Materija
Variacije v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša, so »objekti« našega zaznavanja ali zavedanja. Toda tu ne gre za objekte v smislu materialnih stvari. Ti objekti postanejo materialni objekti šele v zavesti opazovalca. Zmotno menimo, da je materialnost, ki jo prepričljivo "občutimo", tudi resnična lastnost »zunanjega sveta«.

Poleg dvojčka prostor-čas je dvojček energija-masa tisti gradnik naših razlag stvarnosti, brez katerega si ne znamo predstavljati vesolja. A če sta se prostor in čas izkazal za nekaj, kar bi lahko bilo temeljna iluzija, ali za energijo in maso velja isto?

Najprej se ustavimo pri masi. Materialni svet nikakor ni tako "trden", kot si mislimo. Atomi trdne snovi so silno majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še sto tisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona.

Materija je 99.9999999 odstotno (torej strašljivo) prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi pod atomski delci dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti, natančno locirati in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Nikakršnih dokazov ni, da materija vsebuje kaj fizične substance. Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model zgoščene oblike agregatnega stanja (ta je oblika zavesti), ki jo opažamo »zunaj nas«.
Predstava o materiji oz. trdni snovi nastane torej v zavesti kot vse druge predstave, ki jih imamo za resnične, a tega ne moremo z ničemer potrditi.

Iluzija o materiji ima poseben namen. Povezana je namreč z nekaterimi oblikami, ki jih poimenujemo "predmeti", in to zato, da bi ob njih lahko pridobili posebno izkustvo preko naših "fizičnih čutov". Tako pride preko njih do nekakšne povratne zanke, zaradi česar je izkustvo s fizičnimi predmeti še posebej prepričljivo (še posebej, če nas pri tem - npr. palica - zaboli). Materija zaradi te "prepričljivosti" omogoča posebno hitro duhovno napredovanje. Omalovaževanje materije zato nikakor ni na mestu, saj gre za enega najbolj uporabnih instrumentov Stvarnika, s katerim je omogočen "turbo razvoj" človekove zavesti.

Pridobitev fizičnega telesa je za "človeško dušo" velik dar, s katerim sta povečani dinamika in amplituda njenih izkustev ter hitrost napredovanja.

Čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse kar se spremeni, je naš odnos do tega, kar opazujemo. Ne merimo materialnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti (nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

Se nadaljuje

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si