V času recesije, ko nekaterim ljudem primanjkuje vseh potrebnih dobrin za življenje, bi morali biti še posebej pozorni, da učinkovito uporabimo, tisto kar imamo. Pa to res počnemo? Včasih niti nismo pozorni na to, kaj počnemo s hrano in koliko je nepotrebno zavržemo. Da bi preverila svoje navade, sem se lotila dvotedenskega izziva, med katerim nisem smela zavreči niti drobtinice.
Naj že kar na začetku povem, da pri izzivu nisem bila najbolj uspešna. Čeprav sem se trudila, da bi vedno pojedla vse dobrote, ki sem jih imela na krožniku, sem to le redko zmogla. Zdi se mi celo, da mi je puščanje hrane na krožniku prišlo že kar v navado.
Pogosto pa se zgodi, da imam prevelike oči ter si kupim prevelik sendvič ali preveč jogurtov, ki nato romajo v koš za smeti, saj jim je med čakanjem v hladilniku že potekel rok trajanja. Pri vsem tem pa ne pomislim na to, koliko slabega naredim ne le svoji denarnici, ampak tudi okolju. Pa se vi? Ali veste, koliko hrane zavržete, ker je nakupite preveč ali ker se je pokvarila, ker ste nanjo preprosto pozabili?
V drugi polovici januarja je v Berlinu potekalo srečanje 64-tih strokovnjakov in ministrov za kmetijstvo iz celega sveta, na katerem je prevladovala tema zavržene hrane. Strinjali so se, da bi s hrano morali ravnati pazljivo in spoštljivo, saj je v razvitih državah potrata hrane resen problem, v manj razvitih pa le-te močno primanjkuje. V bogatih državah je zavrženih kar 220 milijonov ton ostankov hrane vsako leto, kar je enako celotnemu izhodu hrane iz saharske Afrike, je na srečanju poudaril Jose Graziano de Silva, direktor Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Kar tretjina vse letno pridelane in proizvedene hrane je izgubljene ali neuporabljene, hkrati pa je skoraj milijarda ljudi sestradanih. Medtem ko v Afriki ljudje trpijo za pomanjkanjem, v zahodnem svetu narašča problem debelosti. Vidite tudi vi v tem velik paradoks?
»Preobilje in vseprisotnost hrane sta krivca, da v razvitem svetu hrano dojemajo kot samoumevno in pri tem ne upoštevajo, kaj vse je potrebno za njen nastanek,« je povedalDacian Ciolos iz Komisije za kmetijstvo Evropske unije in dodal: »Če pustimo, da ta hrana zgnije oziroma ji poteče rok trajanja, zavržemo tudi vse naravne in finančne vire ter delo, ki je bilo v pridelavo vloženo. To, da imamo lahek dostop do hrane, nam ne daje pravice, da z njo ravnamo potratno!« Veliko izgubo predstavlja namreč že vsak najmanjši zavrženi prehrambeni izdelek.
Rezultati nemške študije pravijo, da mora do leta 2050 izvoz hrane narasti za 70 %, upoštevajoč, da bo število prebivalstva narastlo iz 7 na 9 milijard. Vendar povišana proizvodnja ne bo dovolj. Kmetje se namreč že sedaj trudijo, da bi pridelali več pridelkov, na nas pa je, da na to hrano gledamo z drugačnimi očmi, pravi Ciolos. Na tej točki je bistveno predvsem izobraževanje ljudi. »Porabniki hrane v bogatejših državah so izgubili "babičino kuharsko znanje". Kupujejo namreč več hrane in veliko predelane hrane,« meni Graziano de Silva. Ravno zato je ljudi primarno potrebno izobraziti, kaj in kako jesti.
