Današnji mediji so polni poročil o doseženih novih spoznanjih v medicini, polni hvale o novih znanstvenih dosežkih človeštva na zemlji in v vesolju. Vse države se trudijo za čim večji napredek in vse vlade danes govorijo o svojih zaslugah za doseganje visokega gospodarskega napredka svojega naroda, kar ima pozitiven vpliv na življenje posameznikov in družbe. Poslušanju nasvetov o pravilnem načinu zdravega življenja in njegovih učinkih se danes skoraj več ni mogoče izogniti v nobenem dnevnem mediju. Dvajseto stoletje se je zapisalo v zgodovino, kot obdobje najhitrejšega napredka na vseh področjih v vsej poznani zgodovini človeštva.
Kljub vsem dosežkom pa življenje zadnja leta postaja precej kaotično, neobvladljivo, neoprijemljivo, nekoristno za posameznika. Kljub vsemu razvoju se zdi, da bo človek le pozabil na človeka. Kapital je v rokah velikih in spretnih, toda ali ti res živijo na račun revnih iz nebogljenih? Ali se za vsem skupaj ne skriva veliki načrt, ki se mora uresničiti?
Pred nami je čas velikega preobrata, kot ga še ni zabeležila zgodovina, velike vremenske spremembe so le prve znanilke tega časa, ki se neizbežno bliža. Nihče več ne more ustaviti teh sprememb, ker je duh vse-prežemajočega življenja vzel vse vajeti v svoje roke. Približuje se čas velikih poplav na vseh delih sveta. In te velike poplave bodo zahtevale na milijone človeških žrtev, največ pa bo nedolžnih otrok. Ne bo več kraja na Zemlji, kjer bi bil človek varen pred poplavami in nenehnimi nalivi z neurji. Svet bodo prekrile epidemije kužnih bolezni, dnevna resničnost bodo postala nova in nova poročila o katastrofah, kot so o njih že pisali pra-stari spisi in sodobna medicina bo obstala nemočna, saj bo pošiljala obolele za neznanimi boleznimi po nekaj dneh le še v mrtvašnico.
To pa še ne bo konec vseh nadlog za človeka na Zemlji. Po vseh velikih poplavah, se bo odprlo nebo, kot ob sodnem dnevu in iz neba bo nenehno padal ogenj, dokler ne bo ''použil vse vode'', ogenj bo požigal vse pred seboj, kar ni uničila voda bo požgal ogenj, in življenje na zemlji bo za ljudi postalo skrajno neznosno zaradi blata, sopare in ognja, ki se bodo mešali med seboj. V tistih dneh bosta ogenj in neurje Zemljo zmaličila do nerazpoznavnosti, nastala bo velika lakota in suša, Zemlja bo postala nerodovitna puščava.
V teh dneh preizkušenj za človeštvo, bodo vsi, od prvega do zadnjega, dani na sito in eni bodo padli skozi, kot da jih nikoli ni bilo, drugi bodo ostali nedotaknjeni, vsak po svojih zaslugah. Vstal bo rod neuničljivih, človek kot ga še ni bilo na tem svetu in ta rod bo zbral preostanek preživelih na Zemlji. In ena glava bo mislila, kot vse druge. Človeštvo bo zaživelo kot eno bitje, kjer ne bo velikih in majhnih, bogatih in revnih. Človeštvo bo postalo ena misel, ki slavi stvarnika.
In pride jutro, ko bo začel na Zemljo padati rahel dež, ki bo namočil izsušeno zemljo, globoko zakopana semena bodo pognala svoje korenine in rastline bodo dajale človeku svoje zrele sadeže dozorele na soncu, da jih bo použil ter se z njimi nasitil.
Ta čas prihoda nove dobe ni prav daleč, celoten prehod bodo preživeli le nekateri od sedaj tukaj živečih, pride pa zagotovo za vse, kakor sem jaz resničen in živim tukaj na Zemlji. Prosi, da bi bil tudi ti med tistimi, ki se bodo rešili in bodo živeli naprej.
