Hermes Trismegis.

ZAPOREDJE:
BOG – KOZMOS - ČLOVEK

10 » Želim, Asklepij, da nauka te razprave ne sprejmeš samo z bistroumno pazljivostjo tudi z živahnim zanimanjem duha. Gre namreč za nauk, ki je za mnoge neverjeten , vendar je pravi in resničen in ga kot takega lahko doumejo le pobožnejše duše. Naj torej začnem! Gospodar večnosti je prvi bog, drugi je kozmos, tretji človek. Stvarnik kozmosa in vseh reči, ki so v njem, je Bog. Vse nadzorujejo skupaj s človekom, ta pa nadzoruje sestavljene stvari.

Ker človek vse to prevzame nase – namreč zavestno skrb zaradi svoje marljivosti -, povzroča, da je oboje, on sam in svet, drug drugemu v okras, tako da je videti, da zaradi božje sestave v človeku govorimo o urejenosti in lepoti, grško – pravilneje – o kozmosu. Pozna sebe, pozna svet: zaveda se, kakšna je njegova vloga in kaj mu koristi, prepoznava, komu naj služi, hvali Boga ter mu izkazuje največjo hvaležnost in časti njegovo podobo vedoč, da je sam druga podoba Boga, katerega dve podobi sta kozmos in človek.

Čeprav je v sebi enoten sestav, bi lahko, kot se zdi., v božjem delu, ki je sestavljen iz duše in duha in razuma – tako rekoč iz višjih prvin -, povzepel v nebo; toda v snovnem delu, ki se sestoji iz ognja ( in zemlje), vode in zraka, ostaja umrljiv na zemlji, da ne bi vsega, kar je bilo zaupano njegovi skrbi, pustil vnemar in zavrgel. Tako je bil človek ustvarjen iz božjega dela in – ker je vezan na telo – iz umrljivega.«

ČLOVEKOVA POBOŽNOST IN OGROŽENOST

11 » Merilo za to dvojno bitje – človeka – je predvsem pobožnost, ki jo spremlja dobrota. Zdi se, da je pobožnost popolno šele takrat, ko je v zaničevanju želje po vseh človeku tujih stvareh utrdi krepost. Vsem delom, v katerih je človek soroden božji naravi so tuje zemeljske stvari, ki jih ima v lasti telesna želja; te pa po pravici označujemo z besedo » lastnina«. Vse tovrstno je torej človeku tuje, tudi telo, zato bi morali zaničevati tako to, po čemer hrepenimo, kot tudi tisto, kar je v nas vzrok slabosti – poželenje.

Tok razprave me namreč sili v takle sklep: človek bi moral biti ( človek) le toliko, da bi s premišljevanjem o božanskosti zaničeval in zavračal umrljivi del, s katerem je povezan zaradi nujnosti, ko mora bdeti nad nižjim delom kozmosa. Kajti da bi bil človek v obeh svojih delih lahko povsem popoln, spoznaj, da je ustvarjen iz štirih elementov v vsakem izmed njiju: iz dveh rok in nog ter drugih delov telesa – s tem služi nižjemu, to je zemeljskemu svetu – in iz drugih štirih delov, iz duha, razuma, spominjanja in predvidevanja, da bi z njihovo pomočjo spoznal vse božje stvari in jih razmišljajoč opazoval.

Zato z vprašujočim raziskovanjem preučuje razlike med stvarmi, njihovo sestavo, učinke in obseg, toda ker ga ovira neprijetna in prevelika pomanjkljivost telesa, ne more spregledati pravih vzrokov stvari v njihovi lastni naravi.«

NAGRADE IN KAZEN PO SMRTI

» Ta človek torej, tako ustvarjen in oblikovan, ki mu je najvišji Bog naložil tako službo in poslušnost, ki ohranja svet v urejenosti, ki pobožno časti Boga, ki dostojanstveno in primerno v obojem sledi božji volji – ker je svet vendar božje delo in delavnost tistega, ki skrbno ohranja in povečuje njegovo lepoto, povezuje z božjo voljo, če lepo podobo, ki jo je Bog oblikoval v božjem načrtu, od pomoči svojega telesa ohranja urejeno z vsakdanjim delom in skrbjo – s kakšnim darilom, misliš, bi moral biti tak človek obdarovan, če ne s takšnim, s kakršnim so bili obdarovani naši predniki in s kakšnim si tudi mi v najpobožnejši molitvi želimo biti obdarovani, če je to všeč božji milosti: da nas odpusti in osvobodi iz zemeljske ječe, da nas reši vezi z umrljivostjo in da nas čiste in svete povrne v naravo višjega , božjega dela?«