Kako lahko k izboljšanju stanja pripomoremo mi, navadni smrtniki? Dovolj je že to, da ne kupimo več hrane, kot je bomo dejansko pojedli, ter da pazimo, da ji ne poteče rok trajanja. Iz starega kruha lahko naredimo drobtine ali kruhove cmoke, iz prezrelega paradižnika pa juho ali omako. Glede roka trajanja pa se zavedajmo naslednje: najkrajši rok trajanja ni datum, po katerem živilo ni več užitno, izgubi le svoje izvorne lastnosti. Zato lahko paket piškotov brez zadržkov pojemo. Pazljivejši moramo biti, ko je na izdelku napisano "uporabo do", saj od tega datuma naprej živilo res ni več užitno.
Vsakodnevno pa ne zapravljamo le velike količine hrane, temveč tudi pijače. S tem ne zavržemo samo tekočine, ampak tudi vso vodo in energijo, ki sta bili potrebni za gojenje rastlin, predelavo pijače, čiščenje tovarn in obdelavo zavržene pijače v napravah za čiščenje odplak. Tako kot pri hrani tudi v tem primeru obstaja povsem preprost način, kako ravnati skrbneje – vedno pripravimo le toliko pijače, kolikor je bomo dejansko popili. Še posebej pozorni moramo biti pri kuhanju čaja ali kave, saj se pri njuni pripravi porabi veliko naravnih virov.
Gre za malenkosti, ki od nas ne zahtevajo večjega napora, ampak le malo ozaveščenosti. Zato bodimo le malce bolj skrbni in pazljivi – potrudimo se in prispevajmo k boljšemu okolju!
Tanja Radkovič
Vir: www.ocistimo.si |
Koliko hrane zavržemo letno? Milijone ton!
Prispeval/a: AnaH dne ponedeljek, 20. februar 2012 @ 16:22 CET
Si danes kdo predstavlja, da je leta 1945 ali 1946 prišla k moji mami v našo vas po eno samo metlo meščanka, ker je ni bilo mogoče kupiti. Za meter ali dva kakršnega koli blaga pa so ženske čakale pred trgovino od zgodnjega jutra, nato pa je blago že pošlo in dan je šel v nič.
V zadnjih letih pa se trudim, da ne govorim mimo sogovornika ali o čem zelo nebistvenem, ker bi bilo tudi to izguba energije.
Koliko hrane zavržemo letno? Milijone ton!
Prispeval/a: brzica dne sreda, 22. februar 2012 @ 08:25 CET
Sicer pa so starši tisti, ki morajo pritiskati na otroke, da začno paziti na hrano, če ne bodo, bo ves trud zaman.
Je pa res, da če si dovolj dolgo brez službe, se naučiš ne samo kako vse pojesti ampak tudi kupovati osnovna živila, ki so praviloma cenejša, sam kaj skuhati in če se da doma pridelati....
Pa tudi manj čvekanja je v redu, si če drugega ne, nakoplješ manj potencialnih sitnosti....v današnji tekmovalni družbi nikoli ne veš, kdo te izkoristi ali pokoplje....
Koliko hrane zavržemo letno? Milijone ton!
Prispeval/a: Sonce dne sreda, 22. februar 2012 @ 15:00 CET
kar pogosto dogaja. Vendar vzrok ni v tem, da bi bila potratna.
Veliko večji problem vidim v tem, da vsaj polovica hitro
pokvarljivih živil ni ustrezno pakirana za eno osebo.
Že pri celi vrsti jogurtov je tako, za primer navajam le
najnovejše pakiranje Activie. Podobno je na primer pri kakšni
boljši jetrni pašteti kot je pašteta Jensen – včasih si pogamam
tako, da jo zamrznem v posodi za ledene kocke. Prav tako je
tudi pri velikem številu poltrajnih mesnih prozvodov, celo sadje
in zelenjavo nam često ponujajo v 2-3 kg pakiranjih.
Še bi lahko naštevala, vendar za zavrženo hrano nismo vedno
krivi sami, del krivde je na proizvajalcih in trgovcih, ki ne nudijo
možnosti izbire med pakiranjem za šestčlansko ali eno člansko
gospodinjstvo.
dresden
Koliko hrane zavržemo letno? Milijone ton!
