Piše: Aleš Petrič Kolman v novi reviji Karmaplus

Zdravstvene zablode
Diete, diete, diete! Nekateri jih uporabljajo, ker jim to veleva zdravje, toda večina uporabnikov se diete oprime zaradi boljšega videza, ne pa zaradi nuje. Še posebej danes, ko so naše prehranjevalne navade postale nezdrave že do take mere, da to prerašča v globalni problem, je iskanje čudežnega principa, ki bo popravil naše napake in rešil naše probleme, toliko bolj intenzivno.

Ker se s prehranjevalnimi navadami in živili po svetu ukvarjajo tisoči, ne le posamezniki, ampak tudi velike institucije, ni ob stopnji razvitosti znanosti nič čudnega, da so nekateri dognanja raziskovali in razvijali še naprej ter "iznašli" principe, ki so se izkazali za delujoče, koristne. Tako je nekdo iz uživanja ananasa in koristi, ki jih ima za človekovo telo, napravil celo znanost, drugi pravi, da je iz prehrane nujno potrebno črtati "pet belih živil", tretji se je osredotočil na orehovo olje, četrti prisega na mediteransko kuhinjo in tako naprej.

Shujševalnih diet tako dandanes ni mogoče niti prešteti, kaj šele napraviti temeljit pregled njihovih dobrih in slabih lastnosti, torej koristi po eni in pomanjkljivosti po drugi strani. V tokratnem zapisu o zdravstvenih zablodah in prevarah si bomo ogledali eno vrsto diet, in sicer diete z malo ogljikovimi hidrati, ki spadajo med najbolj znane in razširjene po svetu.

Mnogi zagovorniki dietnih načrtov bi nas radi prepričali, da obstaja določena posebna snov ali kombinacija takih snovi, ki bo avtomatsko doprinesla k zmanjšanju telesne teže. To preprosto ne drži. Če naj bi shujšali, morate manj jesti ali več telovaditi ali pa oboje.

V kilogramu telesne teže je okoli 7000 kalorij. Če naj bi na teden izgubili po pol kilograma, je potrebno dnevno pojesti približno petsto kalorij manj, kot jih pojeste običajno. Večina današnjih diet – če se jih držimo dovolj dosledno – bo pokazala dober rezultat izgube teže, kar je posledica omejitve kalorij. Toda pogosto so te diete zelo monotone, med njimi pa so nekatere tudi nevarne za zdravje, če jim sledimo predolgo časa.

Še več, tisti med dietiki (osebami, ki so se odločili za shujševalno kuro), ki se jim ne uspe dovolj natančno držati navodil omejitev, navadno precej hitro izgubljene kilograme dobijo nazaj, praviloma še nekaj zraven, kot nekakšne obresti. Prvi nasvet pri obravnavi večine današnjih diet bi lahko torej bil: "Ne poskušajte shujšati samo s tem, da ste prebrali eno knjigo o dieti, pa naj je še tako prepričljiva! Najmanj, kar morate storiti zase, je to, da se pred tem posvetujete z dietnim strokovnjakom ali svojim zdravnikom, se pravi z osebo, ki bo lahko opazovala in spremljala potek diete."

Najbolj drastičen napad na odvečno telesno težo je ta, da popolnoma nehate jesti. Po nekaj dneh bo telo za produkcijo energije, nujne za delovanje sistema, načelo maščobne in proteinske zaloge. Molekule maščob se bodo razbile na maščobne kisline, ki jih bo telo lahko uporabilo kot gorivo. V odsotnosti primernih ogljikovih hidratov maščobne kisline morda ne bodo presnovljene v popolnosti, kar povzroči nastanek ketonov in posledično ketoze.

(Ketoza je proces, v katerem telo kot vir energije porablja lastno maščobo (sicer energijo črpa iz glukoze, ki jo dobiva iz hrane). - Ketoni so posebne organske kemijske spojine, ki so lahko vir energije za mišice in možgane. Najenostavnejši keton je aceton, vendar gre v telesu za ketone višje vrste, za težje in bolj zapletene molekule. – op.prir.) Še daljše postenje zatorej ni varno, saj telo počasi sili k črpanju proteinov iz mišične mase, srca in drugih notranjih organov.