12 » Kar govoriš, je pravilno in resnično, Trismegist.«
To je namreč plačilo za tiste, ki živijo v pobožnosti do Boga in z vestno skrbijo za svet. Drugače pa se bo godilo tistim, ki bodo živeli brezbožno: onemogočena jim bo vrnitev v nebesa ter odrejeno svete duše nevredno in sramotno preseljevanje v druga telesa.«

» Glede na dozdajšnji potek tega poučnega razgovora, Trismegist, dušam v njihovem upanju na prihodnjo nesmrtnost grozijo velike nevarnosti v zemeljskem življenju.«

» Da, ampak to se nekaterim zdi neverjetno, drugim izmišljeno, tretji pa se temu morda celo posmehujejo. Prijetna stvar v telesnem življenju je namreč užitek, ki ga imamo ob lastništvu. Toda prav ta prijetna stvar zgrabi dušo, kot pravimo, za vrat, tako da obtiči v delu, v katerem je umrljiva, in tudi hudobnost ne dovoli spoznati božjega dela, ker mu zavida nesmrtnost.«

POPAČENJE RESNIČNE FILOZOFIJE

» Kot prerok ti bom vnaprej povedal, da za nami nihče ne bo čutil iskrene ljubezni do filozofije, katere vsebina sta edinole trajno zrenje in sveta pobožnost v spoznanju božjega. Kajti mnogi jo potvarjajo na vse mogoče načine.«

» Kako večina napravi filozofijo nerazumljivo in jo ponarejajo na vse mogoče načine?«

13 »Takole Asklepij: s spretnim dokazovanjem jo mešajo med različne in neoprijemljive znanosti – aritmetiko, glasbo in geometrijo. Čista filozofija pa, ki temelji zgolj na pobožnosti ( pobožnost je mišljena kot budnost, m.z.) do Boga, bo morala svojo pozornost usmerjati v druge znanosti le toliko, da bo občudovala, kako se zvezde vračajo na svoje izhodiščne točke, kako njihovi vnaprej določeni položaji in tir njihovega kroženja skladajo s številom; nadalje, da bo prepoznavala razsežnosti zemlje, njene kakšnosti in kolikosti, globočino morja , moč ognja ter učinke in naravo vsega tega in v prepoznavanju občudovala, častila in hvalila božjo umetnost in misel.

Spoznati se na glasbo namreč ne pomeni nič drugega kot razumeti urejenost vseh stvari in vedeti, kaj jim je določil božji razum. Kajti urejenost vseh posameznih stvari se po zaslugi umetnikove zamisli izliva v enost in tako povzroči harmonijo, neskončno lepo in resnično v svojem božjem zvenu.

14 Zanamci se bodo torej – ker jih bo preslepila zvitost sofistov – odvrnili od resnične, čiste in svete filozofije. Kajti častiti božanstvo z iskrenim umom in dušo ter oboževati njegova dela, pa tudi zahvaljevati se božji volji, ki je sama popolna dobrote, to je filozofija, ki ni oskrunjena z nobeno izmed škodljivih miselnih novotarij. Toliko naj bo dovolj o teh stvareh.«

BOG IN SNOV

» Zdaj bomo začeli razmišljati o duhu in njemu podobnih stvareh. Bila sta Bog in hyle – tako so Grki rekli snovi. Duh je spremljal snov oziroma je bil v snovi, vendar je na isti način, kot je bil v Bogu ali kot je to, iz česar je nastal kozmos, bilo v Bogu. Ker ni nastalo, tudi ni začelo bivati, ampak je bilo že takrat v tistem, iz česar naj bi nastalo. Nerojeno ne pravimo samo tistemu, kar še ni rojeno, temveč tudi tistemu, kar nima porajajoče moči, da bi se iz njega lahko kaj rodilo. Vsa bitja torej, ki imajo naravno sposobnost porajanja, so tudi sposobna porajati; rojevajo lahko tudi takrat, ko so rojena iz samih sebe – kajti ni dvoma, da se od tistih, ki so se rodili iz samih sebe, gotovo rodi tisto, iz česar vse nastane. Bog, torej, ki je od vekomaj, večni Bog ne more in ni mogel biti rojen – ta, ki je, je bil in vedno bo ( tukaj je odgovor za vse tiste, ki sprašujejo kdo je rodil Boga). Taka je namreč narava Boga, ki je čisto vsa iz samega sebe.

