SKRIVNOSTNA SPOROČILA V PRAVLJICAH – 4 DEL.

ŽABJI KRALJ

Poziv ljudem, naj spoštujejo življenje v vsakem bitju stvarstva je tako star kot svet. Našemu zahodnemu svetu je bil vsajen šele pred dva tisoč leti s kozmičnim dejanjem usmiljenja. Če bi Zahodni človek na to univerzalno žrtev Ljubezni odgovoril z dejanji iz srčnega spoznanja in od takrat dalje izkazoval pozornost Bogu, ljudem in vsemu stvarstvu, bi naš svet dandanes ne stal na robi kozmične katastrofe.

Vendar pa človek ni prepoznal možnosti za samo-odrešenje. S svojo zavestjo še vedno blodi sem ter tja med obema poloma nasprotij, ne da bi prepoznal zlato, osvobajajočo sredino- središčno točko, ki jo je nekoč kot princip večnosti izgubil in mu je bila skozi Kristusovo žrtev spet darovana.

Velika disonanca med božansko zahtevo do nas in našim dejanskim obnašanjem je dandanes vedno bolj vidna. Na mnogih malih primerih vsakodnevnega življenja se kaže, da si človek neprestano prizadeva, da bi pred svojimi vrati jasno prepoznal trsko v očesu drugega, v okviru svojih štirih zidov pa iz svojega noče potegniti bruna.

Pri neštevilnih zunanjih stvareh se teži k spremembi , v velikih , pomembnih stvareh, ki imajo vzrok v lastnem bitju pa ostaja vse po starem. Trpljenje človeštva je tako veliko, kot še nikoli doslej. Na fizičnem področju se mu vedno bolj približujemo s tehniko, na psihičnem pa ga omamimo, zavijamo v dobre nasvete ali seciramo. Na drugih življenjskih področjih je stvarstvo izpostavljeno človeškemu egoizmu.

Neizmerno bedno in mučeno celotno stvarstvo noče več biti izpostavljeno metodam dosedanjega človeka. Stvarstvo pričakuje novega človeka, ki bo iz svoje notranjosti razumel bistvo stvari in bo začel delovati iz svoje notranjosti navzven.

Kar se tega tiče naša posest o žabjem kralju zadene v polno. Pokaže nam, od kod izvira naše protislovno delovanje do ljudi, narave in Boga, obenem pa nam pokaže tudi skrito pot, kako lahko središčno točko v nas spet osvetlimo in s tem prispevamo k samoodrešitvi od vse krivde in iz ujetništva v materiji. Na začetku te skrite poti pa vendarle stoji samospoznanje , ko lastno življenje naprej zaznamujemo z dogmami, urejanjem in novim načinom delovanja.

V davnih časih je živel kralj, katerega najmlajša hči je bila tako lepa, da je celo sonce ostrmelo. V bližini kraljevega gradu je stala stara lipa in pod njo je bil vodnjak. Kraljeva hči se je tam pogosto igrala s svojo zlato kroglo tako, da jo je metala v zrak in nato spet lovila.

Nekoč je naneslo, da se je zlata krogla kraljevi hčeri pri igri skotalila v vodnjak. Vodnjak je bil tako globok, da se mu sploh ni videlo dna. Tako je kraljeva hči pričela jokati in niso jo mogli več potolažiti. In ko je tako tarnala, je žabec iz vode pomolil svojo grdo glavo.« Kaj mi daš , če ti iz vode spet prinesem tvojo zlato kroglo«?« Vse, kar hočeš« je dejala« moje obleke, moje perle in drago kamenje, da, celo mojo zlato krono.« In žabec je odgovoril:« Tvojih oblek, tvojih perl, tvojih draguljev in tvoje zlate krone ne maram; če pa bi me imela rada in bi lahko postal tvoj fant in tovariš pri igri, če bi lahko sedel s teboj pri mizi ter jedel iz tvojega zlatega krožnika ter pil iz tvoje zlate čaše in če bi lahko spal v tvoji postelji: če mi vse to obljubiš, ti bom spet prinesel tvojo zlato kroglo.« In kraljeva je žabcu obljubila vse, kar je hotel. Žabec se je potopil ter čez nekaj časa prinesel zlato kroglo. Vsa vesela jo je kraljeva hči vzela in z njo odhitela stran. » Čakaj, čakaj!« je za njo klical žabec. » Vzemi me seboj!« Vendar pa ona tega ni hotela niti slišati. Odhitela je domov in kmalu pozabila na ubogega žabca.