Tudi dieta z malo ogljikovimi hidrati povzroča ketozo, a če je načrtovana primerno, omogoča telesu, da zadosti svoje prehrambne potrebe po proteinih, maščobi, uskladiščeni telesni maščobi in uskladiščenem glikogenu, tako da mišice lahko ostanejo nedotaknjene. Ko se ta "prehrambna ketoza" začne, pride najprej do diuretičnega efekta (izgube vode), zato imamo občutek znatne izgube telesne teže.

Večji del prvotne izgube teže seveda zapade bolj na telesno vodo kot na maščobe, kar telo nekaj kasneje nadoknadi, če dietik nadaljuje z uživanjem ogljikovih hidratov (kot na primer v uravnoteženi dieti). Tudi apetit, navadno zmanjšan za časa ketoze, se ob uravnovešenju diete ponovno pojavi. (Sodobni teoretiki sicer zagovarjajo idejo, da ima izguba teka hormonalno osnovo.)

Najbolj znana med dietami z malo ogljikovimi hidrati je tista, ki jo je zagovarjal newyorški zdravnik Richard C. Atkins. Svoje knjige iz leta 1972 "evolucija diete dr. Atkinsa" je po svetu prodal dva milijona izvodov, dopolnjene izdaje iz leta 1992 pa še precej več.

Načrt te diete ima štiri dele: najprej dvotedenska "uvajalna doba", katere cilj je zmanjšati vnos ogljikovih hidratov na manj kot 20 kalorij dnevno, ter tri periode, v katerih se količina dnevno zaužitih ogljikovih hidratov postopno zvečuje, toda ne čez mejo, ki jo je dr. Atkins imenoval "vaš kritični nivo ogljikovih hidratov" za ohranjanje telesne teže. Dietiku je ob tem dovoljeno jesti neomejene količine hrane, ki ne vsebuje ogljikovih hidratov, "če je lačen", toda dieta stremi k zmanjšanju apetita

. Načrt tudi zahteva občasen pregled urina, da bi se ugotovilo in zagotovilo, da se je proces ketoze že razvil do želene ravni. Atkins je tudi priporočal uživanje velikih količin prehranskih nadomestil. Nekateri zdravniki so se odločili za nadzorovano podaljšanje uvajalne dobe.

RAZKRITJA RAZISKAV
Na kongresu ameriških strokovnjakov Ameriškega medicinskega združenja (AMA, American Medical Association) za hrano in prehrano, katerega ugotovitve so podprle tudi zasebne institucije in posamezni raziskovalci, je bilo izpostavljeno opozorilo, da lahko neomejeno uživanje nasičenih maščob glede na Atkinsov načrt poveča dietikovo tveganje za težave s srcem.

Leta 2000 je skupina strokovnjakov z univerze v Kentuckyju izdelala računalniško analizo energetskih vrednosti tedenskih vzorčnih menijev in ugotovila, da je ta dieta vsebovala 59 % maščob, medtem ko so bile količine žit, sadja in zelenjave znatno manjša od priporočil Dietnih navodil ZDA. Zavedajoč se kratkoročnega zmanjšanja telesne teže je prevladalo mnenje, da dolgoročno sledenje tej dieti lahko prinese tako kardiovaskularne težave kot tudi možnost razvoja raka. Res pa je, da kasnejše klinične raziskave te teorije niso potrdile.

Izdelana je bila še ena raziskava, tokrat v Bassettovem raziskovalnem inštitutu v državi New York, kjer so en mesec spremljali osemnajst oseb, ki so se odločili hujšati po Atkinsovi metodi. V času dvotedenske uvajalne dobe so zaužili povprečno 1491 kalorij na dan (za primerjavo: pred pričetkom diete po 2481) in povprečno shujšali za približno 4 kilograme. v naslednji fazi so pojedli približno 1500 kalorij dnevno in v dveh tednih shujšali še po kilogram in pol.

