Še vedno razmišljate o tem, kako bi tudi vi uporabili zakon privlačnosti in v svoje življenje pritegnili same lepe okoliščine in srečne dogodke. Slabe okoliščine in nesrečne dogodke pa bi skupaj s slabimi mislimi in negativnimi čustvi odrinili na drug konec vesolja.

Hodite po delavnicah in iščete tehnike za pridobivanje sreče in izogibanje nesreče. Se sprašujete kako to uspe mnogim, ki nam po spletnih omrežjih iz dneva v dan sporočajo kako lep je njihov dan in kako čudovito je njihovo življenje.

Odgovor je: NE USPE JIM!

Mnogo je seveda takih, ki so si ta uspeh ustvarili kot lastno iluzijo. Nadeli so si masko srečneža, ki jo sedaj tržijo sebi in ostalim. Za ohranjanje te maske potrebujejo energijo odobravanja in podpore ljudi, ki jim sledijo. Porabijo namreč zelo veliko energije, za zanikanje in odrivanje tistega, kar ne spada v kontekst »srečneža«. Podobni so gosenicam pri vodeni vadbi, katere s čeladami na glavi simulirajo letenje metulja. In to počnejo ves čas.

Pa tudi tistim resničnim posameznim mojstrom ni uspelo. Vsaj ne dobesedno. Ker se tistega, kar se skriva za vsemi temi iskanji ne da pridobiti, temveč nam je z evolucijo dano. Ker je to isto kot bi vprašali kako vam je uspelo postati človek. Ključ je namreč v zavedanju.

Ti redki posamezniki so preprosto v svoji zavesti že spoznali, da je izza razuma neka temeljna inteligenca, neka globoka, spokojna, nespremenljiva in večna zavest iz katere izhajamo- Bit. Njej so predali svoj razum in priznali svojo nemoč. To je globoko spoznanje naše temeljne nesmrtnosti. Iz tega spoznanja se je spremenil njihov odnos do življenja v snovni resničnosti.

Kar zamislite si, da v tem trenutku globoko spoznate resnico o svoji nesmrtnosti. Da vam jo recimo celo znanstveno dokažejo. Marsikaj bi se spremenilo, mar ne? Marsikaj bi postalo nesmiselno. Spremenilo bi se veselje ob rojstvu in žalost ob smrti se ne bi tako globoko zarezala v naše kosti. Odnos do sprememb življenjskih okoliščin, zaradi katerih si povzročamo slabe misli in negativna čustva, bi se spremenil.

Četudi se sama resničnost ne bi spremenila, bi se spremenil naš odnos do te večno spremenljive resničnosti. Nič se nas ne bi dotaknilo globje kot je to naravno. Spoznali bi naše nezavedno in nesmiselno pogrevanje slabih misli in čustev. Ali obratno, naše vztrajanje in oklepanje dobrih.

In ravno to se je zgodilo tem mojstrom. Evolucija jih je usmerila k notranjemu raziskovanju. To je bil notranji vzgib, ki so ga začutili kot hrepenenje. In potem so raziskovali, kot to danes počnejo mnogi. Vse dokler niso obupali in se predali. Šele ko so se predali so spoznali, da tega kar iščejo ne morejo najti. Še manj se da tega naučiti. Ker dokler iščemo in se učimo, delujemo v območjih našega razuma. To kar povzroča hrepenenje pa leži izza njega in je razumu nedosegljivo. Evolucija nas sama počasi odpira tej resnici.

Pred kratkim sem bral zgodbo o »uspehu« nad evolucijo.
Zgodba govori o življenju orlov. Nekaj evolucijskega časa nazaj je bila menda njihova življenjska doba bistveno krajša od danes. Nekje na polovici današnje življenjske dobe so se jim kljuni in kremplji tako ukrivili, da niso mogli več loviti in se prehranjevati, ter zato poginili. Takrat so orli še živeli v velikih skupinah. Z evolucijo se je nekemu orlu porodilo hrepenenje po iskanju višjega smisla.

Umaknil se je v osamo in se posvetil svojemu notranjemu raziskovanju. Večini je bil v posmeh, vendar se je vedno našel nekdo, ki je nadaljeval njegovo prakso. Skozi to prakso so orli počasi razvili posebno tehniko. Z glavo toliko čas tolčejo ob skalo da odlomijo ukrivljen kljun. Potem v čakaju da jim zraste nov, stradajo skoraj pol leta. Potem si pogrizejo ukrivljene kremplje in z njimi razčešejo stara peresa. S tem si nadalje zagotovijo še 30 let sedaj samotarskega življenja.

Tukaj zgodbo končajo in ostane nam tisti občutek uspeha in zmagoslavja nad evolucijo. Vendar se ravno tako kot evolucija zavesti, nadaljuje tudi ta zgodba. Zavedanje nekega orla je bilo namreč že tako visoko, da je presegel zavedanje zgolj svojega fizičnega bivanja. Spoznal je svojo nesmrtno zavest izza fizične oblike. Spoznal je svojo večno in nespremenljivo Bit.

Tako neobremenjen s svojim fizičnim telesom se je končalo tudi njegovo notranje raziskovanje in njegovo snovno popotovanje je postalo čista radost. Menda so že videli orle v jatah, kako se od srca smejejo svoji nevednosti.