ZLATA KROGLA SE SKOTALI V VODNJAK.

Človek je bil nekdaj v svojem naglobjem duševnem bitju kraljevi otrok, otrok duhovnega kralja v duhovnem kraljestvu. Živel je v čudovitem razodetju Svetlobe in Moči in bil v harmoniji z božanskimi zakoni. Vodnjak jot izvir čiste, izvorne življenjske substance mu je bil prav tako blizu kot stara lipa, drevo, ki je simbol za resnično kraljestvo, duhovno organsko stanje bivanja. Naša kraljevska duša je imela zlato kroglo kot popolno, božansko pojavno podobo.

Ta zlata krogla, polna svetlobe in moči je obdajala našo dušo in je istočasno ležala v njej kot večno središče univerzuma. Naša duša je spoznala to stanje bivanja v zlati sredini, pri čemer ga je izkusila v nihajočem ravnotežju s kozmičnimi zakoni, v gibanju in mirovanju. In ta izkušnja znotraj lastnega , dovršenega ritma, v harmoniji z bitjem srca svetov, je tako z » igro z zlato kroglo« izpolnjevala našo dušo z veseljem.

Vendar pa je tekom zvezdnih let v deželi znotraj našega duhovnega kraljestva nastopilo nekaj povsem nepredvidljivega. Prišlo je do kozmične katastrofe, do » padca« duhovnega človeka iz božanske dimenzije zavesti v dimenzijo naravne zavesti. Naše kraljevsko bitje je zlato kroglo – popolno božansko pojavno podobo, izgubilo.« Odkotalila se je v vodnjak in vodnjak je bil tako globok, da mu sploh ni bilo videti dna...«

Kdaj, kako in zakaj je prišlo do tega padca, ne moremo ugotoviti z našim sedanjim naravnim razumom. Verjetno se je vse skupaj pričelo pred več milijoni let s proti- božjim delovanjem enega samega božjega človeka, potem pa je v silni verižni reakciji za seboj potegnilo še nešteta bitja. To je povzročilo posledice , ki si jih težko predstavljamo.

Pri igri se je torej kraljevi hčeri zlata krogla skotalila v vodnjak. Človeška duša, ki je živela v duhovnem kraljestvu, je v trenutku lahkomiselnosti izgubila svojo« zlato kroglo«, svojo pojavno obliko. Stanje bivanja se je iz svetlobe in moči skotalilo v vodnjak pozabljenja in se potopilo do nedosegljivih globin.

Nepredstavljivo mnogo časa je že preteklo od te tragične kozmične izgube. Medtem postaja človeška duša vse bolj gosto obkrožena z materijo in vse bolj je prevzemala nam poznano podobo. Tako je » kraljeva hči« - človeška duša- sedela ob vodnjaku in žalovala ter tožila. Kajti zaradi izgube » zlate krogle« ni bila le ob pojavno podobo, ampak je izgubila tudi povezavo z duhovnim kraljestvom. Na njegovo mesto je stopilo zemeljsko kraljestvo z zemeljskimi zakoni.

To žalovanje in tarnanje človeške duše je bilo v kozmičnem dejanju usmiljenja po dolgem časovnem obdobju uslišano. Vedno znova lahko dobi človeštvo nazaj to« zlato kroglo« , centralni princip božanskosti. Odposlanci duhovnega kraljestva prinašajo človeštvu » zlato kroglo« v bistvu religij, kar se je zgodilo tudi v naši dobi pred 2000 leti. Kristusov duh se je žrtvoval in človeški duši vrnil izgubljeni in pozabljeni božanski princip pojavnosti.

ŽABEC PRINESE ZLATO KROGLO IZ VODNJAKA.

