Plinski terminal Žavlje je v preteklih dneh močno razburkal ne le slovensko, ampak tudi evropsko javnost. Po manevru v Bruslju je zdaj eden najbolj kontroverznih okoljskih projektov v pat položaju.

Vse do jeseni. Do tedaj naj bi se Italija, na katere ozemlju bi plinski terminal stal, in Slovenija, ki mu nasprotuje zaradi čezmejnih (negativnih) vplivov, morebiti vendarle le dogovorili o njegovi usodi in oktobra o njegovi uvrstitvi med prednostne projekte EU dokončno odločali. A kaj se sploh lahko v tem času dogovorimo? Ali lahko postane projekt čez poletje sprejemljiv? »Ah, kako le,« nad sklepom zamahne Vlado Malačič, vodja Morske biološke postaje Piran in član medresorske skupine za plinske terminale.

In kaj nam govori podatek, da se po novem projekt imenuje Kopenski plinski terminal v Severnem Jadranu? Kaj se skriva pod tem naslovom? Žavlje ali kaka druga lokacija? Kaj boljšega ali kaj slabšega? »To le govori v korist tega, da bi bil projekt sprejemljiv, če bi spremeni­li lokacijo. Vsi pa vedo, da druge lo­kacije znotraj tržaškega pristanišča preprosto ni,« pa pravi Marko Starman, ki vodi med­resorsko komisijo za plinske ter­mi­na­le. »Včasih res postavljamo voz pred ko­nja,« doda Starman in trdi, da spre­mem­ba imena vsebine projekta pač ne spre­minja.

Od ovčic do upornikov
Poskus postavitve plinskega terminala v Tržaškem zalivu ni nekaj novega. O tem teče razprava že vse od leta 2006. Zdaj smo leta 2013 in njihova usoda še vedno ni jasna.

V Sloveniji prevladuje dokaj enotno stališče, da je projekt za Slovenijo, za nje­no zdravje, gospodarstvo in življenje na obali nesprejemljiv. Vtis pretekle dni v po­li­tičnem ringu morda res ni bil takšen. Kvečjemu nasproten. Vedli smo se kot ne­bogljene evropske ovčice. V Bruselj smo se »odpravili« z namero, da se bomo glasovanja o seznamu prednostnih projektov EU, na katerem je 137 projektov iz 28 držav članic, in med njimi sedem, vrednih okoli 1,2 milijarde, slovenskih, najprej vzdržali in se šele pozneje ločeno opredeljevali do plinskega terminala.

Negativno, menda. A takšna drža ne more biti nikomur v ponos. Sploh pa ne to, da je Slovenija šele potem, ko je dobršen del javnosti, zlasti naravovarstvene, skočil na noge, glasovala proti – ker Italija ni privolila v umik spornega projekta, ampak ga je le »geografsko preimenovala«. »Za tem imenom še vedno stoji isti investitor, ista je tudi lokacija,« je bil vendarle odločen minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel.

Povedal je, da so se po ob­javi negativnega stališča vlade tako iz Bruslja kot iz sosednje Italije začeli pritiski. »Vendar smo se odločili vztrajati, ker je projekt okoljsko sporen. Vsekakor pa je za nas sprejemljivo, če se ta projekt premak­ne bliže k Italiji oziroma bliže k Benetkam,« je povedal minister Omerzel. In kaj zdaj vse to pomeni? Verjetno res zgolj to, da bo več o plinskem terminalu znanega jeseni.

Sedem dolgih let ni dovolj
»Po sedmih letih, ko se je ves čas govorilo, češ, jutri bodo postavili terminal, ga jaz za zdaj še vedno ne vidim. Veliki Italiji ni uspelo, čeprav se je Slovenija marsikdaj zelo butasto obnašala. Treba je to priznati,« je dejal Malačič.

Pred leti je bila slovenska stran seznanjena prek medijev, da se načrtuje tako kopenski terminal v Žavljah s plinovodom kot tudi terminal na morju, katerega lokacija še ni bila jasno določena in se je premikala, a vedno gibala v bližini slovenske morske meje. Šlo je za dva terminala dveh različnih investitorjev. Kopenski, ki je zdaj aktualen, poteka na pobudo španskega podjetja gasNatural in je najprej poleg terminala obsegal tudi povezovalni plinovod, nato se je razdelil in sta to postala dva samostojna projekta.

Plinovod se je tudi spremenil v morskega: povezoval bi terminal v Žavljah s priključkom v Tržiču. Drugi terminal, ki bi stal na morju, bi bil prav tako povezan na isti priključek pri Tržiču. V Žavljah bi torej po zadnji različici stal terminal za sprejem in uplinjanje utekočinjenega plina – znotraj tržaškega industrijskega pristanišča.

Živo srebro ne pozna meja
Morje v Sloveniji je del Tržaškega zaliva, ki je najbolj severni del Jadranskega morja. Slovenija ima ob njem 46 kilometrov obale. Italija je ima okoli 4000. To je mogoče banalna primerjava, a dovolj zgovorna, da razumemo, zakaj toliko upiranja na slovenski strani. Slovenija mora na morsko obalo gledati kot na punčico svojega očesa, če se seveda strateško ne bi odločila drugače. 

