Brezpogojno ljubezen je našemu razumu težko doumeti. Kajti brezpogojna ljubezen lahko obstaja samo v zavedanju Enosti. Dokler nismo v zavedanju Enosti, ostajajo to samo besede.

Brezpogojna ljubezen ima naravo nenasilja. Vendar nenasilja v drugačnem pomenu, kot smo ga vajeni. Delovanje ego-razumske zavesti je namreč tesno povezan z nasiljem in ego nasilje/nenasilje opredeljuje tako kakor njemu odgovarja.

Nenasilje namreč ni samo nasprotje nasilju in odpoved bolj ali manj očitnemu nasilnemu delovanju. Je odsotnost vsakega delovanja, ki ne podpira Življenja in obratno.

Skratka odsotnost vsakega delovanja, ki v sebi nosi predpono »borba-boj« za dosego nečesa. Tudi če je to borba proti nasilju, borba proti krivicam, borba za ljubezen v partnerstvu, borba za uveljavljanje svojih pravic, vojna za mir ipd.

Tako delovanje je namreč samo drugačen pol iste energije človeške osebnosti-ega in hkrati pomeni tudi nasilje nad samim seboj z upiranjem, navezanostjo, odvisnostjo, pričakovanji, strahom, željami…

Lahko bi rekli da ego deluje med Nasiljem in nasiljem. In ta dva »pola« drug drugega spodbujata k transcendenci v višjo naravo zavesti nenasilja.

V zavedanju Enosti bi namreč ta borba tudi pomenila, da se borimo proti samemu sebi. Kot bi desna roka poskušala spreminjati levo, ker ta ne zna pisati. Ali pa bi leva roka delovala proti desni, ker ta recimo podaja v usta škodljivo cigareto. Ena roka pač ne more preprosto izločiti drugo in jo pomesti pod preprogo.

Zavest brezpogojne ljubezni pa kljub svoji nevtralnosti ne pomeni nekakšno pasivnost ali nedelovanje. Pomeni samo odsotnost borbe za našo osebnost-ego.

Zavest brezpogojne ljubezni deluje kot sonce, ki ne sije z namenom , da bi posušilo temne oblake, pa vendarle oblaki zaradi njegovega vpliva ne zdržijo dolgo na nebu. Sonce s svojim delovanjem podpira »muhasto« naravo življenja na zemlji in ga ohranja v ravnovesju.

Kaj vse se skriva v besedah brezpogojna predaja, brezpogojno sprejemanje, Mir, Svoboda…