Piše: Peter Topić v Vivi www.viva.si

V iskanju omame in užitka
Kadar ljudje pri prijateljih, družinskih članih ali javnih osebah opazijo kompulzivno in škodljivo vedenje, pogosto menijo, da je težava v uživanju snovi oziroma v vedenjskih vzorcih. Toda ti vedenjski vzorci so po novi opredelitvi Ameriškega združenja za medicino zasvojenosti ASAM (American Society of Addiction Medicine), ki se ukvarja z zdravljenjem in s preprečevanjem zasvojenosti, samo pojavne oblike bolezni, ki obsega različne predele možganov.

Posledica bolezni so motnje v mišljenju, čustvovanju in zaznavanju, kar lahko prisili ljudi, da izberejo vedenjske vzorce, ki jih okolica ne razume in težko sprejme, nemalokrat tudi obsoja. Povedano preprosto, zasvojenost ni izbira. Ker za zdravljenje zasvojenosti ni zdravila v obliki tablet, je izbira zdravih namesto nezdravih vedenjskih vzorcev nujna in ima še vedno zelo pomembno vlogo pri iskanju pomoči.

Mnenja o tem, kaj je zasvojenost, so bila v preteklosti pogosto deljena, pa tudi zdaj razlage tega fenomena niso povsem enotne. Deljena mnenja ima tako laična kot strokovna javnost. Zasvojenost različno opredeljujejo strokovnjaki s področja medicine in psihiatrije, psihologije, sociologije, socialnega dela in psihoterapije. Ker se mnenja razlikujejo že med strokovnjaki, je zmeda na strani laične javnosti pogosto še toliko večja. Na mnenja o tem je v preteklosti vplivalo tako družbeno okolje kot tudi norme in strokovna dognanja. Ljudje se ob opazovanju osebe, ki se je znašla v uničujočem vrtincu zasvojenosti, pogosto sprašujejo, ali je zasvojenost bolezen ali izbira. 

Najpogostejši argument tistih, ki menijo, da zasvojenost ni bolezen, se glasi, da se zasvojeni sami odločijo za uživanje drog ali alkohola ter da gre v resnici zgolj za nezrelo in neodgovorno vedenje. Tudi če bi bilo to res, imajo zasvojeni le malo vpliva na delovanje nekaterih centrov v možganih, ki so povezani z doživljanjem ugodja in v katerih se sproža zasvojensko hlepenje po omamnih snoveh. Hlepenje (angl. craving) je zelo resno mentalno trpljenje zasvojenih, na katero nimajo vpliva in ki ni odvisno od njihove volje, marveč je posledica zasvojenosti in delovanja človeških možganov. Zato Kevin McCauley z Inštituta za raziskave zasvojenosti v ZDA (Institute for Addiction Study) zasvojenost opredeljuje kot bolezen izbire. 

V zadnjem času na razumevanje zasvojenosti vplivajo predvsem dognanja s področja nevroznanosti, kjer strokovnjaki tako rekoč vsak mesec pridejo do novih spoznanj in dokazov. Tako nevroznanost kot tudi druga dognanja o zasvojenosti nikakor ne opravičujejo vedenja in ne zmanjšujejo odgovornosti zasvojenih. Zasvojensko vedenje je lahko zelo odbijajoče ali celo kaznivo, včasih ga okolica celo ne more več tolerirati, pomaga pa, če poglobimo razumevanje samega fenomena zasvojenosti.

Primer alkoholizma
Zgovoren primer, ki kaže, kako se stališča in mnenja o tem, kaj je zasvojenost, spreminjajo tudi v strokovnih krogih, je alkoholizem. Alkoholizem je bil v preteklosti opredeljen predvsem kot moralna šibkost, problem nezrelih in neodgovornih ljudi. Zdaj vemo, da imajo zasvojeni okrnjeno sposobnost sprejemanja zanje dobrih odločitev in vključevanja posledic v svoje odločitve. Napačen pogled in nerazumevanje sta v preteklosti dodatno pripomogla k stigmatiziranju zasvojenih in njihovi izolaciji, ki je že tako del problema zasvojenosti. 