V naši pravljici se odgovor na tarnanje kraljeve hčere zgosti v nenavadno sliko žabe. Zakaj se pred kraljevo hčerjo pojavi ostudni žabec? V tej podobi je skrita globoka modrost. Kraljeva hči je zaradi izgube zlate krogle izstopila iz duhovne in padla v zemeljsko, grobosnovno dimenzijo. Zato zdaj pride odgovor božanskega usmiljenja iz duhovnih globin vsemirja kot iz vodnjaka v zemeljsko dimenzijo. Dovoli se ujeti v materialno obliko in se človeški duši pokaže v nadvse ponižani podobi »žabe«.

Kaj boš storil človeški otrok, če ti spat preskrbim tvojo zlato kroglo – večno bitje? Človeška duša obljubi vse v zameno za duhovno dragocenost, celo svojo zemeljsko krono, svoj JAZ. Vendar duhovni kralj, v obliki žabe, zaprt v materialno podobo našega sveta, pričakuje od človeške duše zelo visoko ceno. V naših najneznatnejših bratih in sestrah moramo spoštovati in sprejeti božanski princip. To je zahteva, ki jo človeška duša najmanj pričakuje in je tudi še ne more razumeti.

Prav tako kot se višje bitje ljubezni, kozmični Kristus, spusti k človeštvu in se usmili njegove nižje narave, s bi s samožrtvovanjem spravil nazaj izgubljeno božansko bitje, bi morala človeška duša odgovoriti na to božansko žrtev ljubezni z usmiljenem do vsega zemeljskega stvarstva in se skloniti tudi k najnižjemu stvoru, da bi odslej tudi ta imel svoj delež pri zlatem darilu neba.

Zato reče duhovni kralj, ujet v podobo žabe, človeški duši:« Sprejmi me. Spoštuj me kot življenje, ki bije tudi v najmanjšem bitju. Tudi v najbolj nepomembnih bitjih me naredi za svojega spremljevalca in notranjega tovariša pri mizi.« Dovoli, da začnem delovati v vseh bitjih tako, da poleg sebe spoštuješ tudi njih in jim dovoliš, da prejmejo svoj delež od tvojega premoženja. To, kar si storil najneznatnejšemu od mojih bratov, si v resnici storil meni. In Kozmični Kristus prinese skozi posrednika – Jezusa – človeštvu izgubljeni princip večnosti. Skozi to kozmično žrtev se je z božansko silo spet spustil v človeško srce, kakor zlato seme. To je« zlata sredina« v človeku, duhovni princip, ki ga morajo ljudje prepoznati in mu pomagati, da se lahko razodene.

Tako je torej v pravljičnem govoru žabji kralj spet prinesel kraljevi hčeri » zlato kroglo« iz vodnjaka. In kako je človeška duša odgovorila na to žrtev ljubezni? Kaj je storila z dragocenim zakladom? Tako kot kraljeva hči v pravljici je vzela zlato kroglo in z njo pobegnila.

Kristusov klic » Vzemi me s seboj«, ki je v vsakem bitju, človek presliši. Tihi glas božanskega bitja, ki je zaprto v obliki in hrepeni po odrešitvi se izgubi med glasnimi glasovi čutnega sveta. Hitro je človek pozabil na svojo obljubo in na svojo pravo življenjsko nalogo.

Naslednjega dne, ko je kraljeva hči s kraljem in vsemi dvorjani sedla za mizo in jedla iz svojega zlatega krožnika, se je nekaj priplazilo čez marmorne stopnice in potrkalo na vrata:

Kraljeva hči, najmlajša, odpri mi!
Kraljeva hči, najmlajša, odpri mi!

In ko je odprla in je pred njo sedel žabec, je vrata naglo spet zaloputnila. Žabec pa je še enkrat potrkal in klical:

Kraljeva hči najmlajša, odpri mi!
Mar ne veš več, kaj si mi dejala včeraj
pri hladni vodi iz vodnjaka?
Kraljeva hči najmlajša, odpri mi!

Tedaj je rekel kralj:« Če si obljubila, moraš besedo tudi obdržati.« Tako je odprla vrata in žabec je priskakljal v sobano in zaklical:« Dvigni me k sebi!« Oklevala je toliko časa, dokler ji kralj ukazal. In ko je bil žabec enkrat na stolu, je hotel na mizo in ko je sedel tam, je hotel jesti iz njenega zlatega krožnika. Ona mu je to le nerada dovolila in vsak grižljaj se ji je zataknil v grlu.

