| Piše: Sandi Jug v novi številki Karme plus
 Spremenjena stanja zavesti
Precej žalostno je, da v začetku novega tisočletja o stanjih zavesti, ki jih iz dneva v dan doživljamo vsi ljudje, vemo zelo malo ali skoraj nič. Ne le, da je povprečen človek skoraj popolnoma neozaveščen o tovrstnih, človeški vrsti naravnih percepcijah, tudi znanstveniki poznajo le malokateri odgovor, ki bi nas lahko bistveno razsvetlil
Sodobno nezanimanje in nepoznavanje pričujoče tematike sta logični posledici nerazvitosti subjektivne znanosti ter izrinjene in razvrednotene splošno sprejete in edino resnične objektivne znanstvene paradigme. Tako se postmoderna znanost šele v tretjem tisočletju začenja soočati z resnim raziskovanjem fenomenov, kot so izventelesne izkušnje, zavestno sanjanje, obsmrtne izkušnje in podobni pojavi.
Kljub napredku je znanost na področju spremenjenih stanj zavesti še vse preveč počasna in okorna, saj je dokazovanje subjektivno zaznavnih vsebin mogoče klasično objektivno evidentirati le posredno prek posledic, ki jih te sprožajo v organizmu. Tako so obstoj zavestnega sanjanja z znanstvenim poskusom dokončno dokazali šele pred nekaj leti. Vse do začetka novega tisočletja je to namreč veljalo za izmišljotino, zasmehovano in nevredno znanstvenega interesa.
Sodoben odnos tako znanstvenikov kot laikov do spremenjenih stanj zavesti simptomatično ponazarja tudi znano ironično stališče, da omenjeni fenomeni v praksi nedvomno obstajajo in delujejo, le v teoriji jih je še potrebno dokazati.
Stanja in stopnje zavesti
Na splošno lahko rečemo, da ljudje doživljamo tri stanja zavesti: običajno stanje zavesti, subtilno stanje zavesti in brezoblično stanje zavesti. V posebno kategorijo uvrščamo še t.i. razširjena stanja zavesti.
Sbičajno stanje zavesti
Običajno stanje zavesti doživljamo pretežno med dnevno budnostjo, ko prevladuje zunanje čutno zaznavanje. V običajna stanja zavesti uvrščamo tako zaznave, ki potekajo preko čutil, kot tudi tiste, ki imajo t.i. podpražni izvor. Med podpražne oz. subliminalne dražljaje uvrščamo vse vrste zaznav, ki so posledica znižanja praga zaznavanja pod običajno mejo.
Takšne zaznave so lahko tako namerno sprožene kot tudi spontane. Podpražne zaznave se kažejo kot ščemenje, skelenje, iskrenje, vibriranje in druge podpražne napetosti.
Zaznavanje podpražnih dražljajev poteka v stopnjah ali nivojih, ki so bližje subtilnemu stanju zavesti.
Subtilno stanje zavesti
Subtilno stanje zavesti doživljamo naravno med sanjanjem in drugimi vrstami zaznav, katere ne potekajo preko običajne čutne zaznave in vsebujejo katerokoli obliko zaznavanja ločenosti med opazovalcem in opazovanim. V subtilna stanja zavesti uvrščamo doživljanje izventelesnih izkušenj, klasično in zavestno sanjanje, obsmrtna doživetja in druga podobna subtilna zaznavanja, ki so lahko tako spontana kot zavestno izzvana (nameravana).
brezoblično stanje zavesti
Brezoblično stanje zavesti naravno doživljamo le med globokim spanjem, med katerim postaneta zaznavajoči in zaznavno eno; zaznavanje poteka le neposredno v možganih oz. v kombinaciji z zunanjimi čutnimi dražljaji. Pogosto se za tovrstna stanja zavesti uporablja tudi izraz "univerzalna" ali "kozmična" zavest. Vsi ljudje izkušamo brezoblična stanja zavesti med spanjem v globoki delta fazi, ko je naše fizično telo popolnoma paralizirano. Seveda se večina teh stanj ne zaveda.