Leta 1935 so v ZDA ustanovili prvo skupino Anonimnih alkoholikov (AA). V 40. in 50. letih prejšnjega stoletja so skupine AA nastajale po celotnih Združenih državah Amerike. Ljudem v hudi stiski je združevanje v teh skupinah pomagalo, da so ostali trezni in zdržali brez alkohola. Strokovna javnost Anonimnih alkoholikov sprva ni sprejela z odobravanjem, pač pa jih je celo zaničevala. Časopis Ameriškega medicinskega združenja (Journal of the American Medical Association) je leta 1939 objavil uničujočo kritiko Velike knjige (Big Book) Anonimnih alkoholikov in koncepta, po katerem je alkoholizem čustvena, telesna in duševna bolezen. 

Priročnik Ameriškega medicinskega združenja za zdravljenje alkoholizma iz leta 1985 pa v uvodnem stavku alkoholizem opredeli kot "čustveno, telesno in duševno bolezen". Zdaj je alkoholizem v strokovni literaturi, ki jo uporablja predvsem uradna medicina, uvrščen v kategorijo duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja psihoaktivnih snovi. Na osnovi dosedanjih spoznanj lahko trdimo, da se poznavanje, prepoznavanje in razumevanje zasvojenosti na znanstveni osnovi poglablja počasi, vendar zanesljivo. 

Nova opredelitev zasvojenosti: kronična motnja v delovanju možganov
Uradna medicina zasvojenosti še vedno definira predvsem na temelju snovi, ki jo človek vnaša v telo. Stvar se zaplete, ko poskušamo razumeti vedenje ljudi, ki v telo ne vnašajo nobenih substanc, njihovo vedenje in njegove posledice pa so zelo podobni tistim, ki jih poznamo pri zasvojenih s prepovedanimi drogami ali alkoholom. 

Zasvojenost je izjemno kompleksna in ni le patološko ali neodgovorno vedenje. Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (ASAM) je aprila lani objavilo novo opredelitev zasvojenosti, ki poudarja, da gre za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Štiri leta dela osemdesetih strokovnjakov so odprla vrata prvemu uradnemu mnenju združenja ASAM, da so zasvojenski vedenjski vzorci le pojavne oblike globlje bolezni.

Patološka potreba po ugodju in/ali sprostitvi

Zasvojenost je predvsem kronična bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nagrajevalni krog igra pomembno vlogo pri doživljanju ugodja in njegovem kasnejšem ponavljanju. Nedelovanje teh centrov in sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj. Za zasvojenost je značilna nesposobnost za trajno abstinenco, pa tudi oslabljena sposobnost nadzora nad vedenji, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja resnih težav v posameznikovem vedenju in medosebnih odnosih ter disfunkcionalno čustveno odzivanje. Enako kot druge kronične bolezni tudi zasvojenost pogosto obsega cikle ponovitve oziroma recidive bolezni in faze abstinence. 

Če se zasvojena oseba ne zdravi ali ne vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice ali prezgodnjo smrt. Povezave v nagrajevalnem krogu ter centri za motivacijo in spomin vplivajo na presojo in disfunkcionalno iskanje užitka, kar lahko opazimo kljub neželenim posledicam zlorabe mamil in drugih zasvojenskih oblik vedenja. Pri zasvojenih nastopijo izrazite težave z odlaganjem užitka ali nagrade na primeren trenutek. Pri tem igrata pomembno vlogo frontalna režnja. Njuna struktura in delovanje ter nevronske povezave se razvijajo še v mladostniškem obdobju in obdobju zgodnje odraslosti, zato je zgodnje uživanje psihoaktivnih substanc še eden od pomembnih dejavnikov pri nastanku zasvojenosti. 

Zasvojeni lahko postanemo skoraj z vsako aktivnostjo
Z upoštevanjem nove definicije zasvojenosti razumevanje posameznih vedenj dobiva drugačen pomen. Ugledni ameriški profesor psihologije, Mihaly Csikszentmihalyi, je v knjigi Flow: The Psychology of Optimal Experience zapisal, da lahko skoraj vsaka aktivnost postane zasvojenost v smislu, da ni več svobodna izbira, ampak nuja, ki ovira druge dejavnosti, zaradi česar postanemo ujetniki nekakšnega zaporedja. Zasvojeni lahko postanemo z igranjem iger na srečo, s hrano, odnosi, s spolnostjo, z nakupovanjem, z računalniškimi igricami, z zadolževanjem, s tveganim podjetništvom, z delom, s klepetalnicami, s športom, z duhovnostjo in z drugimi vedenji. Še posebno ranljivi smo za zasvojenosti, ki so povezane z internetom in mobilnimi napravami, in sicer zaradi visoke ravni stimulacije možganov. 