ČE SI OBLJUBILA, MORAŠ BESEDO TUDI DRŽATI.

Človek ni izpolnil svoje obljube, ki jo je dal Univerzalni Kristusovi Ljubezni. To velja predvsem za človeka zahodnega sveta, ki je bila zahteva izrecno postavljena pa se še vedno nahaja v učnem procesu dialektičnega obnašanja.

» Ostudni žabec pred vrati« predstavlja bedo živih ljudi, ki jo človek le nerad spusti v svojo bližino. Šele takrat, ko svetovni zakon v svoji avtoriteti stare zaveze- stari kralj – dvigne svoj prst v opozorilo, obotavljaje uboga in nejevoljno privoli v to, da pride beda živih bitij » k mizi«. Žabec, ki tukaj predstavlja vsa ustvarjena bitja, je našega premoženja lahko deležen le, če tako ukaže zakon.

Usmiljenje ne prihaja iz spoznanja čutečega srca, ampak zaradi opomina s strani zakona. Na zahodu se je razbohotil humanizem z velikim potencialom dobrote. Določene kroge vedno bolj pesti slaba vest in v njih raste nemir, kajti kljub vsem socialnem, religioznim, znanstvenim, in kulturnim naporom ni mogoče ustvariti družbe, ki bi bila Bogu po godu. Vedno jasneje se kaže, da vse pozitivne napore spremljajo negativni učinki, kot bi se medsebojno domenili in se pognali v naskok. Več ko storimo domnevno dobrega, močneje stopi na plan tudi negativna stran. Zakaj je temu tako? Globji vzrok za izbruh slabih učinkov na dobro mišljeno, leži v pomanjkljivem poznavanju samih sebe.

Resnično samospoznanje pomeni, da človek dela dobro iz univerzalne samoumevnosti , iz notranjega uvida srca. Če človek ne uspe izpolniti zahteve Univerzalnega Duha s spoznanjem lastnega srca, se mu dogaja podobno kot kraljevi hčeri v pravljici.« Grižljaj obtiči v grlu«. Odslej se mu vse obrne v trpljenje , nejevoljo, odpor in vedno večji problem. Potem postane potek človekovega razvoja nesrečen. Danes se soočamo z nesrečnimi sadovi naše ozkosrčne in neuvidevne reakcije na Kristusovo zahtevo.

Morda smo tako kot še mnogi drugi verjeli, da je nekdo za nas že vse opravil in da nam je ostalo le še to, da prilagodimo svoj odnos do veroizpovedi, kulture in sociale. Zdaj pa moramo uvideti, da smo se zmotili. Morda smo menili, da bomo božjo zahtevo zadovoljili s svojo poslušnostjo do zakonov tega sveta. Vendar pa se Kristusova sila ne pusti odgnati in pozabiti na tak način. Človeku sledi za petami in ga zasleduje z zrcalno sliko njegove slabe vesti.

Nato je žabec rekel: » Truden sem, odnesi me v svojo sobico in pripravi posteljo, da bova šla spat. » Kraljeva hči se je kar stresla ob pogledu na mrzlo žabo in šele potem,ko jo je kralj jezno spomnil njene obljube, ga je odnesla v sobo in postavila v kot. Ko pa se je žabec priplazil in hotel v njeno posteljo, se je tako razjezila, da ga je z vso silo vrgla ob zid:« Zdaj boš pa dal mir, ti ostudni žabec.«

ŽABCA VRŽEJO OB ZID.

Edina kar nas lahko pripelje do osvoboditve in cilja, je življenje in delovanje iz zlate sredine srca. . V vsem stvarstvu, v vsakem živem bitju, živo utripajoča sila čaka na sozvočje z našo dušo. To poudarja podoba v pravljici, ko hoče žabec spati s kraljično v isti postelji. Zavestno sozvočje naše duše s kozmičnimi življenjskimi zakoni izza pojavnega sveta, bi lahko bil začetek vzpostavitve ponovno zveze z Božanskim.

