Piše: Amedeja Ličen v novih Misterijih www.misteriji.si

Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal (1)
Vsak gotovo ima ali pozna koga, ki ga ne bi bilo več z nami, če mu ne bi zdravila na takšen ali drugačen način pomagala, zato ne moremo dovolj poudariti, da medicinsko-farmacevtska znanost rešuje življenja ob podpori izvrstno usposobljenega, požrtvovalnega in srčnega zdravniškega osebja in dognanj, ki ohranjajo pri življenju sladkorne bolnike tipa A, hemofilike in razne druge kronične bolnike.

Tokrat pa se bomo posvetili temni plati farmacije in prikritem kriminalu, ki upravlja z večino svetovnih zdravstvenih sistemov. V tem duhu začenja svojo zgodbo Peter C. Gřtzsche v knjigi Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal (Deadly Medicines And Organised Criminal), katero v tem članku povzemamo.

Profesor Gřtzsche je danski specialist interne medicine in priznan znanstvenik na področju biologije in kemije. Je močna strokovna avtoriteta z bogato raziskovalno kariero. Ima izkušnje s kliničnimi testiranji in tudi spremljajočo zakonodajo, saj je delal tudi na področju regulative zdravil.

Izhaja iz tradicionalne zdravniške družine, a izkušnje in radovednost so ga gnali dlje od indoktriniranega znanja. Ko je vse globlje posegal v farmacevtski sistem, so se njegove izkušnje prelile v knjige. Čeprav so dovolj poljudne za laično prebiranje, pa za vsako trditvijo dosledno navaja vire, kdo, kje in kdaj je dano raziskavo opravil.

AVTORJEVI ZAČETKI
Kot cenjen strokovnjak je bil Gřtzsche avtor mnogih člankov v strokovnih revijah in so ga vabili na razprave in uvodne govore farmacevtskih srečanj ter na predstavitve novih zdravil.

A pisni prispevki s farmacevtom neljubo vsebino so bili po nekem čudnem naključju praviloma obledeli ali razmazani, skratka nečitljivi.

Nekoč ga je Dansko revmatološko združenje povabilo kot predavatelja na temo »Sodelovanje s farmacevtsko industrijo – je ta škodljiva?«. Do samega dogodka pa so zaradi po njihovem pretrdega stališča naslov teme spremenili v »Sodelovanje s farmacevtsko industrijo – je to škodljivo?«.

Profesor Gřtzsche se je v govoru najprej brezkompromisno lotil največjih sponzorjev dogodka. Znanja je imel dovolj, da jim je lahko navrgel goro očitkov, podkrepljenih z dokazi. Roche je zrasel v giganta zaradi ilegalne prodaje heroina. Pfizer je prevaral Ameriški urad za hrano in zdravila FDA, ker raziskave o škodljivosti njegovih uspavalnih tablet, ki jo je sam naročil in tudi opravil, ni priložil k dokumentaciji za FDA. Mercku pa je očital na tisoče smrti artritičnih bolnikov zaradi njegovih zdravil.

Šokirani organizatorji bi ga srčno radi odnesli z odra in Gřtzsche se je zavedal, da si je zapečatil kariero. Ta se je obrnila v drugo smer in sledili so mu tisti, ki so prepoznali legitimnost njegovih trditev.

Njegova prva knjiga je obračunala z mamografijo. Raziskavo na to temo je zaključil z ugotovitvijo, da z njo rešimo nekaj življenj, a invazivna metoda odkrivanja raka na prsih ob enormnih stroških pod potegnjeno črto prinese več škode kot koristi.

Nekdo še vedno izdeluje mamografske aparate in jih uspešno prodaja.

RAZISKAVE PO NAROČILU
Srčna obolenja, rak in zdravila – v takšnem vrstnem redu si sledijo povzročitelji smrti zahodnega sveta.