Med navedenimi tremi stanji zavesti ni ostre ločnice, čeprav bi na prvi pogled sklepali drugače, saj jih posamezni nivoji zavesti povezujejo v neprekinjeno celoto. V posameznih stopnjah zavesti zaznavamo specifično realnost in njej pripadajočo vrsto "telesnosti", s katero zavest upravlja v dani resničnosti. Telesnost kot taka ne obstaja le v brezobličnem stanju zavesti, saj je takrat opazovalec istočasno tudi opazovano. Od tod tudi izraz "brezoblično".
Vsi ljudje doživljamo vse tri vrste stanj zavesti, ne glede na starost, spol, verska in druga prepričanja ter navade, saj smo vsi budni, sanjamo in spimo. Vsa stanja zavesti, s pripadajočimi stopnjami, lahko doživljamo neozaveščeno, delno zavestno ali povsem ozaveščeno. Drugače povedano: svojih stanj zavesti se bolj ali manj zavedamo.
RAZŠIRJENO STANJE ZAVESTI
Vsa tri stanja zavesti in pripadajoče številne vmesne stopnje lahko doživljamo tako ločeno eno od drugega kot tudi vzporedno oziroma hkratno, ki ga imenujemo razširjeno stanje zavesti, saj je v takšnem primeru zavedanje dobesedno razširjeno na več nivojev oziroma stopenj zavesti sočasno.
Razširjena stanja zavesti obsegajo široko paleto doživetij, od vsakdanjih, običajnih in znanih stopenj zavesti, do zelo kompleksnih, težje dostopnih in manj poznanih izkušenj.
Nivoje razširjenih stanj zavesti, ko se pozornost le rahlo razprši proti bolj subtilnim telesnim procesom, vsi dobro poznamo, saj njihove posledice doživljamo, ko za trenutek zadremamo pred televizorjem, se umirimo med vadbo joge, se sprostimo v savni ipd. Manj znana in še vedno tabuizirana so razširjena stanja zavesti, med katerimi neposredno zaznavanje z izvorom v možganih po intenzivnosti doseže in celo preseže običajno zaznavanje preko čutil.
Si lahko predstavljate, da lahko sočasno vidite sliko, ki prihaja preko čutila za vid, in sliko, ki se pojavlja neposredno v vaših možganih? Kaj pa sočasno zaznavanje zunanje in notranje izvirajočih zvokov? Ali pa notranji telesni občutek, da se nahajate zunaj telesa?
Široka paleta zavestnega doživljanja razširjenih stanj zavesti se nam odpira med sproščanjem fizičnega telesa, saj s tem ne-dejanjem zavestno odtegujemo pozornost stran od fizične aktivnosti in posledično tudi zaznavanja preko čutne zaznave.
Posebno navdihujoča razširjena stanja zavesti poznamo tudi kot doživetje izkušnje povezanosti vsega z vsem in vedenja, da je vse točno tako kot mora biti. Pojav sinhronicitete, ki omogoča tovrstno izkušnjo, poveže notranje zaznavanje z zaznavanjem, katerega izvor je v zunanjem svetu. To povzroči posebno magičen učinek na našo psiho.
OZAVEŠČENOST
Ko govorimo o ozaveščenosti posameznika, imamo v mislih horizontalno ozaveščenost, ki opredeljuje "širino" oziroma količino ozaveščenih vsebin in procesov na isti stopnji zavedanja. Vertikalna ozaveščenost označuje "višino" oziroma stopnjo ozaveščenosti po lestvici stopenj zavesti.