V obeh fazah so dietiki delež ogljikovih hidratov zmanjšali za 90 %, toda dejanske količine zaužitih maščob in proteinov so se spremenile le za malo. Nekateri pacienti so bili utrujeni, nekaterim pa se je dieta pričela gnusiti. Večina med njimi je izrazila željo in voljo po tem, da bi se vrnili k svoji prejšnji dieti.

Spet druga študija je ugotovila naslednje: a) 41 pretežkih oseb, ki se je Atkinsove diete držalo šest mesecev, je povprečno izgubila 10 odstotkov svoje začetne teže; b) večina je nivo holesterola zmanjšala za 5 %; c) nekaterim se je nivo holesterola zvišal in d) 20 tistih, ki so z dieto nadaljevali, je uspela zadržati pridobljeno težo do konca leta.

Opravljena je bila tudi posebna statistična analiza v Državnem registru za kontrolo teže (National Weight Control Registry), in sicer so pod drobnogled vzeli 2681 članov, ki so shujšali za vsaj 15 kilogramov in to težo potem vzdrževali vsaj leto dni ali več. Ker je bila v času analize Atkinsova dieta prisotne že trideset let, je bilo realno pričakovati (ob predpostavki, da ta dieta "dobro deluje"), da bo delež tistih, ki so uspeli shujšati prav s to dieto, med temi osebami zelo velik.

Vendar so odkrili samo 25 oseb (torej 1 % med vsemi), ki so shujšali s kakšno od diet, ki je v načrtu vsebovala manj kot 24 % ogljikovih hidratov. Še bolj presenetljivo je bilo odkritje, da je bila povprečna doba vzdrževanja priborjene teže pri teh ljudeh 19 mesecev, medtem ko je bila pri tistih osebah iz registra, ki so se teže znebili po kateri od drugih metod, ki pa ni posebej omejevala konzumiranja ogljikovih hidratov, povprečno 36 mesecev. Ti izsledki so pokazali, da "Atkinsova dieta ne ustvarja tako ugodne presnovne prednosti, kot jo reklamira".

Prehrambni odbor Ameriškega združenja za bolezni srca (American Heart Association, AHA) je izdal znanstveno svetovalno opozorilo, da se visokoproteinske diete ne kažejo kot učinkovite in da predstavljajo tveganje za zdravje. Poročilo je pokrivalo naslednje vrste diet: Atkinsovo, Zone, Protein Power, Sugar Busters in Stillmanovo dieto.

Odbor je podčrtal naslednje:
- take diete prinašajo hitro izgubo teže zaradi izgube telesne vode
- izguba teže je lahko tudi rezultat zmanjšanja zaužitih kalorij spričo dejstva, da so razmeroma neprijetne za uživanje
- visokomaščobna vsebina na daljši rok lahko škodi kardiovaskularnemu sistemu
- vsaka izboljšava nivoja holesterola in sprememba inzulinskega sistema je posledica izgube teže, ne pa spremembe v sestavi hrane
- diete z zelo visokim deležem proteinov so posebno nevarne za sladkorne bolnike, saj lahko pospešijo razvoj bolezni jeter.

ZA IN PROTI
Dr. Atkins je potem leta 1999 ustanovil posebno fundacijo, ki naj bi "zagotovila raziskave in izobraževanje o kontrolirani uporabi ogljikovih hidratov pri zdravljenju in preprečevanju širokega spektra zdravstvenih stanj". Zbrani denar je omogočil mnoge raziskave. Leta 2002 je tako neka šestmesečna študija ugotovila, da uporabniki Atkinsove diete izgubijo več teže kot drugi, ki so poskušali hujšati z uporabo primerljivih diet z zmanjšanim deležem ogljikovih hidratov v načrtu prehrane ter da se je njihova krvna slika glede holesterola in trigliceridov močno izboljšala.