Ko so v šestdesetih letih prišli na trg inhalatorji za astmatike, so astmatični bolniki začeli masovno umirati, ko pa so z regulativo začeli opozarjati na predoziranje, se je število smrti ned astmatiki hitro zmanjšalo. Ponoven porast umrlih se je pojavil deset let kasneje na Novi Zelandiji, a so proizvajalci preslišali opozorila ameriške prakse in jih opravičili s čezmerno reakcijo posameznikov, kar je v takih primerih standarden farmacevtski odziv.

Sprijazniti se moramo, da farmacevtska industrija ne prodaja zdravil, temveč laži o njih. Ko je posredno poskrbela za nelojalno konkurenco s svojim vplivom na sprejemanje zakonodaje ter se elegantno znebila malih zeliščarjev in proizvajalcev naravne kozmetike – ali jim z dragimi prostorskimi in zdravstvenimi zahtevami vsaj zelo otežila dostop do kupca –, si je dokončno kartelno razdelila trg. Če jo primerjamo z drugimi vejami industrije (pri konkretnem proizvodnem izdelku se pač ne da goljufati), ima največ manipulativnega prostora za zavajanje različnih uradov za odobritev zdravil, ker njihova končna odločitev temelji na zaupanju.

Uradi zaupajo farmacevtskim proizvajalcem, ti pa si še med sabo ne zaupajo? Po raziskavah pa jim uporabniki zaupamo vsak dan manj. Podatki iz ZDA kažejo, da jim je sredi devetdesetih verjelo 79 % ljudi, čez deset let pa le še 21 % in odstotek še vedno hitro pada.

Ko neka raziskava dokaže škodljivost konkretnega izdelka, se pojavi kup drugih, ki trdijo nasprotno, čemur (sponzorirani) novinarji pravijo »raziskovalno nestrinjanje«. Cilj je dosežen, najprej farmacevti in zdravniki ter nato uporabniki ne vemo, kateri študiji verjeti. A to je preverjena taktika; medtem ko se še naprej raziskuje, se zdravila prodajajo in žrtve padajo.

Vtis, da farmacevtska industrija igra po pravilih, je le pesek v oči, saj si jih sproti prilagaja. V starih dobrih časih so raziskave upoštevale tudi placebo učinek. A izkazalo se je, da je marsikatero testirano zdravilo le za dvajset odstotkov boljše od placeba, prazne tablete. Če se pri dvesto zdravljenih testirancih pojavi izboljšanje pri stodvajsetih, pri dvesto uživalcih placeba pa pri stotih, je to za zdravilo sramoten rezultat, ki se ga najlažje popravi tako, da se pri kliničnih raziskavah placebo učinka sploh ne spremlja več. Takšnih sprememb je še veliko več, da se le lahko čim bolj približajo želenemu rezultatu.

Proces dokazovanja učinkovitosti zdravila se začne z industrijskim testiranjem. To naj bi bilo (kot medicinske raziskave) izvedeno po določenem protokolu, spoštovano v javnosti, vzdržalo naj bi neodvisno pričanje in navzkrižno zasliševanje na sodišču.

Lahko pa je drugačno. Sponzor plačuje tiste, ki zbirajo dokaze, zdravnike, medicinske sestre, zdravstvene organizacije in razna bolniška društva, rezultati pa se stekajo njemu v naročje in jih ne deli niti s sodelavci. Plačuje pogodbenike, ki pišejo sebi naklonjene strokovne članke v imenitne medicinske revije ter podkupuje državne in mednarodne agencije, ki odločajo o dovoljenjih za prodajo. V to mašinerijo je vpeto toliko ljudi z navzkrižnimi interesi, a istim virom prihodkov, da so rezultati lahko za sponzorja le ugodni, ali pa jih ni.

ZDRAVILO JE ODLIČNO, PRAVIJO POSKUSNI ZAJČKI
Pred desetletji so testirali steroide in nekaj znanstvenikov je ugotovilo, da pri testirancih prihaja do nevroloških problemov. Od kolegov so bili javno zavrnjeni zaradi proceduralne malenkosti, čez štirinajst let pa je obsežna raziskava potrdila težke možganske poškodbe na deset tisoč uživalcih.