V skoraj vseh kulturah, razen v moderni zahodni, velja za najvišje brezoblično stanje zavesti, medtem ko je najnižje običajno stanje zavesti. V laičnem jeziku mnogokrat uporabljamo tudi izraza globoko oziroma plitvo stanje zavesti. Globoka stanja zavesti so bližja brezobličnemu stanju zavesti, plitva pa običajnemu stanju zavesti.
Nepoznavanje osnovnih spremenjenih stanj zavesti s pripadajočo tipologijo zaznavanja ni le površen znak splošne neozaveščenosti posameznika. Mnogo bolj usodna je posledica omenjene neozaveščenosti, saj hitro privede do napačnih razlag. Te ne le vodijo v intelektualno zmoto, temveč tudi in predvsem vplivajo na posameznikovo psiho ter posledično seveda tudi na njegovo telesno zdravje.
Kognitivne veščine
Za solidno poznavanje spremenjenih in razširjenih stanj zavesti je ključnega pomena tudi razumevanje ter obvladovanje osnovnih kognitivnih veščin: pomnjenja, predstavljanja, zaznavanja in seveda mišljenja.
Oglejmo si nekatere značilnosti zaznavanja in predstavljanja:
ZAZNAVANJE
Kot smo že omenili, je lahko zaznavanje zavestne kot tudi nezavedne narave. Z usmerjanjem pozornosti določamo, kaj bomo gledali in kaj videli, kaj poslušali in kaj slišali, kaj otipali in kaj občutili, kaj vohali in kaj zavohali, kaj okušali in kaj dejansko okusili.
Statistično gledano je za večino ljudi značilno, da pri zaznavanju zunanjega sveta in notranje miselne sfere, pa tudi vmesnih podpražnih nivojev, prevladujeta vizualna in avditivna komponenta. Tik za njima sledi kinestetični tip zaznave, ki nam daje občutek za otip, temperaturo, vlažnost in ravnotežje. Olfaktorni in gustatorni način zaznavanja sta pri večini ljudi dokaj nerazvita.
Kljub sivi statistiki smo si ljudje vseeno zelo različni in vsakdo izmed nas je poseben tudi na področju zaznavanja. Nekateri so izjemni v obvladovanju vizualne sfere, t.i. avditivci so nagnjeni k zvokovnim sferam, tretji obvladujejo področje dotika in ravnotežja.
PREDSTAVLJANJE
Večina ljudi sposobnost predstavljanja pogosto napačno enači le z vizualno predstavljivostjo oz. vizualizacijo. Avditivno, kinestetično, gustatorno in olfaktorno predstavljanje pa je, zavoljo slabega poznavanja same tematike in neizdelanega besedišča, neupravičeno zapostavljeno.
Za večjo natančnost predlagam naslednje poimenovanje:
Vizualno predstavljanje - vizualizacija
Avditivno predstavljanje – avdiacija
Kinestetično predstavljanje – kinestacija
Olfaktorno predstavljanje – olfaktacija
Gustatorno predstavljanje - gustatacija
Kakorkoli že, poskusite z vajo: zaprite oči in si vizualno predstavljate rdečo piramido. Kako natančno lahko vizualno zaznate misel o rdeči piramidi? Ali lahko vidite barvo? Kakšna je kontrastnost slike? Ali so robovi piramide jasno razločni ali megleni? Morda ne vidite popolnoma nič?
Sedaj ponovite vajo z odprtimi očmi. Koliko odstotkov "plastičnosti" doseže vaša notranja slika v primerjavi s piramido, ki bi jo opazovali z odprtimi očmi v resničnem svetu oblik? Torej, kako natančno lahko vizualno zaznavate svoje misli?
Ali morda lahko zaznate tudi notranje zvoke ali govor? Poskušajte si avditivno predstavljati refren vaše priljubljene pesmi. Ali lahko pesem dejansko slišite ali pa se le trudite, da bi jo slišali? Morda lahko regulirate jakost notranje zaznavnega zvoka?