Ti rezultati so izzvali velik odmev javnosti in združenje AHA je v svojem odgovoru opozorilo:
- vnos visokega deleža nasičenih maščob v prehrani na daljši rok zvečuje tveganje kardiovaskularnih obolenj. Študija udeležencev ni spremljala dovolj dolgo.
- študija v resnici sploh ni primerjala Atkinsove diete z veljavnimi prehrambnimi priporočili AHA.

Leta 2003 so strokovnjaki pregledali ustrezna letna poročila od leta 1996 in ugotovili, da je bila izguba teže povezana z daljšim trajanjem diete in omejevanja kalorij kot pa z zmanjševanjem ogljikovohidratnega deleža v prehrani. Raziskovalci z univerze v Pensilvaniji pa so julija 2003 poročali o rezultatih nadzorne študije 63 oseb, ki so se po prosti presoji odločile za hujšanje bodisi po Atkinsovi dieti bodisi po kateri od konvencionalnih diet.

V prvih šestih mesecih so tisti, ki so se podvrgli Atkinsovi dieti, izgubili povprečno 4 % več teže kot tisti drugi dietiki, toda v času enega leta razlik ni bilo več. Pokazalo se je, da diete z manj ogljikovimi hidrati izboljšujejo dejavnike tveganja za srčne bolezni, toda avtorji so zaključili, da bi bilo za bolj jasne rezultate potrebno opraviti še dodatne študije o varnosti in učinkovitosti teh diet.

Leto dni kasneje je član te ekipe, dr. Philippe O. Szapary, v ločenem mnenju izjavil:
- jasno je, da nobena dieta ni primerna za vsakogar. Najboljši tip diete je morda mogoče določiti po dednih dejavnikih. Z veliko sreče bodo – morda niti ne tako daleč v prihodnosti – genske raziskave razjasnile, katere diete so primerne za posameznika.
- ker ogljikovi hidrati dvigujejo nivo trigliceridov v krvi, bi lahko bila dieta z manj ogljikovimi hidrati ugodna za posameznike z nenormalno visokim številom trigliceridov
- ogljikovi hidrati, še posebej enostavni, so povezani tudi z nizkim nivojem HDL holesterola; nekatere študije so pokazale, da dieta z manj ogljikovimi hidrati lahko dvigne ta nivo
- tovrstna dieta je zelo neprimerna za ljudi z boleznimi koronarne arterije in jeter ter protinom; pred začetkom take diete, je iz varnostnih razlogov nujno opraviti krvno preiskavo vsebnosti kreatinina (ki odseva delovanje jeter), sečne kisline (povezane s protinom) in glukoze, ki lahko odkrije diabetes, ki pa lahko dvigne nivo trigliceridov.
- dietiki, ki se odločajo za takšno dieto, bi morali spremljati vsebnost lipidov v svoji krvi – če se v treh mesecih skupni nivo holesterola ali pa nivo LDL holesterola znatno poveča, bi bilo ustrezno prekiniti dieto.

O pomenu pazljivega nadzora nad dieto govori tudi primer Jodyja Gorrana, 53-letnega poslovneža s Floride, ki je tožil Atkinsovo firmo zaradi napačnega prikaza, laži o produktu ter zmotne in nefer tržne metode. V tožbi, vloženi leta 2004, je zapisano, da sta njegova nivoja LDL in skupnega holesterola v dveh mesecih po začetku hujšanja po Atkinsovi dieti poskočila od zelo nizkega do na izjemno visokega, vendar je Gorran z dieto nadaljeval, saj so ga deli Atkinsove knjige in zapisi na spletni strani prepričali, da je to varno.

Dve leti kasneje se je pri njem razvila angina pectoris in pripeljala do nujne angioplastije (medicinske tehnike razširjenja žil, ki je rezultat ateroskleroze), da bi sprostili pretok skozi domala zaprto koronarno arterijo. Proces je pripeljal do tega, da je bilo Atkinsovi firmi naloženo, naj v knjigah, na spletni strani in v reklamnih materialih vidno opozori, da je dieta z manj ogljikovimi hidrati potencialno škodljiva za zdravje ter da lahko poveča nivo LDL holesterola.