Če Kristusovim zahtevam sledimo samo iz slepe poslušnosti zakonom tega sveta in avtoritetam, ne da bi spoznali sami sebe, tedaj se za nas nasprotje sveta spremeni v » ostudnega žabca«, v zrcalno sliko naše slabe vesti. Beda živih bitij postane naša lastna življenjska beda in to je tisti » ostudni žabec«, ki vedno skaklja za nami in nam sledi. Tega » žabca« bi se najraje znebili, vendar pa se ta ne pusti kar tako preprosto postaviti v kot. Ne da miru, kajti za njim vibrira višji kozmični zakon življenja, višji princip življenja, ki hoče biti osvobojen ujetništva materialnega pojavnega sveta. Zato vedno znova poskuša najti sozvočje z našo dušo.

V zgodbi nam je na dramatičen način prikazano, kaj se zgodi, če človek ne sprejme višjega življenjskega zakona v » žabcu«. Človek je iz svoje notranjosti prisiljen, da razruši na absolutni duhovni resničnosti obliko, staro podobo o svetu, življenjsko problematiko.

Ves obupan, tako kot kraljeva hči, vrže človek svojega » žabca« v zid. Ne more več drugače, kajti ta » zid« je najvišja duhovna realnost na kateri se razbije naša ostudna podoba o » živih bitjih« - naš žabec. S to podobo v pravljici torej ni mišljeno neprijazno dejanje, ampak konkreten notranji dogodek. Nekega dne nam bodo naše napačne predstave o svetu in njihove posledice postale tako vsiljivo jasne, da bo izgledalo, kot da smo se notranje razleteli in svojo sliko razbili na realnosti duha.

Čudovito pri tej«steni« duhovne realnosti je to, da lahko človek kljub svojemu nerazumevanju in pomanjkanju ljubezni nekoč osvobodi duhovni življenjski princip ujetništva materialnosti.

Ta » stena« duhovne realnosti ima danes poseben pomen. Zaradi kozmičnih sprememb , ki nastopajo v začetku Vodnarjeve dobe, sevajo na naša Zemljo nove kozmične sile, ki delujejo očiščujoče, razbijajoče in obnavljajoče . To so sile sevanja Univerzalnega Kristusa. Človeštvo bo vrženo ob steno njihove realnosti, kjer se bo razbilo in tako stopilo v samoobnovo.

Kristus- dogodek pred dva tisoč leti je hotel preko pozitivnega izkustvenega procesa človeštvo pripraviti na spremenjeno kozmično področje sevanja. Obenem hoče pokazati pot k harmoničnem sprejemu v to kozmično področje sevanja. Vendar pa je človek le redko razumel Kristusovo darilo, to je možnost, da se sam osvobodi s pomočjo duhovnega principa, ki ga nosi v svojem srcu. Na visoki Zakon Ljubezni, ki je s tem povezan, premalo odgovarja z dejanji mislečega srca. Zato stoji človeštvo danes nepripravljeno pred to » steno«. Če to hoče ali ne, če to razume ali ne, bo človek soočen z duhovno realnostjo nove atmosfere in njenega sevanja.

Tako kot kraljeva hči v pravljici , moramo vsi našega »žabca« vreči ob zid. Če se bo dobro izteklo, bomo iz našega »žabca« osvobodili duhovno realnost popolnoma nove zavesti.

Ko pa je ta padel na tla, ni bil več žabec, ampak kraljev sin. Po volji njenega očeta je postal njej ljubljeni tovariš in soprog. Povedal ji je, da je bil začaran in iz vodnjaka ga ne bi mogel rešiti nihče drug razen ona. In naslednjega jutra, ko ju je prebudilo sonce, je pripeljala kočija, v katero je bilo vpreženih osem belih konjev. Za njo je stal služabnik mladega kraljeviča, zvesti Henrik. Zvesti Henrik si je dal srce okovati s tremi železnimi obroči, da mu zaradi žalosti, ker je bil gospodar začaran, ne bi počilo.