Kaj pa kinestetično predstavljanje? Si lahko predstavljate, da letite po prostoru, čeprav vaše fizično telo udobno sedi? In če to zmorete, s kakšno intenzivnostjo zaznavate občutke letenja? Je to le bežna misel, ali morda povsem realen in plastičen notranji občutek?
Fenomeni v spremenjenih stanjih zavesti
Spremenjena stanja zavesti nosijo s seboj tudi vsebine, ki jih zaznavamo na različne načine, glede na specifiko posameznega stanja in stopnje zavesti.
Iz sveta subtilnih stanj zavesti poznamo vrsto fenomenov, ki se poleg drugega med seboj razlikujejo glede na tip zaznave, intenzivnost in stabilnost zaznave ter seveda zgodbo oz. vsebino fenomena. Poznamo jih pod izrazi izventelesne izkušnje, klasično in zavestno sanjanje, obsmrtne izkušnje, doživetja ob bližajoči se smrti. In še paleta drugih parcialnih notranjih zaznav kot so: jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnootipljivost in - še težje izgovorljivo - jasno doživljanje notranjega okusa in vonja.
Še dandanes si večina ljudi ne zna razložiti, kaj se jim dogaja ponoči med spanjem, ko se stanja zavesti spontano izmenjujejo ena za drugo. Zakaj se jim pojavljajo najrazličnejše prijetne in neprijetne percepcije, kot so subtilno zaznavni občutki ščemenja, intenzivnega utripanja, raznih senzacij navideznih zamikov telesa, spalne paralize, lažnega bujenja v sanjah, nočnih mor, zavestnega sanjanja, občutki ločenosti od svojega fizičnega telesa ipd.
Iz dolgoletne prakse poučevanja zavestnega vstopanja v spremenjena stanja zavesti lahko z gotovostjo trdim, da je tudi velika večina še tako nadobudnih praktikantov meditacijskih tehnik, metod globinskega sproščanja, dela s sanjami in z drugimi dolgotrajnejšimi procesi usmerjanja pozornosti sorazmerno neuka glede poznavanja, kaj se dejansko dogaja z njihovimi telesi in psiho med samim prakticiranjem.
Seveda je slika še mnogo bolj žalostna, ko se obrnemo na laično javnost, ki o spremenjenih stanjih zavesti pravzaprav ne ve popolnoma nič. In zato kot rezultat nevednosti producira najrazličnejše strahove, ki se nato v negativnih miselnih zankah izražajo v njihovi psihosomatiki.
Zavestno doživljanje spremenjenih in razširjenih stanj zavesti je pogost fenomen tudi pri ljudeh z motnjami v razvoju in pri nekaterih drugih boleznih, ki vplivajo predvsem na način zaznavanje sveta, v katerem živijo. Pogosto so v takšnih primerih stanja zavesti kaj hitro ožigosana kot bolezen sama, kar pa seveda ni in nikakor ne more biti res.
Drugače povedano: človek, ki zmore zelo intenzivno zaznavati notranje zvoke, je lahko zaradi svoje posebnosti bodisi vrhunski glasbenik bodisi shizofrenik s prisluhi. Pač odvisno od tega, kako definiramo zaznavo notranjih zvokov, in kaj počnemo oz. ne-počnemo, da bi to sposobnost potlačili ali izrazili v zunanjem svetu.
KAKO PRAVZAPRAV DELUJE UM
Za kvaliteten in poglobljen odnos do subjektivnih duhovnih sfer kot tudi do objektivnega zunanjega sveta nujno potrebujemo intelektualno in predvsem izkustveno poznavanje stanj zavesti s pripadajočim zaznavanjem ter znatno mero obvladovanja osnovnih kognitivnih procesov.
V današnjem svetu, ko z obvladovanjem uma tako vehementno prevladujemo nad materijo, je paradoksalno, da je daleč največ neznank povezanih prav z delovanjem človeškega mišljenja.
