Hermes Trismetigs

APOKALIPSA (85)

Sledi apokaliptična prerokba. Kot pravijo strokovnjaki za hermetično literaturo , kot so Festugiere, Kroll in Comont, prerokba ne predvideva konkretnega zgodovinskega dogodka, ampak je alegorična ali celo anagogična in je del precej razširjene apokaliptične zvrsti tistega časa.

Poleg krščanskih in judovskih oblik lahko v egiptovski apokaliptiki prepoznamo tudi stare iranske vplive. Na ta konkretni odlomek so se navezovali tudi nekateri renesančni misleci, ki so skušali obuditi izvirno slavo Egipta pred njegovim zatonom, na primer Giordano Bruno.

» In vendar – zakaj modrim možem se spodobi, da vse vedo vnaprej – ne bi bilo prav, če ne bi poznali tega: prišel bo čas, ko se bo izkazalo, da so Egipčani pri vestnem opravljanju verskih dolžnosti za prazen nič s pobožnim srcem častili božanstvo; vse sveto čaščenje bo brezuspešno in zaman, kajti bogovi bodo odpotovali z zemlje na nebo, Egipt bo zapuščen in dežela, ki je bila sedež verskih obredov, bo oropana božje navzočnosti in opuščena.

Ko bodo tujci zasedli to območje in deželo, v pozabo ne bodo utonili samo verski običaji, temveč bodo – še huje – s kaznijo zakonsko prepovedani obredi, pobožnosti in čaščenje bogov. Tedaj bo ta nasvetejša dežela, sedež svetišč in templjev , prepolna grobov in mrtvecev. O, Egipt , Egipt, le zgodbe o tvojih verskih običajih bodo preživele in tvojim otrokom se bodo zdele neverjetne ; in samo v kamen vklesane besede bodo preostale in pripovedovale o tvojih pobožnih dejanjih; in Skiti, Indijci ali kdo od sosednih barbarov bo naselil Egipt.

Kajti božanstvo se vrača na nebo, zapuščeni ljudje pa bodo vsi umrli; tako bo Egipt – brez ljudi in bogov – pust in prazen. Tebe kličem, najsvetejša reka, in ti napovedujem prihodnost: polna deroče krvi boš prestopila bregove in tvoji božji valovi ne bodo le onesnaženi s krvjo, ampak bodo podrli vse nasipe in število mrtvih bo mnogo večje kot število živih. Kdor bo preživel, ga bodo kot Egipčana prepoznali le po jeziku, v svojem delovanju pa se bo kazal tujca.

25 Zakaj jočeš, Asklepij? Egipt sam bo pretrpel še več in neprimerno grozljivejše stvari in prizadele ga bodo še hujše nesreče; čeprav je bil nekoč svet in je nadvse ljubil božanstvo ter bil po zaslugi svoje pobožnosti edini kraj na zemlji , kjer so prebivali bogovi, ter učitelj svetosti in pobožnosti, bo primer največje nevere. In tedaj se svet zaradi naveličanosti življenja ljudem ne bo več zdel vreden občudovanja in čaščenja.

Vse to dobro, najpopolnejše, kar je kdaj bilo, je in bo, bo ogroženo ter ljudem v breme; zato bodo ves svet zaničevali in ne bodo ljubili tega neposnemljivega božjega dela, slavne stvaritve, dobrega, upodobljenega v pisani različnosti podob, sredstva božje volje, ki brez najmanjše zavisti daje pomoč pri božjem delu in ki iz vsega, kar tisti, ki vidijo, lahko spoštujejo, hvalijo in imajo naposled radi, napravi eno, združeno v mnogolično gmoto. Kajti raje bodo imeli temo kot svetlobo in smrt se jim bo zdela bolj smiselna kot življenje. Nihče ne bo zrl v nebo. Na religioznega človeka bodo gledali kot na neumneža, na nereligioznega kot na modreca; pogumnega bodo imeli za blazneža, najslabšega za dobrega.

Kajti dušo in vse, kar jo zadeva – da se rodi nesmrtna ali da nesmrtnost šele skuša doseči – kakor sem vam razložil, ne bodo imeli le za nekaj smešnega, ampak celo za prazno utvaro. In verjemite mi, še celo v smrtni nevarnosti bo, kdor se bo religiji uma. Postavili bodo nova pravila, nov zakon. Ničemur svetemu, ničemer pobožnemu in ničemer, kar je vredno nebes in nebeških bitij, ne bodo prisluhnili ali verjeli v srcu.

Kako obžalovanje je ločitev bogov od ljudi! Ostanejo le še škodljivi angeli, ki se pomešajo med ljudi in nesrečneže na silo ženejo k vsem predrznim hudodelstvom: k vojnam, ropanju, izdajam in vsemu, kar je nasprotno naravi duš. Takrat bo zemlja izgubila ravnovesje in po morju se ne bo moglo pluti; zvezde ne bodo več prečkale neba in ozvezdja na nebu spreminjala tirnice. Vsak božji glas bo obmolknil v neizbežnem molku; plodovi zemlje bodo gnili, prst ne bo več plodna, še zrak sam bo moten in medel otrpnil v žalostni nepremičnosti.

26 Ko bo prišla stara doba sveta, bodo njene značilnosti brezbožnosti, nered in omalovaževanje vsega dobrega. In ko se bo vse to zgodilo, Asklepij, takrat se bo Gospodar in Oče, Bog, ki je prvi po moči in vodnik edinega boga, zroč na nravnost ter na prostovoljno zgrešene zločine, s svojo voljo, ki je božja dobrota, postavil po robu slabostim in splošni pokvarjenosti ter odpravil zablode, tako da bo vso hudobnost odplaknil s poplavo ali zaužil z ognjem ali pokončal s smrtno kugo, ki bo izbruhnila na različnih krajih.