Čeprav se zdi, da sta hyle – oziroma narava snovi – in duh od samega začetka nerojena, imata kljub temu v sebi naravno zmožnost rojevanja in porajanja. Kajti vzrok plodnosti je v kakšnosti narave, ki ima v sebi zmožnost in snov tako za spočetje kot za rojevanje. Zato je edina zmožnost porajanja, ne da bi spočela po drugem.

15 Nasprotno pa morajo bit bitja, ki lahko spočnejo le ob združitvi z nasprotnim spolom, tako ločena, kot da je ta kraj sveta skupaj s stvarmi , ki so v njem, nerojen; kraj ima vsekakor v sebi moč celotne narave. S krajem mislim to, v čemer je vse: zakaj prav nič ne bi moglo bivati, če ne bi bilo kraja, ki bi zmogel vse sprejeti. Kajti vsem stvarem , ki bodo, je treba poprej preskrbeti kraj; pri stvareh , ki jih nikjer ni, namreč ne bi mogli prepoznati ne kakšnosti ne kolikosti ne položajev ne učinkov.

Torej ima snov , čeprav je nerojena, v sebi vendarle narave vseh bitij, ker vsem ponuja izredno plodovito naročje za spočetje. To je torej vse, kar zadeva kakšnosti snovi, ki je zmožna porajati, čeprav ni bila ustvarjena. In ker je porajanje značilnost snovi, prav tako poraja tudi zlo.«

O ZLU.

16 » Nisem torej rekel tega, Asklepij in Amon, kar so rekli mnogi:« Mar ne bi mogel Bog zla odpraviti in ga odvrniti od sveta? Njim sploh ni treba ničesar odgovoriti; kljub temu hočem zavoljo vas razvijati misel naprej in pojasniti tisto, s čimer sem začel. Sami namreč pravijo, da bi moral Bog svet rešiti vsega zla, toda na svetu ga je toliko, kot da bi bil njegov del. Najvišji Bog je takrat ravnal modro in previdno, kolikor je mogel, ko se je odločil človeškim dušam podariti um, znanje in razum – kajti prav s tem, v čemer imamo prednost pred drugimi živimi bitji, se lahko izognemo zvijačnosti, zahrbtnosti in pokvarjenosti zla. Kdor se mu namreč ogne že ob pogledu, preden se zaplete vanj, je oborožen z božjim spoznanjem in modrostjo, kajti temelj vednosti je v največji dobroti.«

DUH.

» Duh oskrbuje in oživlja vse v kozmosu; kot orodje oziroma pripomoček je podložen volji najvišjega Boga. To naj nam bo za zdaj dovolj o teh stvareh.

Le miselno se da spoznati njega , ki ga imenujemo najvišjega Boga. Je vodnik in voditelj čutno zaznavnega boga, ki v sebi obsega ves kraj, vso substanco stvari in celotno naravo porajajočih in rojevajočih bitij in vse, kar je in kolikor je.

17 Duh pa giblje ali vodi vse pojavne oblike v kozmosu, vsako po naravi, ki jo je dodelil Bog. Hyle oziroma snov vse sprejme, vse giblje in daje vsemu v obilju nastajati. Vodnik vsega tega je Bog, ki vsem zemeljskim stvarem razdeli toliko, kolikor vsaka izmed njih potrebuje. Z duhom pa Bog napolnjuje vse – vsaki stvari ga vdihne glede na kakšnost njene narave.«

VIDNOST KOZMOSA IN NEVIDNOST HADA.

» Kozmos je namreč kroglasta votla okroglina, ki sama zase zaradi kakšnosti in oblike ni vidna kot celota; kajti sama katerokoli točko na njej bi izbral kot najvišjo, da bi z nje gledal navzdol, od tam ne bi mogel videti, kaj je povsem spodaj. Zato mnogi verjamejo, da ima kozmos enako naravo in enake kakšnosti kot kraj. Samo zaradi pojavnih oblik, ki se zdijo vtisnjene v podobah, ga imajo tako rekoč za vidnega, ko kdo pokaže njegovo sliko, medtem ko je v resnici samemu sebi vedno neviden. Zato njegov najspodnejši del – če je ta kraj znotraj krogle – po grško imenujemo Had Haides; grški glagol idein namreč pomeni videti, najspodobnejšega dela krogle4 pa ni moč videti. Zato se idealni liki imenujejo tudi » ideje«, ker so njihove pojavne oblike vidne. Spodnji svet se torej po grško imenuje Had, ker ga ni moč videti, po latinsko pa » Inferi«, ker je v najspodnejšem delu krogle. To so torej prvotni in najstarejši vzroki oziroma izvori in začetki vseh stvari, ki bivajo v njih, po njih ali iz njih.«

RAZSVETLJENJE PO DUHU.