Pa poglejmo nekaj ključnih razlogov, zakaj plinski terminali po mnenju Slovenije v Tržaškem zalivu niso rešitev, ki bi ji Slovenija prižgala zeleno luč. Pomembno namreč je, v kakšno okolje umestiš takšno zverino, čeprav proti njej sami nimaš popolnoma nič. Zakaj, torej?

Najprej zaradi okolja. Glavni problem je, da se ob gradnji in delovanju terminala, torej ob pristajanju tankerjev in uplinjanju, dviguje sediment, torej to, kar je na dnu morja. Na dnu pa je živo srebro, še zlasti v italijanskem delu. »To je pomemben ugovor, ker se s tem živim srebrom kontaminira morje in ta kontaminacija ni omejena na italijansko območje, ampak se širi čez meje,« razlaga Starman.

Malačič pove še nekoliko več o tem, in sicer, da imamo poleg »navadnega živega srebra« še posebno obliko, ki ji pravimo metilno živo srebro, ki se veže na organsko snov. »In v tem je problem. Ko se po morskem dnu kar koli počne, drobni delci, ki ga sestavljajo, privzdignjeni lebdijo, morski tokovi pa jih odnašajo, kamor jih pač odnašajo. Ker lahko tako letijo tudi tedne, preden se posedejo, zelo verjetno pridejo tudi v slovenski prostor.«

Problem je tudi hlajenje morja. Zato da se plin, ki je v tekočem stanju, spremeni v plinasto stanje, ga je treba ogrevati, s tem pa plin ohlaja vodo, kar pomeni, da se morje ohlaja. »Ko se voda ohladi, se več stvari lahko zgodi z njo. Če je zima, se tako ohlajena plazi po morskem dnu in ima šest, pet stopinj manjšo temperaturo kakor ponavadi, in to ni zanemarljivo. Organizmi doživijo toplotni šok. Če je temperatura morske vode pozimi osem stopinj Celzija in pade na štiri, mislim, da to ni najbolj enostavno za organizme. Sicer pa ne vem, za kaj bi jih morali mučiti,« pravi Malačič.

A to še ni vse: morsko vodo bi tudi klorirali. Ker se šobe za uplinjanje ne smejo zarasti in zamašiti z morskimi organizmi, bi jih bilo treba klorirati, da bi lahko proces ogrevanja tekočega plina s toploto morske vode normalno potekal. »In če tam v šobah in ceveh pobije vse organizme, jih seveda pobija tudi v morju,« doda Malačič.

Nato je tu varnost. Ob takem projektu se je treba zavedati, da obstaja velika nevarnost eksplozij in trkov. »Terminal in tanker je namreč hkrati rezervoar, ki bi bil v industrijski coni v Žavljah, ki jo obkroža že veliko drugih nevarnih dejavnosti. Lahko bi se zgodil učinek domin, ki bi potencialno imel vpliv čez mejo,« razlaga Starman. »Drugi varnostni pomislek pa je glede tankerjev, ki so sicer povsem varni, a če nasedejo, če so v nizki vodi ali trčijo, pomenijo veliko prometno nevarnost,« še pove Starman.

Tretji ugovor je ekosocialni. Ko imaš opraviti s tako veliko strukturo, z njo spremeniš tudi naravo tega okolja in tako negativno vplivaš na njegovo percepcijo, na ljudi, ki se na tem območju večinoma ukvarjajo s turizmom, kmetijstvom in ribištvom.

Tisti, ki so skočili na noge in sprožili val protestov proti žaveljskemu plinskemu terminalu, so bili predstavniki nevladne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green. Proti so tudi v lokalni skupnosti in celo v tržaškem pristanišču. Pripombe je mogoče že slišati tudi od Avstrijcev: Avstrija menda podobno končno podporo pogojuje z umikom spornega projekta s seznama.

Resen problem
In kljub vsemu temu je projekt še vedno aktualen? Ali Italijanom te dileme dajo mirno spati? Ocenjevalci na italijanski strani se pač ne strinjajo popolnoma z nami, pojasni Starman. Priznavajo vplive živega srebra, a menijo, da so manjši in da bi se jih dalo nadzorovati.

A Slovenija ne pretirava z njihovo razsežnostjo, nikoli ni bila, tako Starman, proti plinskim terminalom kot takim, zaveda se tudi, da gre za sodobno tehnologijo; najnovejša je celo takšna, da terminala ne potrebuješ, saj je že sam tanker tudi uplinjevalnik … A vztraja: »Imamo kup vitalnih dejavnosti, ki jih ima država na razmeroma kratkem pasu obale. Če bi želeli, da se kaj spremeni, bi do oktobra morali najti drugo lokacijo ali povsem spremeniti načrt tržaškega pristanišča. Druga lokacija pa pomeni umik iz plitkega in prometnega Tržaškega zaliva, kar verjetno pomeni povsem nov projekt in povsem novo ‘operacijo’«.

• piše: Klara Škrinjar
• foto: Ljubo Vukelič