Kako deluje um, kako se obnaša v različnih stanjih zavesti, kakšen so-odnos ima s pozornostjo in z zaznavanjem, kaj se z njim dogaja ponoči, ko spimo? Od kje izvirajo ideje? Kaj se dogaja med meditiranjem, molitvijo, sproščanjem? In še mnogo, mnogo več izzivov je pred nami, da slednjič svoj um ozavestimo in vključimo v življenje za kvalitetnejši ter boljši vsakdan. |
NE ZAMUDITE
Zavest
Prispeval/a: hierhod dne ponedeljek, 14. maj 2007 @ 22:16 CEST
Tukaj bi še dodal svoje lastno mnenje. Zelo pomemben se mi zdi sanjski svet ljudi. Ga ni človeka, ki ne bi sanjal. Čeprav je tudi veliko takih ljudi, ki bodo za sebe trdili, da ne sanjajo. Mislim, da je tu stvar pozornosti. Če bo človek pozoren na sanje, bo počasi ugotovil, da tudi sanja. Velikokrat nespominjanju sanj botruje prevelik stres, velika utrujenost ali pa prevelika sproščenost. Ampak, človek sanja v vsaki situaciji. Če ne bi bilo tako, bi kaj hitro znoreli. Sanje so namreč tudi ventil, skozi katerega se sproščajo človekove težave.
Obstaja teorija, da sanje hitro pozabimo, če se prebudimo v dnevni svetlobi. Takrat lahko sanje hitro zbledijo, ker že mislimo na dan, ki nas čaka. Bi kar pritrdil temu, razen, če niso bile sanje zelo močne. Zanimivo je tudi, ko so nekoč govorili, da sanjamo v črno-beli tehniki. Jaz lahko zagotovim, da sem vse življenje sanjal v barvah.
Velikokrat sanjamo tudi v simbolih (o ljudeh, ki jih ne poznamo, o čudnih predmetih in dogodkih). Tukaj pride na vrsto Freud in Fromm. Če si znamo psihoanalitično pravilno razložiti razne nerazumljive dogodke ali barve, lahko ugotovimo, kaj se z nami dogaja (kakšne potrebe imamo, kaj je narobe z nami). Veliko nam lahko pomagajo tudi sanjske knjige. Zelo pomaga, če si uspemo sanje tudi zapisati. Sanje so lahko velik ključ do naše podzavesti in do rešitve raznih problemov.
V osnovi poznamo tri razloge za sanje. Prvi razlog sanj so, reševanje naših problemov. Drugi razlog so, predelava preteklega dne. Tretji razlog je pa, pogled v prihodnost. Da, obstajajo tudi preroške sanje. Gotovo ima vsak izmed nas te izkušnje. Navedel bi samo eno svojo izkušnjo. V noči pred izpitom iz latinščine, bilo je v srednji šoli, sem živo sanjal, kako sem sedel v učilnici, čisto zraven katedra in da ni bilo nobenih možnosti za prepisovanje. Ko sem zjutraj odšel na izpit, sem se usedel na sredino učilnice, da ne bi preveč tvegal in da tudi učiteljica ne bi kaj posumila o mojih namerah. Pa je učiteljica naenkrat začela z nekakšnim naključnim presedanjem. Bil sem dodeljen prav pred kateder in učiteljica je buljila v mene kot sova. Kar na smeh mi je šlo. Začel sem verjeti tudi v preroškost sanj (izpit sem vseeno izdelal).
Judovstvo in krščanstvo verjame v preroškost sanj. Islam je glede tega zadržan in smatra vse vrste sanj za hudičevo delo. Morda imajo prav, da se ne obremenjujejo s sanjami. Napačna razlaga sanj je lahko tudi zelo škodljiva.