»Strinjam se z udeležbo pri testiranju, ki bo podjetju pomagalo pri oglaševanju in prodaji novega zdravila. Razumem, da lahko kljub prilagoditvam v primeru nezadovoljstva naročnik rezultate uniči.«

»Sprejemam eventualne poškodbe zaradi zdravil kot lastno tveganje. Razumem tudi, da podjetju škodljivi rezultati ne bodo nikjer objavljeni ali pa bodo pripisani drugim vzrokom.«

Nekaj takega podpišejo testiranci, ko se vključijo v projekt. Glede na to, da (v Angliji) dobijo sto funtov dnevno in sodelujejo dvajset dni, ne oklevajo dolgo.
Francoski primer o hudih posledicah testiranja zdravil pa je edini, ki je prišel v vse medije in smo zanj zvedeli tudi v Sloveniji.

Nekdo se ni držal dela pogodbe o molčečnosti.

FARMACEVTSKI MARKETINŠKI STROJ
Zdravniki naivno verjamejo farmacevtskim potnikom in sanja se jim ne, kako zelo so zmanipulirani. Težko verjetno, da bi sami kupili desetkrat dražji pralni stroj zato, ker prodajalec trdi, kako ekstremno dober je. So pa takoj pripravljeni kupiti, da je določeno zdravilo vredno desetkrat več od tistega, ki so ga predpisovali do sedaj samo zato, ker tako reče proizvajalec.

V tujini so popularni sponzorski obroki z zdravniki. Srečanja na štiri oči so varna in dogovori se hitreje sklepajo.

Posebno poglavje so »izobraževalni dogodki«, ki praviloma potekajo na eksotičnih destinacijah z »vse všteto v ceno« aranžmaji. Tam zdravniki izvejo vse o odličnem novem antibiotiku in le eden od dvajsetih misli, da tako izobraževanje vpliva na njegove nadaljnje odločitve. Korupcija? Ni govora, bi rekli udeleženci tovrstnih potovanj. A nato prodaja novega antibiotika strmo naraste. Zanimivo je, da novo zdravilo običajno ne nadomesti starega, ampak se poveča skupna poraba antibiotikov. Kar je dobro za zdravnike in farmacevtsko industrijo, ni nujno dobro za bolnike, gotovo pa je slabo za zdravstveni sistem.

Tudi pri nas se je pred časom sprožila preiskava na temo zdravniške korupcije in že dolgo čakamo na nadaljnji razplet. Če bo.

Gřtzsche je primerjal zdravljenje artritisa na Danskem z novimi biološkimi agensi s konvencionalnim zdravljenjem. Največja razlika je bila opazna v ceni, ki je po novem 120-krat višja. Ko je prišla na dan študija, da je enako učinkovito, če se kombinira dva cenena konvencionalna izdelka, je bilo že prepozno. Medtem je Evropska zbornica proti revmatizmu EULAR že sprejela nove smernice, da za novo biološko zdravilo za artritis ni potrebna poskusna terapija in da se uporabi, če (eno) staro zdravilo ne zaleže.

Prav tako so zelo popularna precenjena biološka zdravila za zdravljenje raka. En tretma stane nekaj deset tisoč evrov in je povrhu neučinkovit, kar sem na žalost imela priložnost videti pri sorodniku.

Nekaj je hudo narobe z našimi, predvsem pa zdravniškimi prioritetami. V zadnjih tednih življenja so rakavi bolniki deležni najdražjega in najagresivnejšega zdravljenja. V boju, v katerem ne morejo več zmagati, se spoprijemajo s težkimi posledicami toksične kemoterapije, namesto da bi ta dragoceni čas konstruktivno preživeli s svojimi najdražjimi in se dostojanstveno poslovili.

Amedeja Ličen