Novi svet bo temeljil na popolnoma drugačnih osnovah, kjer ne bo potrebno sprejemati zakonov, niti vzdrževati neštetih do takrat poznanih inštitucij, vsak bo namreč našel svoj prostor pod soncem in bo vedno vedel kako in kaj. Pride čas, ko bodo za vse preteklo obdobje rekli, da je to bil le začetek razvoja, brez katerega se ne bi mogli dvigniti v višje dimenzije življenja. In za današnjim dnem bodo ostale le sledi, ki se jih noben ne bo želel spominjati. Do takrat pa, ne bojte se ničesar, vse je že prav dobro.
|
Smo šele na začetku razvoja
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 16. julij 2007 @ 10:35 CEST
Če človek ne spoštuje zakonov narave, se sreča z zakoni, ki jih je postavil človek. Včasih se človeku zdi, da je lahko tudi obratno, saj ne ve, kaj je prej in kaj kasneje, kaj je vzrok in kaj posledica določenega ravnanja. Sigurno pa je človeška zloba, strah, pomanjkanje ljubezni in sprejemanje Božje volje katera je mnogokrat drugačna od človekove volje in dolgoročno naravnana posledica bolečine, ki jo mora človek doživeti, da bi spregledal.
Človeku je dana priložnost prvič, pa drugič in tretjič, le z namenom, da spregleda, razume in sprejme pomoč Njega, ki je večji in pozna naš namen zaradi katerega smo se rodili.
Celotno človeštvo mora, če le želi preživeti, sprejeti pomoč Boga, se predati njegovemu vodstvu in videti smisel življenja v ljubezni.
Zakaj želimo živeti vsak dan v peklu, ko pa imamo možnost, da prepustimo stvari, ki jih ne zmoremo Njemu, da uredi, kot je modro in prav za nas?
Zakaj želi človek reševati in urejati stvari, ki jih ne zmore in za katere ni odgovoren ali celo nepoklican?
Mnogokrat delamo stvari za druge iz »ljubezni«, s tem pa se ne zavedamo, da jim vzamemo priložnost, da se naučijo, kar se morajo naučiti. Kot bi otroku delali iz »ljubezni« šolske naloge, bi ga s tem prikrajšali za znanje, ki bi ga moral osvojiti. Delamo škodo drugemu, ker bo prikrajšan, mu vzamemo priložnost.
Le z vajo, ponavljanjem in treningom, se naučimo stvari, ki so potrebne za naše zadovoljstvo in delovanje. Mar ne deluje Bog in Božji zakoni ravno tako do nas, kot delujemo in morali delovati mi do svojih otrok?
Že sam pogled na smisel življenja, nam pokaže, da vendar ima vsaka situacija nek smisel iz katere se lahko nekaj naučimo z namenom, da bomo drugič znali, da bomo vedeli kaj in kako, da bomo lažje razumeli vse več »zakajev«.
Vedeti moramo, da je vsak posameznik so-odgovoren za splošno dobro, za energije, ki jih pošilja s svojimi mislimi, besedami in z vsem početjem. Toliko kolikor je sposoben vsak, je dolžan prispevati svojo ljubezen, dobro misel in višja spoznanja drugim ljudem in bližnjim, da se razširi svetloba ter spozna univerzalna resnica. Svoje znanje in vedenje posredujemo drugim z vzgledom ter pripovedovanjem osebnih izkušenj. Res vsaka izkušnja je najboljša, ko jo človek sam doživi, a na mnogokatero oviro smo lahko pripravljeni z svojim novim obnašanjem, z novim odnosom do sebe in do situacij s katerimi se nepričakovano srečamo.
Naša pripravljenost na sprejemanje stvari take kot so ter neupiranje situacijam, na katere nimamo vpliva (čeprav mislimo, da ga imamo) ter zaupanje, da bo vse dobro, če bomo le mi dobro naravnani, je začetek naše duhovne rasti, je kot 1.korak pred mnogimi, ki jih moramo prehoditi v življenju za katerega smo se odločili.
Tako kot sprejemanje spoznanja, da bo jutrišnji dan tak kolikor bomo danes vlagali v svoje spoznanje, ravnali in mislili ter pošiljali ljubezen in zaupanje, obenem pa delali vse, kar je naša odgovornost, tako tudi opuščanje skrbi, da se bo jutri zgodilo kaj slabega ali nepredvidljivega ter za nas škodljivega.
Sami ustvarjamo svoj jutrišnji dan, tlakujemo svojo pot življenja do spoznanja, do resnice, do nebes. Vse bolečine si sami ustvarimo le zaradi nesprejemanja univerzalnih zakonov, ker ne moremo razumeti, kar je božjega, pa želimo z našim omejenim razumom igrati Boga in biti On. Ko delamo svoje delo in prepustimo Bogu, kar je Božjega opravljamo pravo delo in dopuščamo drugim, da opravljajo kar je njihovo.
lp vsem Titanic