Bi pa še tukaj opisal eno svojo izkušnjo s takoimenovanim "tretjim očesom". Sam bi to imenoval gledanje s čelom ali zaprtimi očmi. Vem, da sem bil v obdobju velikega stresa. Tudi spal sem bolj malo. Zgodilo se mi je, da sem se ulegel na posteljo, pred prižgan televizor. Oči so mi lezle skupaj od utrujenosti, ampak sem še vse jasno slišal, kar je govoril človek na televiziji. Nenadoma sem se zavedal, da vidim sobo, kakršna je, čeprav imam oči zaprte. Odprl sem oči, da bi bolje videl. Točno tako je bilo, kot sem videl. Moj maček je prispel točno na tisti kraj, kamor sem ga videl iti z zaprtimi očmi. Vse skupaj se mi je zdelo normalno in sem si rekel, česa vsega je človek sposoben.
Lep pozdrav!
hierhod
Zavest
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 15. maj 2007 @ 09:42 CEST
Telepatija, še boljši izraz zajo je sugestija, ki pa ne spada med parapsihološke mejne znanosti, sugestija je na robu psihologije kot znanosti. To je signalni sistem v naših možganih ali kinetični dražljaj v čaustvih in predstavah, ki so obrnjene na zunanji svet in njegove dražljaje. Pojav uvršča teorija v višje živčne dejavnosti, ki jih nadomesti s psihologijo. To je posebno dogajanje v medčloveških odnosih. O tem, da se to dogajanje lahko vrši tudi med človekom in živaljo teorija ne govori, vendar nekatere živali imajo zelo izostren občutek za povezave s človekom (n. pr. pes).
Resonanca odmeva skozi masko človeka na drugega. Rekel si, da si bil v stresu. Teorija pomanjkanja individualne samozavesti , močna navezanost na avtoriteto ali pomanjkljiv čut za stvarnosti pravi, da vsako takšno stanje, ki pomanjkanje stopnjuje, pospešuje tudi sugestilnost.
Pri sugestivnosti imamo opraviti tudi s hipnozo, ki se uporablja tudi v psihologiji in medicini. Večvrednostne ideje vplivajo čustveno resonančno. V jedru sloni vsa psihoterapija na sugestiji. Zakrinkana medota je znana zlasti v obliki preparatov placebo. Med prvo in drgo svetovno vojno, ko je manjkalo anelgetikov, so po priporočilih nekaterih, uspešno uporablljali sugestijo v hipnozi. Pacient je sicer čutil bolečino kot dražljaj, a ne kot bolečino. Gre za nekakšno psihično lobotomijo. Uporablja se tudi kot nadomestilo za narkotike.
Kogar bolj zanima to področje, bi mu priporočala, da prebere
poglavja v knjigi dr. Antona Trstenjaka "Oris sodobne psihologije", II. del, strani od 766 -775, ki obširno na znanstveni način obravnava to področje. Prav tako zanimivo v tej knjigi je tudi področje Hipnoze (strani 776 - 781). Parapsihološe pojave pa obravnava na straneh 782 - 786).
Najnovejše parapsihološke smeri izhajajo iz sodobne fizikalne znanosti in gredo v soveščanje duha z namenom, da komunicira z drugimi svetova, spočetka telepatsko, potem pa v spoznavni zvezi, ki je nad mislijo, časom, snovjo, energijo in prostorom, objektivno in subjektivno. Smer operira s skrjno stopnjo duhovnega ozaveščanja, s futurologijo duhovnega sveta. Znanost gre danes stran od nekdaj primitivne magije v smeri njene simboličnosti in simboličnosti logike. Zananstvena psihologija hoče daned doseči višino napovedovanja za prihodnost s sitemom simbolov, ki imajo algoritmično lastnost in kibernetično uporabnost.
Pojav z videnjem mačke na določenem prostoru je morda le slučaj oziroma velika verjetnost, kajti mačka se običajno vleže na isto mesto, kjer ni negativnih podzemeljskih tokov, lahko bi pa obstajala verjetnost, da se sugestija s človeka prenaša tudi na žival.
Lep pozdrav
Tatjana