Kaj vpliva na nastanek zasvojenosti?
Genetski dejavniki prispevajo približno polovico verjetnosti, da bo posameznik postal zasvojen. Vzajemni vpliv dejavnikov okolja in biološki ustroj osebe učinkujeta na stopnjo izraženosti vpliva genetskih dejavnikov. Mehanizmi odpornosti, ki jih pridobijo posamezniki (z vzgojo ali s poznejšimi življenjskimi izkušnjami), lahko vplivajo na obseg, v katerem genetska nagnjenost povzroči vedenjske in druge pojavne oblike zasvojenosti. Drugi dejavniki, ki lahko prispevajo k razvoju zasvojenosti, se kažejo na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. 

Ni pomembna količina ali pogostost škodljivih vedenj
Za zasvojenost so značilni: nesposobnost trajne abstinence, oslabljeno nadziranje vedenja, hlepenje ali povečana "lakota" (angl. craving) po mamilih oziroma izkušnjah, povezanih z ugodjem, zmanjšana sposobnost prepoznavanja resnih težav v svojem vedenju in medosebnih odnosih ter disfunkcionalni čustveni odzivi. Značilnosti zasvojenosti sta tudi moč zunanjih dražljajev, da sprožijo hlepenje po omami, in povečana pogostnost drugih škodljivih oblik vedenja. Nekateri menijo, da je razlika med zasvojenimi in nezasvojenimi ljudmi v količini ali pogostnosti uživanja alkohola ali drog, v pogostnosti zasvojenskih vedenjskih vzorcev (kot so igre na srečo ali zapravljanje) ali izpostavljanja drugim zunanjim oblikam ugodja (kot sta hrana ali spolnost), vendar je značilna lastnost zasvojenosti način, kako se posamezniki odzivajo na take izkušnje, dejavnike stresa in okoljske dražljaje. Poseben patološki vidik zasvojenosti je, da se škodljivo vedenje nadaljuje kljub kopičenju neželenih posledic. 

Pri zasvojenosti je zelo okrnjena sposobnost odločanja, kar se kaže v obliki težav z dojemanjem, učenjem in, nadziranjem impulzov ter s kompulzivnim vedenjem in presojo. Zasvojeni so pogosto manj pripravljeni spremeniti svoje škodljivo vedenje – kljub zaskrbljenosti ljudi v svoji okolici in očitni škodi, ki jo povzročajo sebi in drugim. Poleg tega ne prepoznajo razsežnosti svojih težav. Hlepenje po uživanju omamnih snovi ali vedenju, s katerim dosežejo omamno stanje, se izraža pri mnogih zasvojenih, poudarjen pa je kompulzivni ali neprostovoljni vidik te bolezni. 

Ne zatiskajmo si oči
Ker problem zasvojenosti preprosto ne bo izginil sam od sebe, je zelo pomembno, da čim prej poiščemo ustrezno pomoč. Okrnjena sposobnost odločanja ne pomeni, da zasvojeni ne morejo poiskati ustrezne pomoči in spremeniti svojega življenja na bolje. To je še posebno pomembno pri mladostnikih, saj se njihovi možgani še razvijajo. Raziskave kažejo, da optimalne rezultate pri okrevanju od zasvojenosti dosežemo, če se zasvojeni vključijo v katero od oblik skupinske pomoči v kombinaciji z individualno terapijo. Pri individualni terapiji je pomembno, da je strokovnjak ustrezno usposobljen in da (pre)pozna posamezno zasvojenost. Na voljo je več vrst skupinskih oblik pomoči: terapevtske skupine, skupine za samopomoč, podporne skupine in skupine, ki delujejo po principu 12-korakov (AA, GA, NA, OA, SAA, Al-Anon in druge). Novejše oblike zasvojenosti, predvsem tiste, ki so povezane z internetom, pomenijo velik izziv tako za ljudi v stiski kot za strokovnjake. Pomembno je, da si ne zatiskamo oči in spregledamo ljudi v hudi stiski.