je bil izziv, vedel sem, da me čaka negotovost, prekleto nejasna, negotova in zahtevna pot, če želim praznino v sebi zapolniti. Seveda takrat, tistega februarskega večera, v moji glavi ni bilo toliko misli in besed, bile so le slike, slutnje, morda instinkt. Ali pa sem dosegel svoje dno?

Vrnili ste se v Koper, poiskali zdravnika, napotil vas je v Psihiatrično bolnišnico Idrija. Od tam ste po štirih mesecih odpotovali na Sicilijo, v komuno Srečanja Don Pierina.

Težko je v nekaj besedah opisati komuno in življenje v njej. Red in disciplina, asketsko življenje, urnik in pravila, ki so določala sleherno uro, kaj uro, minuto našega bivanja. Nobenih izhodov v mesto, nikoli nisi smel biti sam, izoliran od drugih, zadolžitve slehernega so bile natančno določene in nadzorovane. Pa vendar zame ni bilo najtežje trdo fizično delo na vročem sicilskem soncu ali pokoriti se zvoncu, ki je narekoval dnevni ritem.

Najtežje mi je bilo razgaliti se pred prijatelji in samim seboj. To, da moram spoznati samega sebe, se soočiti z vsemi svojimi slabostmi, se sprejeti brez želje po popolnosti in odločati o svojem življenju. In drugim pokazati, kdo sem in kakšen sem. Da mi ne preostane drugega kot srečati samega sebe na točki, na kateri sem pred desetimi leti zbežal pred seboj. Kakšna groza me je prevevala, ko sem ob petkih zvečer, v uri sprostitve, ki je bila na urniku, sedel s prijatelji in nisem mogel sproščeno zapeti z njimi, ko sem zaslišal svoj nenaraven smeh, ko nisem mogel prenesti pogleda fantov, ki so govorili: »Tudi mi smo to dajali skozi, vemo, kako se počutiš,« hkrati pa dajali vedeti, da te vidijo, vidijo takšnega, kakršen si v resnici, in pred tem ne moreš pobegniti.

Kaj bi takrat dal za dva dima trave, za pol črtice heroina! Samo, da bi »vstopil«, samo toliko, da bi v sončnem pletežu čutil, kako se razvozlava vozel strahu in stiske. Sčasoma pa sem vse bolj verjel Don Pierinu, duhovnemu očetu skupnosti Srečanja, ki nam je govoril, da smisel komune ni v begu pred našimi strastmi zato, da bi bili varni pred njimi, pač pa v tem, da jih uspešno zajahamo in vzamemo vajeti v roke.

V knjigi podrobno opisujete življenje v komuni, v kateri ste preživeli pet let, svoje stiske, soočanje s samim seboj, prevzemanje odgovornosti zase, izbire, med katerimi se je treba odločati v življenju. Kaj pa vrnitev v »areno življenja«?

Prihod domov je bil le na videz velika sprememba. V komuni sem se zavedel samega sebe, svoje neodvisnosti, svobode izbire, svoje zadovoljstvo in srečo sem se naučil meriti z zavedanjem, da sam odločam o zemljevidu svojega življenja, ki sem ga izrisal sam in prevzel popolnoma v svoje roke. Iz tega izhaja moj notranji mir, moje zadovoljstvo.

Popolnoma vseeno mi je, v kakšne odnose se vpletam, v kakšnih situacijah se znajdem, saj vem, da je moje počutje odvisno od mojega znanja, razpoloženja, sposobnosti, notranje strukture, volje, vere. Kako se ne bi počutil fenomenalno, če imam krila, s katerimi moram sicer močno in neprestano mahati, a let je čudovit. In tega se zavedam. Polno in sleherni trenutek. Končujem študij pedagogike in sociologije, pred šestimi leti sem ustanovil društvo Srečanje za pomoč odvisnikom in njihovim družinam, predavam, vodim delavnice po vsej Sloveniji, svetujem odvisnikom.

V svojem delu res uživam, iz najglobljega užitka se povezujem z ljudmi, iskreno povem, da delam v društvu izključno zaradi sebe. Če je to, kar počnem, dobro, zdravilno in koristno še za koga, toliko boljše. Rad delam z ljudmi, to me izpolnjuje. To, kar je dobro zame in ob čemer se dobro počutim, je največ, kar lahko ponudim svetu. Središče mojega življenja pa je že šest let… moja ljubezen, moja Petra. Petra je moj dom, z njo sem najbolj jaz, je smisel mojega življenja, tam živim, tam sem svoboden.

Najin odnos je zame svetinja, lepo je z njo razvijati najino ljubezen in svobodo hkrati. Verjetno bova kmalu ponudila gostoljubje kakšni majhni človeški dušici… Človek sploh nima več potrebe po smrti ali da bi rekel: »Hudiča, saj ni vredno!« Je vredno, pa še kako!

Pot do danes

Zlatko Blažič je bil v osnovni šoli odličnjak, s travo se je prvič srečal pri trinajstih letih. Leta 1991 je končal I. gimnazijo v Mariboru in že redno kadil travo. Njegovi poskusi študija so se utopili v uživanju vseh vrst drog, od LSD-ja do heroina in metadona. Po štirih letih intenzivnega drogiranja se je znašel v skrajni stiski v Italiji, na svojem življenjskem dnu. S 23. letom je vstopil v Dom Pierinovo skupnost Srečanje na Siciliji.

Po skoraj treh letih bivanja v komuni se je začel usposabljati za odgovornega v komuni in bil nato leto dni kot prvi odgovorni v slovenskem centru v Novi Gorici in v prvem centru skupnosti Srečanje v Čadrgu nad Tolminom. Dve leti je bil zaposlen na referatu za odvisnike v Ljubljani, zdaj pa je že sedmo leto predsednik društva za pomoč odvisnikom in njihovim družinam. Je tik pred diplomo iz pedagogike in sociologije na Pedagoški fakulteti v Mariboru in avtor knjige Zgodovina moje heroinske odvisnosti.

Vir: dnevnik.si