18 » Kaj je vse to, o čemer govoriš Trismegist?«
» Substanca vseh pojavnih oblik, ki so v kozmosu, in vsa vsaka posamezna, kakršna je, je – če smem tako reči – snovna. In tako snov hrani telesa, duh duše. Ko pa se um, nebeško darilo, s katerim je osrečeno le človeštvo – ne vsi, temveč le malokaterih duše so primerne in zmorejo sprejeti takšno blagodejnost – enkrat združi s človeško dušo, iz tesno spajajoče povezave nastane ena narava, tako da temačne zablode nikoli ne ovirajo takih duš. Kakor namreč sonce razsvetljuje kozmos , ravno tako – oziroma še bolj – ta svetloba razsvetljuje človeške duše, kajti kar sonce osvetljuje, je včasih oropano njegove svetlobe, kadar nastane interpozicija zemlje in lune ter z njo noč. Zaradi tega so umu po pravici reli duša bogov, jaz pa menim, da ne vseh bogov, temveč le velikih in prvotnih.«

USTVARJALEC BITI.

19 » Katere bogove imaš za izvor stvari ali prvotne začetnike, Trismegist?«
» Velike skrivnosti ti bom odkril in razkril božje misterije, še prej pa prosim za naklonjenost nebes. Obstaja veliko božjih rodov, en del je spoznaven umsko, drugi del čutno zaznavno. Umsko spoznavni se jim ne reče zato, ker nanje ne bi vplivale naše čutne zaznave; jemljemo jih namreč za bolj resnične kot tiste, ki jih imenujemo vidne, kakor te bo poučil pogovor in kakor boš lahko uvidel, če boš pozoren.

In v resnici je nauk vzvišen in toliko bolj božji, kolikor bolj leži onstran človeških umskih zmogljivosti; ta nauk bo, če ne boš z vso pazljivostjo prisluhnil besedam in jih sprejel, zletel in stekel mimo tebe ali celo stekel nazaj in se pomešal med žuborenje svojega izvira. Obstajajo torej bogovi, ki so začetek vseh vrst. Tem sledijo bogovi, ki imajo ustvarjalno bit. Ti so čutno zaznavni in popolnoma podobni obema svojima izvoroma; vse dopolnjujejo v čutno zaznavni naravi, eno stvar ob pomoči druge, vsak pa razsvetljuje svoje lastno delo.

Ustvarjalec nebes ali tega, kar pač razumemo pod to besedo, je Jupiter: kajti Jupiter po nebesih daje življenje vsemu. Ustvarjalec sonca je svetloba: dobro svetlobe se namreč izliva na nas po sončnem krogu. Ustvarjalec ali poglavar šestntrideseterice (36), katere ime je horoskop – to pomeni zvezd stalnic - , je tisti, ki ga imenujejo pantomorphos ali vseoblikujoči in ki različnim vrstam daje različne oblike. Tako imenovanih sedem sfer ima za ustvarjalca oziroma izvor svoje biti usodo ali heimarmene; po njej se vse spreminja v skladu z naravo in v točno določeni stalnosti, ki se spreminja v večnem gibanju.

Orodje ali sredstvo vseh bogov pa je zrak, po posredovanju katerega vse nastaja; ustvarjalec pa je drugi......,....smrtnika smrtno in temu podobno. Ker je tako, vsaka stvar od najnižjih do najvišjih sega do druge, tako da so pri gibanju povezani med sabo. Toda.... z nesmrtnim je povezano umrljivo, zaznavno pa z nezaznavnim. Vse pa se kot najvišjemu vodniku pokorava njemu, Gospodarju, tako da prazaprav ni mnoštvo stvari,temveč, bolje – enost. Kajti vse stvari so odvisne od Enega in iz njega izhajajo, čeprav se zdijo ločene in zato verjamemo, da jih je več; če pa nanje gledamo kot na celoto, gre za eno ali kvečjemu dve stvari: prvič – iz česa vse nastane, in drugič – kdo povzroči nastanek; z drugimi besedami: gre za snov, iz katere nastanejo vse stvari, in sicer po volji njega, po katerega ukazu so ustvarjene v svoji raznovrstnosti.«

BOŽJE IME, NJEGOVA DVOSPOLNOST IN VOLJA.

