Zdravilne rastline so lahko užitne in strupene. Le z nekaterimi se hranimo, pri drugih pa je zdravilno delovanje vezano na vsebnost rudninskih snovi, vitaminov, sluzi, eteričnih olj, fitoncidov, grenčin, saponinov, flavonoidov, čreslovin, encimov in alkaloidov. Zdravilne učinkovine so običajno nakopičene v posameznih delih rastlin, njihova koncentracija pa je odvisna od vrste, zvrsti in sorte, rastišča, podnebja, vremena, letnega časa, od razvojne faze rastline, pri gojenih zdravilnih in aromatičnih rastlinah pa tudi od načina pridelave.

Zdravilne in aromatične rastline redko uporabljamo sveže, večinoma jih posušimo v tako imenovane rastlinske droge. Droga je lahko vsa rastlina ali posamezen del rastline, bodisi korenina, korenika, gomolj, čebulica, steblo, skorja (lubje), les, vršički oziroma poganjki, vejice, peclji, listi, popki, cvetovi, brazde pestičev, storžki, plodovi, seme, osemenje, trosi in šiške.

Zdravilne in aromatične rastline uporabljamo za izboljšanje ali popestritev vonja in okusa jedi in pijač, za nego obraza in telesa, za prenehanje in lajšanje bolezenskih težav (nahod, kašelj, vnetje) in motenj počutja ter nenazadnje za lepši videz prostora in kulturne krajine. Začimbnice in dišavnice majaron, baziliko, materino dušico, komarček in rožmarin pogosto dodajamo jedem, kamilični in melisin čaj sta izvrstni pomirjevali, s tinkturo ameriškega slamnika bomo povečali odpornost organizma, z  jegličevim ali trpotčevim sirupom bomo umirili kašelj.

Pogled v preteklost

Zapisi, ki so jih našli na Kitajskem, iz tretjega tisočletja pr. n. š. poročajo o učinkih zdravilnih rastlin, ki so jih poznali ali so jim jih pripisovali takratni zdravilci. Egipčanski Ebersov papirus iz 1550 pr. n. š. navaja več kot 700 rastlinskih zdravil, staroindijska Knjiga življenjskih modrosti pa več kot 1000. Egipčani, Grki, Babilonci in Židje so zdravilne rastline ne le nabirali ampak tudi gojili. V čast grškega boga zdravilstva Asklepija so Grki zgradili številne zdravilne terme, v katere so prihajali na zdravjenje ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Asklepijevo navodilo za vrstni red zdravilnih metod je bilo: najprej beseda, potem rastlina in na koncu nož. Hipokrat (460-377 pr. n. š.), utemeljitelj zdravniške etike, znan po prisegi (ne škodovati!), ki še zdaj zavezuje zdravnike k najboljšemu dobremu za bolnika, je opisal kakšnih 200 vrst zdravilnih rastlin in se zavzemal za pravilno prehrano "Vaša hrana naj bo zdravilo in vaša zdravila naj bodo hrana". Rimljani so prevzeli znanje o zdravilnih rastlinah od Grkov in ga izpopolnili; Galen (129-199), zdravnik cesarja Marka Avrelija, je trdil, da je v naravi za vsako bolezen zdravilo, le da ga je treba odkriti. S propadom rimskega imperija je izginil in zamrl velik del znanja o antičnem zdravilstvu.

V srednjem veku so se z zeliščarstvom ukvarjali menihi, ki so gojili zdravilne rastline v samostanskih vrtovih. Frankovski kralj Karel Veliki (742-814) je predpisal podanikom obvezno gojenje nekaterih zdravilnih rastlin in dišavnic na grajskih in kmečkih vrtovih. Izjemno znanje o zdravilnih rastlinah je imela opatinja iz Bingna, sveta Hildegarda (1098-1179), ki je za najbolj zdravilno žito razglasila piro. Križarske vojne so evropskim zdravilnim rastlinam dodale orientalska zelišča. Med pomembnimi zeliščarji v srednjem veku so bili Hieronymus Bock (1489-1554), Leonhard Fuch ( 1501- 1556) vse do naravoslovca in alkimista Paracelsusa (1493-1541), ki je uvedel v zdravilstvo poleg rastlinskih učinkovin čiste kemikalije. Odkritje Amerike je prineslo v Evropo poleg kininovca, vanilije in drugih zdravilnih rastlin tudi zdravju škodljiv tobak - razvado, ki se je razširila po celem svetu.

