Z oživljanjem prostora do trdnejše skupnosti, bolj zdravega okolja in višje kakovosti bivanja 
Če velja starogrški pregovor, ki pravi, da zdrav duh lahko prebiva samo v zdravem telesu, potem to trditev verjetno lahko razširimo tudi na družbo in ugotovimo, da je zdravje (v najširšem smislu) neke skupnosti odvisno od zdravja okolja oz. prostora, v katerem ta skupnost živi.

Številni uspešni primeri v svetu in pri nas dokazujejo, da je z načrtno revitalizacijo prostorov poleg ohranjanja dediščine ter izboljšanja naravnega okolja mogoče »prebuditi« tudi skupnost, ki prostor poseljuje, okrepiti njeno identiteto in družbeno kohezijo ter s tem občutno izboljšati splošno kakovost bivanja. Umanotera je nekaj takšnih zgodb predstavila v katalogu trajnostnih skupnostnih praks.

Prakse oživljanja prostora stremijo k napolnitvi »izpraznjenih« prostorov s kulturnimi, športnimi, okoljskimi, gospodarskimi, družabnimi in drugimi vsebinami, ki prostor z dodelitvijo novih ali povrnitvijo nekdanjih funkcij na novo opredelijo in ovrednotijo. Pri tem ne gre toliko za fizično prenovo prostora (od stavb, parkov, vrtov in drugih javnih površin v mestih, do celotnih mestnih četrti, ruralnih naselij ali naravnih območij), ampak so v središču pozornosti ljudje oziroma skupnosti, ki ta prostor »polnijo«. Prav aktivno vključevanje skupnosti v tovrstne projekte je nujna sestavina in obenem zagotovilo za to, da se takšni oživljeni prostori razvijajo organsko in na ta način zaživijo tudi dolgoročno.

Izmed trajnostnih skupnostih praks, ki so se uvrstile v letošnji Umanoterin katalog dobrih praks, je takšnih s pridihom oživljanja prostora razveseljivo veliko. Njihove konkretne vsebine, metode in vrste se razlikujejo, vsaka med njimi naslavlja drugačen tip prostora, za vsako se skriva svoja zgodba, vsaka ima drugačne cilje, namen in prihodnost. Skupna pa jim je ljubezen do (javnega) prostora in predvsem do skupnosti, ki ta prostor osmišlja – do izgradnje »močne, tople, zelene soseske«, kot pravijo snovalci Revitalizacije četrti Tabor v Ljubljani.

Večina izbranih praks je sicer urbanega značaja in ciljajo predvsem na družbeno, umetniško, športno, kulturno (p)oživitev mestnih predelov ali četrti – poleg zgoraj omenjene sta tu še ljubljanska projekta Mladi hišni prijatelji in Celovita urbana prenova Savskega naselja, v Mariboru pa program Živa dvorišča Društva Hiša in kolektiv GT22. Tudi v mestih pa se najdejo bolj okoljsko naravnani projekti, na primer ljubljanski Skupnostni urbani vrt Onkraj gradbišča, ki z urbanim skupnostnim vrtnarjenjem na opuščenem gradbišču sredi mesta opozarja na potenciale degradiranih urbanih območij in spodbuja meščane k aktivnejši vlogi pri soupravljanju mesta. Povsem svoja zgodba in primer celovitega oživljanja prostora pri nas pa je Trajnostni park Istra, nekakšen živi laboratorij trajnostnega bivanja in razvoja v ruralnem okolju.

Po besedah danskega arhitekta Jana Gehla so bili nekoč javni prostori v življenju ljudi neizogibna nujnost, v sodobnih časih vladavine zasebnega pa so se začeli umikati v polje ne nujno potrebnega, celo odvečnega. Upati je, da so zgoraj omenjene in vse številnejše podobne prakse v svetu prvi znanilci, svetilniki sprememb na poti v prihodnost, ko bodo javni prostori – tokrat na temeljih svobodne izbire skupnosti po druženju, sodelovanju in soustvarjanju - ponovno zaživeli v vseh svojih potencialih.

Tej skupini dobrih praks, ki govorijo o oživljanju prostora, bo sledila predstavitev uspešnih zgodb gojenja tradicionalnih znanj. Celoten katalog trajnostnih skupnostnih praks je na voljo na tej spletni povezavi.