Prispeval/a: Lario dne sreda, 22. februar 2012 @ 15:57 CET
Ko bomo pričeli zopet živeti ob ognju bo pa drugače.
Koliko hrane zavržemo letno? Milijone ton!
Prispeval/a: kajster dne sreda, 22. februar 2012 @ 22:55 CET
Koliko se pri nas vrže hrane je dobesedno sramotno!
Bil sem na tridnevnem smučanju (ne bom imenoval), bila je zajtrk in večerja, ko je bilo samopostrežno serviranje pa je resnično, da nekateri ljudje ogromno pojedo, a ogromno še zraven zavržejo ko si nadenejo še raznovrstne hrane, od katerih še nedotaknjene tudi opustijo in ko strežnice pospravijo ostanke, je pretresljivo videti koliko nedotaknjene prehrane gre v odpad/ smeti, medtem pa se ti se vedno v mislih prikažejo milijoni otrok, ki umirajo od glada pa mi nekdo pove:" saj to vse mi plačamo", to da, ali zakaj toliko preveč hrane na postrežbi, zakaj se neki ljudje, ko vidijo, da lahko vzame kar hoče se prenažira do onemoglosti samo, da bo nekaj pridobil, kar nebo plačal!
Čudim se, da ljudje niso več poučeni in vzgojeni, da ne kažejo okoli svojo požrešnost, kar je to bilo nekoč za kultiviranega človeka ponižujoče in sramotno, kakor da doma nima kaj jesti pa zaradi tega tu zgublja svoje dostojanstvo normalnosti!
Čudim se tudi da tega ne učijo že v osnovnih šolah, da je preobjestnost tudi za zdravje zelo škodljivo pa tudi etično ni! Saj osnovne šole so le zato, da človeka usposobijo za spodobno in samostojno življenje, se zato čudim kaj se potem vseh osem let učijo, če se ne naučijo kulturnega medsebojnega obnašanja in spoštovanja tako kot sebe kot tudi sočloveka, kar naj bi tudi bila osnova za sobivanje in zato tudi bolj zadovoljno življenje v svojem in daljnem okolju!!
Hrane pa se zavrže dnevno na tone v Sloveniji, medtem, ko skoraj polovico sveta živi v gladu!
Ali se tega problema ne da rešiti vsaj preko humanitarnih organizacij z kakšno pravo organiziranostjo, ali pa vsaj, da se s tem krmi živali, tako da se tehnološko odpadki predelajo in prodajajo kot sušena predelana hrana za razne živali!?
Ali pa nas bo morala narava še bolj s katastrofami in recesijami pritisniti k tlom, da enostavno ne bo več odpadne hrane, kot je to bilo v času, ko je naš dragi Tito zaprl mejo z Sovjetsko zvezo in smo v tedanji Titovi Jugoslaviji, ostali gladni in skoraj goli pa še bosi, saj je tedanja Jugoslavija bila vsa v ruševinah a strokovni kader, ki ni uspel pobegniti, je bil likvidiran kot kapitalist!
Bili smo v šolskem internatu in kasneje tudi kot vojaki dobesedno gladni tudi vsakodnevne SMB- zelene juhe le do roba krožnika, medtem ko se je nekaj zmletega mesa pojavilo samo za državne praznike! Za malico pa ni nihče niti slišal od nas mladih, medtem ko sedaj več niti ne vedo kaj bi jedli, a mi še kruha nismo imeli dovolj ( 4 tanke koščke dnevno), medtem pa je bilo potrebno vsako delo le fizično opraviti, saj ni bilo strojev, bila so le orodja za fizično uporabo, s katerem so naše generacije ustvarile tudi ta sedaj tehnološki in moderen svet, ki ne zna niti spoštovati skromnosti in velikodušnosti pa se ponaša raje z objestnostjo!!
kajster