20 » Kaj spet pomeni ta nauk, Trismegist?«
» Tole, Asklepij: ker je Bog, Oče, Gospodar nad vsem, katerokoli drugo ime, s katerim ga ljudje bolj sveto in pobožneje kličejo, ime, ki mora biti med nami posvečeno zavoljo našega spoznanja( kajti glede na tolikšno božjo veličino ga ne bomo zadostno poimenovali z nobenim imenom; če je namreč beseda, prvič, zvok, ki nastane kot sunek zraka ob izdihu in pojasni vsa hotenja ali misli, ki jih je človek v svoji duši doumel iz čutnih vtisov, in drugič, ime, katerega celotna substanca je sestavljena iz nekaj zlogov ter določena in omejena tako, da omogoča ljudem nujno izmenjavo med glasom in ušesi , potem tudi celotno ime Boga hkrati vključuje čutne vtise, dih, zrak in vse, kar je v njih, po njih ali iz njih; ne, bojim se, da se Stvarnika celotne veličastnosti, Očeta in Gospodarja vseh stvari, ne da imenovati z enim samim imenom, pa četudi je sestavljeno iz mnogih; je brez imen oziroma nosi vsa imena, ker je Edini in Vse, tako da se mora ali vse poimenovati z njegovim imenom ali pa njega poimenovati z imenom vsega – ker je Bog torej eden in vse, prekipevajoče poln rodovitnosti obeh spolov, je vedno noseč po svoji volji in vselej spočne, kar hoče porajati.

Njegova volja je ena sama dobrota. Ista dobrota vseh stvari je izšla iz njegove božje narave, tako da so vsa bitja, kakor so in so bila, in vsem prihodnjim še naprej omogočajo naravno zasnovo razmnoževanja. To je bil nauk, zakaj in na kakšen način vse nastane, ki sem ga razložil tebi, Asklepij.«

SKRIVNOST RAZMNOŽEVANJA.

21 » Praviš torej, naj bi bil Bog obojega spola, Trismegist?«
» Ne samo Bog, Asklepij, temveč vsa oživljena in neoživljena bitja. Nemogoče je, da bi bilo nekaj, kar obstaja, neplodno. Če bi namreč vsemu, kar obstoja, odvzeli plodnost, bi bilo nemogoče, da bi to, kar obstaja, vedno obstajalo. Trdim, da kakor narava v sebi nosi zmožnost zaznavanja in razmnoževanja, ima prav tako tudi kozmos v sebi zmožnost za razmnoževanje in ohranjanje vsega ustvarjalnega. Kajti oba spola sta polna porajajoče moči in povezava obeh ali pravilneje, njuno stapljanje – temu lahko pravilno rečeš Kupido ali Venera ali oboje -, je nedoumljivo.

Dvomi s svojim razumom torej to, kar je resničnejše očitnejše kot vsaka resničnost. Gospodar nad vso naravo, Bog, je za vse iznašel skrivnost razmnoževanja ter jo vsem za vedno podelil; vanjo so zajeti največja vdanost, veselje, radost, hrepenenje in božja ljubezen. In morali bi povedati , kakšna velika moč in sila ležita v tej skrivnosti, ko ne bi vsak posameznik imel možnosti, da to spozna iz opazovanja samega sebe v najintimnejšem čustvu.

Če namreč opazujemo zadnji trenutek, do katerega s ponavljajočim se trenjem prispemo tako daleč , da vsaka izmed obeh narav izlije seme potomstva v drugo -, boš opazil, da se ena narava hlastno polasti ( ljubezni) druge in jo shrani globlje ter da ženske šele v tem trenutku iz združitve dobijo moško moč, moški pa se izčrpajo zaradi ženske prepustitve. Dejanje te tako prijetne in silne skrivnosti se dopolni naskrivaj, da božanskost obeh narav v spolni združitvi ni prisiljena zardeti pred zasmehovanjem nepoznavalcev, če se zgodi javno, ali še huje, če sta izpostavljeni pogledom brezbožcev.«

Se nadaljuje

Miran Zupančič