Znanstveniki 18. in 19. stoletja so odkrili, da so lahko velike razlike med majhnimi in večjimi odmerki zdravilnih učinkovin. Na primer, alkaloidi rženih rožičkov v majhnih količinah znižujejo krvni tlak, v večjih pa ga zvišujejo; tudi majhni odmerki rabarbare zaradi čreslovin zaustavijo drisko, pri večjih pa prevlada odvajalni vpliv antrakinonskih spojin. Razvoj kemične industrije v 19. in 20. stoletju pa je izpodrinil večino zdravilnih rastlin iz znanstvene medicine.
Nazaj k zelem!

Kljub veliki razširjenosti in porabi sintetičnih zdravil, so se začeli ljudje  v razvitem svetu konec 20. in na začetku 21. stoletja ponovno zatekati k naravnemu zdravljenju, kar se kaže v povečanih potrebah po pridelavi zdravilnih in aromatičnih rastlin in predelavi surovine v naravna rastlinska zdravila. Dejstvo je, da znanstveniki ugotavljajo, da imajo mnoga sintetična zdravila škodljive stranske učinke in da se s sintetičnimi zdravili ne da pozdraviti vseh bolezni. Hitrost življenja v razvitem svetu postaja iz dneva v dan večja, obolenja zaradi manjše naravne odpornosti in alergenov v konvencionalnih živilih pa pogosta in vse bolj kronična.

Znanost se usmerja v odkrivanje novih zdravilnih sestavin v vrstah in sortah zdravilnih in uporabnih rastlin. Na seznamih zdravil farmacevtskih tovarn, opazimo, da se delež rastlinskih zdravil povečuje oziroma so ta polsintetična, če izločena rastlinska spojina ni dovolj učinkovita.

Gojenje zdravilnih in aromatičnih rastlin

Zdravilne in aromatične rastline lahko nabiramo samorasle na naravnih rastiščih ali pa jih gojimo v lončku, v vrtu in na njivi. Z gojenjem prispevamo k ohranjanju biotske pestrosti naravnih rastlinskih združb. Prednost pridelave ni le večja količina izenačene zdravilne učinkovine, ampak z gojenjem zavarujemo izginotje tistih samoraslih vrst, ki jih je zaradi vsakoletnega, velikokrat brezobzirnega nabiranja čedalje manj. Nekatere med njimi so strokovnjaki že uvrstili na spisek ogroženih vrst. Čeprav je Paracelsus dejal, da so travniki in griči "naša domača lekarna" se pri pridobivanju zdravilnih učinkovin raje ozrimo na gredice in njive, kjer jih lahko pridelamo, in zmanjšamo bojazen, da bi se slovenska naravna lekarna prehitro izpraznila.
V nasprotju z intenzivno pridelavo hrane, ki lahko vsebuje zdravju škodljive sestavine, je samo po sebi umevno, da se je treba pri gojenju zdravilnih in aromatičnih rastlin tveganju pri uporabi mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev v celoti izogniti. Mesto zdravilnih in aromatičnih rastlin je torej v nadzorovani ekološki pridelavi pri pridelovalcih, ki kmetujejo po standardih ZZEKS, pri biodinamikih, ki uporabljajo Steinerjevo biološko dinamično metodo, v permakulturi, ki temelji na posevkih različnih vrst in sort.

Poskusna pridelava

Konec 20. in na začetku 21. stoletja, ko iščemo nove kulture med pozabljenimi vrtninami in poljščinami, se le redki pridelovalci vešči tržne pridelave zdravilnih in aromatičnih rastlin.
Praviloma ne zasejemo z novimi vrstami kar takoj celega hektara, ampak preidemo iz gredice na njivo postopoma. Za začetek zadošča nekaj arov, v naslednjih letih pa zemljišče povečamo. Pomembno je, da za pridelovanje izberimo vrste po katerih porabniki največ povprašujejo.

Pri pridelovanju zdravilnih in aromatičnih rastlin ne pozabimo na posebnosti in sicer:

- bolj kot zaradi hrane jih pridelujemo zaradi zdravilnih učinkovin,
- za pridelovanje izrabimo lege in rastišča, ki se jim pri konvencionalni pridelavi - izogibajo, na primer močvirne doline, strma pobočja, plitva tla,
- čeprav kupimo poleg običajne strojne opreme tudi obiralne stroje, sušilnice, -skladišča, navadno ne gre brez ročne oskrbe in spravila, to pomeni, da so zdravilne in aromatične rastline na njivah delovno intenzivne poljščine.

avtor: viš. pred. dr. Darja Kocjan Ačko, Biotehniška fakulteta, Katedra za poljedelstvo in sonaravno kmetijstv