Tedaj bo svet povrnil v njegovo staro podobo, da se bo spet zdel vreden čaščenja in občudovanja, ljudje tiste dobe pa bodo Boga kot stvarnika in obnovitelja tako velikega dela slavili z nenehnimi poveličevanji in hvalnicami njegove slave. To bo namreč rojstna ura sveta: preoblikovanje vseh dobrih stvari; najsvetejša in najpobožnejša obnovitev - obnovitev narave same – se bo dopolnila v časovnem obdobju, ( toda po volji), ki je in je bila večna, brez začetka.«

BOŽJA VOLJA; KOZMOS IN BOGOVI ZEMELJSKEGA SVETA; KONEC APOKALIPSE

» Kajti božja volja nima začetka, ostaja ista in večna v svojem sedanjem stanju. Božja narava je namreč božji namen in njegova volja je najvišje dobro.«
» Ali je namen ( volja) , Trismegist?«
» Volja, Asklepij, se rodi iz namena in hotenja samo nastane iz volje. Kdor je prepoln vsega, noče ničesar v preobilju, hoče le to, kar ima. Hoče vse, kar je dobro, in ima vse, kar hoče. Vse, o čemer misli in kar hoče, je dobro: to je Bog, njegova podoba pa je kozmos, ( zato je dober).«

27« ( Kozmos je) dober, Trismegist?«
» Da, dober , Asklepij, kot te bom poučil. Kakor namreč Bog vsem vrstam in rodovom, ki so na svetu, dodelili in porazdelili dobre stvari – um, dušo in življenje -, tako tudi kozmos daje in zagotavlja vse, kar se smrtnikom zdi dobro: spreminjajoče se letne čase, nastanek plodov, njihova rast in zorenje ter podobno. In zato je Bog, stoječ na vrhu najvišjega neba, povsod in gleda vse naokrog. Kajti onstran nebes obstaja kraj brez zvezd, ki je daleč proč od vseh telesnih stvari.

Kdor deli ( življenje), ima svoje mesto med nebom in zemljo; njega imenujemo Jupiter. Nad zemljo in morjem vlada Jupiter Plutonij, ki hrani umrljiva oživljena bitja ter plodonosne rastline. Z močjo teh bogov se oživljajo plodovi, drevje in pest. Moči in učinki drugih bogov pa so porazdeljeni med vsemi, kar obstaja. Bogovi, ki vladajo nad zemljo, se bodo umaknili in naselili mesto na skrajni meji Egipta, ki bo ustanovljeno na zahodu; tja bo po kopnem in morju hitel ves rod smrtnikov.«

» Toda povej mi, Trismegist, kje so zdaj ti bogovi?«
» Prebivajo v zelo velikem mestu na libijskem puščavskem gorovju. Toliko o tem.«

SMRT IN USODA DUŠ V ONSTRANSTVU

» Zdaj pa moramo spregovoriti o nesmrtnem in umrljivem.
Mnoge namreč trpinči pričakovanje smrti in strah pred njo, ker ne poznajo pravega nauka. Kajti smrt nastane zaradi razpada telesa, ki onemore od dela in dopolni čas, v katerem so telesni udje povezani v enoten organizem z življenjskimi funkcijami. Telo namreč umre, ko ne zmore več opravljati življenjskih funkcij.

Smrt je torej razpad telesa in prenehanje telesnih zaznav. Vznemirjenost nad tem je potemtakem odveč. Nujna pa je vznemirjenost nad nečim drugim, za kar se ljudje zaradi nepoznanja ali nevere ne menijo.«

»Kaj je, Trismegist , česar bodi ne vedo bodisi ne verjamejo, da obstaja?«

28 » Prisluhni torej, Asklepij! Ko se duša loči od telesa, tedaj preide razsodba in preizkus njenih zaslug v roke najvišjega demona. Če jo ta prepozna kot pobožno in pravično, ji dovoli, da ostane v krajih, ki ji ustrezajo. Če pa vidi, da se je umazala s hudodelstvi in omadeževala z zlom, jo z višine pahne v globino in jo prepusti nevihtam in vrtincem zraka, ognja in vode, ki se pogosto prepirajo, tako da jo snovni tokovi v stalnih kaznih vedno znova ženejo sem in tja med nebom in zemljo.

Večnost je taki duši v pogubo, ker je po neminljivi sodbi zaslužila kazen brez konca. Spoznaj torej, pred čim moramo trepetati, česar se bati in varovati, da bi se temu izognili! Po opravljenih hudodelstvih bodo namreč neverujoči prisiljeni verjeti, ne zaradi besed, pač pa zaradi strašilnih zgledov, ne zaradi groženj, temveč zaradi telesnega trpljenja ob samih kaznih.«

» Trismegist, mar ne bodo ljudje za svoje postopke kaznovani že po človeškem zakonu?«
» Prvič, Asklepij, je vse, kar e zemeljskega, umrljivo; in drugič, kar je v življenju navezano na telo in njegove zakone, se ravno zaradi teh zakonov loči od življenja. Ker so ljudje odgovorni za vse, kar so v svojem življenju napravili dobrega in slabega, bodo po smrti izpostavljeni toliko hujšim kaznim, kolikor bolj so bila zla dejanja prikrita, dokler so še živeli. Kajti božanstvo je vsevedno in tako bodo kazni povsem ustrezne vrsti hudodelstva.«

29 » Kdo zasluži hujše kazni, Trismegist?«
» Tisti, ki obsojeni po človeških zakonih umrejo nasilne smrti, tako da se zdi, kot da svoje duše naravi ne vrnejo kot dolg, ampak kot zasluženo kazen.«

se nadaljuje.

Miran Zupančič