Zvesti Henrik je oba dvignil v kočijo, sam pa je poln veselja zaradi gospodarjeve osvoboditve spet stopil zadaj. In ko so že prevozili del poti, je kraljev sin zaslišal , da se za njim nekaj lomi. Obrnil se je in zaklical:

» Henrik, voz se lomi!«
Ne gospod voz že ne,
to je obroč okrog mojega srca,
ki sem ga imel zaradi velike bolečine,
ko ste vi še v vodnjaku sedeli
in ste bili žabec.

Še enkrat in še enkrat se je nekaj zdrobilo. Kraljev sin je vsakokrat pomislil, da se lomi voz. Vendar pa sta bila to le še dva preostala obroča, ki sta varovala srce zvestega Henrika in sta se zdaj zlomila od veselja, ker je gospodar odrešen in srečen.

V pravljici je v liku kraljeve hčere opisana človeška duša, ki kljub svoji ozkosrčni in neuvidevni reakciji na Kristusovo zahtevo na koncu vseeno pripomore k osvoboditvi božanskega bitja iz ujetništva materialnosti. To pa se lahko zgodi le tedaj, ko človek dopusti, da pride do osvoboditve skoz od-čaranje in ra-zočaranje v procesu globoko segajočega samospoznanja. » Žabec« se spremeni v » kraljevega sina«, v višje stanje bivanja šele tedaj, ko človek dopusti, da se staro bitje razbije ob stena realnosti, da se raz-očara , od-čara.

Če se s svojo staro naravo prepusti procesu razvoja, pa čeprav zaradi obupa nad brezizhodnostjo, se duhovno bitje osvobodi iz ujetništva stare oblike. Tedaj se v človeku razodene popolnoma drugo , večno bitje, Kristusovo bitje. To vzame s seboj tudi dušo , kot popolnoma novo, višjo zavest. Odrešeni kraljevi sin, ki v pravljici po očetovi volji postane soprog kraljeve hčere, je iz materije osvobojen Kristusov duh, ki po Božji Volji postane večni soprog človeške duše.

Ko človek stoji v tem čudovitem dogajanju samosvoboditve, ga prebudi » duhovno sonce«. V pravljici na tem mestu pripelje » kočija z osmimi belimi konji«, s katero se lahko dokončno vrne domov, v kraljestvo duha. S tem je mišljeno novo » vozilo duše«, novo telo duše, v katerega so vprežene štiri čiste eterične moči v moškem in ženskem aspektu, torej osem žarečih možnosti, s pomočjo katerih bo delo prišlo do svojega cilja. To osem novih moči zmagovitega križa in kocke.

Človek, ki razpolaga s temi silami, ne bo odšel s tega sveta in vstopil v višje sfere. Zdaj, ko v svoji duši pozna skrivnost življenja, večne vibrirajoče duhovne sile in iz nje tudi živi, bo v svetu lahko izpolnil Božjo zahtevo. Kraljestvo Kristusovega Duha bo oživil tudi v kraljestvu materije. Stopil bo na pot večnega nastajanja in vsa bitja dvignil, ozdravil in poživil s Kristusovo silo.

Na koncu pravljice, katere pravi naslov je » Žabji kralj in Zvesti Henrik«, se nam predstavi » Zvesti Henrik« kot predani služabnik procesa osvoboditve duše in duha. Stoji na robu dogajanja, na zadnjem delu kočije, na kateri sedita ženin in nevesta in doživi, kako mu na poti domov v duhovno kraljestvo odpadejo trije železni obroči. Kdo je ta » Zvesti Henrik«? Simbolizira sile in lastnosti naše zemeljske narave, ki podpirajo proces združitve duše in duha. In kaj so trije železni obroči, ki mu padejo s srca?

Človek, ki hrepeni po osvoboditvi, se mora oborožiti s trojnim potrpljenjem, da mu ne bi od bolečine počilo srce – zaradi usode duha, ki je ujet v materijo. Zdaj , ko je« kralj » v » žabcu« osvobojen, lahko tudi naravni človek odvrže svoje okove in ponudi svoje sile duha in duše. Človek je svoboden kot Janez Krstnik, ki je služil Bogu. Ob čudežu notranje poti osvoboditve lahko nesebično sodeluje in občuti veliko veselje, ko je Gospod vsega življenja v njemu osvobojen.

- se nadaljuje - prihodnje Sneguljčica.
- Miran Zupančič