Julija 2008 je bila v uglednem Novoangleškem medicinskem žurnalu (New England Journal of Medicine) objavljena prva študija, ki je bila posvečena prav dietam z manj ogljikovimi hidrati. V njej je bila predstavljena primerjava treh različnih diet: prva z manj ogljikovimi hidrati (in s približno 40 % maščob), dieta s 30 odstotki maščob, ki jo je priporočilo Ameriško združenje za srčne bolezni (AHA), in "mediteranska" dieta s 35 % maščob, ki je vsebovala olivno olje in orehe.

Med 272 udeleženci, ki so vztrajali vse čas raziskave, so bili rezultati izgube teže naslednji: 4,7 kg pri dieti z manj OH, 2,9 kg pri nizkomaščobni dieti in 4,4 kg pri "mediteranski" dieti, pri čemer je nizkomaščobna dieta pokazala manjše izboljšanje pri nivoju holesterola od ostalih dveh diet.

Posledica te raziskave je bila, da so mnoga časopisna poročila zagovarjala tezo, da je imel Atkins prav in da se njegova dieta obnese bolje. Toda tako predstavljanje je bilo precej poenostavljeno. Ob upoštevanju, da so imele vse diete različne odstotke zaužitih maščob v načrtu prehrane, razlike v izgubi teže niso več tako zelo velike, poleg tega je šlo pri tej študiji za zelo natančno opazovanje in ni predvidljivo, ali bi se taki rezultati potrdili tudi pri ljudeh, ki bi se teh diet poslužili na svojo pest.

Atkins in zagovorniki primernosti njegove diete pa so "spregledali" dejstvo, da dieta z manj ogljikovimi hidrati, uporabljena v tej študiji, ni povsem primerljiva s pravo Atkinsovo dieto, saj je iz njegovih knjig jasno razvidno, da v načrtu prehrane uporablja 45 do 60 % maščob.

POD ČRTO
Dr. Atkins zagovarja svojo dieto več kot trideset let in navaja, da je njegov center obiskovalo več kot 60.000 ljudi, ki so njegovo metodo uporabili kot začetno metodo hujšanja. Res pa je, da v tem času nikoli ni napravil ali objavil nikakršne študije, v kateri bi bili njegovi dietiki opazovali v času več let.

Zanj in za inštitut, ki ga vodi, to ne bi bil nikakršen problem, saj bi zadostovale primerjave podatkov, ki jih ima na voljo v vsakem trenutku. Novejše in kratkoročne študije so pokazale določene ugodne rezultate, toda niso bile vodene v smeri, da bi dokazale daljnoročni učinek (oziroma predvsem možnost zadržanja pridobljene teže) in sposobnost zmanjšanja težav s srcem.

Priljubljenost diet z manj ogljikovimi hidrati je opogumila prehrambno industrijo, da je začela prodajati tovrstno hrano za ljudi, ki radi "pazijo na karbonate". Večina od teh živil je bogatejša z maščobami od tistih živil, katera naj bi nadomestila. Bati se je, da takšna "nizkokarbonatna" hrana pripravlja ljudi do tega, da jedo hrano z višjim deležem maščob, kar pa je ravno nasprotno od tistega, za kar so si zdravstveni in prehranski strokovnjaki prizadevali nekaj desetletij!

Hujšanje s pomočjo diet z manj ogljikovimi hidrati pod zdravniškim nadzorom je lahko smiselno za nekatere ljudi, ne pa kar za vse, ki imajo težave z debelostjo. Če naj bi za hujšanje uporabili to dieto, je najmanj, kar bi bilo priporočljivo storiti, to, da se resno posvetujemo s svojim zdravnikom in kakim specialistom za prehrano.

__________________________
(Po več virih pripravil: Aleš Petrič)