"Vzrok vseh bolezni je kršitev zakona."
Paracelzus.

Paracelzus, navaja pet vzrokov zaradi katerih človek zboli.

1. ENS VENALE; to so bolezni zaradi onesnaženj in strupenih substanc.

2. ENS NATURALE; to so bolezni, ki izvirajo iz lastnosti osebnosti človeka.

3. ENSA ASTRALE; to so bolezni, ki nastanejo zaradi onostranskih astralnih vplivov.

4. ENS SPIRITUALE; to so bolezni z vzrokom v napačnih mislih.

5. ENS DEALE; to so dedni- usodni-karmični vplivi.

Pri zadnji, peti se kaže meja, preko katere zdravnik ne more, saj je ta v duhovnem področju človeka in tako zdravniku ostaja samo zdravilo "ljubezni", s katerim zdravnik spremlja bolnega človeka.

Bolezen je izraz motnje v našem življenjskem sistemu. Smo živi mali del v večjem stvaritvenem področju. Tako smo povezani z vsem, kar se je razodelo v našem vesolju. Paracelzus pravi:" Bitja so črke, ki opisujejo človekov izvor."

Tako obstaja stalno resnično ravnotežje naše bitnosti s kozmičnem okoljem. Pra enako snovno, energetsko in informacijsko imenjavo najdemo znotraj naše štirikratne osebnosti med posameznimi deli bitja, ter med duhom, dušo in telesom. Bolezen ni le priložnost, ki prizadene naše organe, ampak je bolna tudi cela osebnost.

Če smo bolni , se ne počutimo dobro, občutimo slabost in doživljamo bolečino. Občutki, čustva in bolečina pa niso zaznava našega telesa, ampak so duševne narave. Zato je imel Novalis prav, ko je že pred sto leti zastavil vprašanje: " Ali niso bolezni v resnici duševne bolezni?"

Bolezni, pomanjkanje ljubezni, razočaranja, zatrte potrebe, neizživeta agresivnost, vse to prikliče napotosti, ki niso premagane in so potisnjene v nezavedno duševno realnost. Tako potisnjena, v določeni meri izgnana vsebina duše, ki pa se po dločenem času utelesi, se torej pokaže na ravni telesnega in pride do izraza. To so potem nepredelane izkušnje neumrljivega dela v nas.

Bolezeni nam zato najprej predstavljajo smiselno smer naše pozornosti na globlje ležeče motnje in nam s tem ponujajo možnost, da spoznamo zakaj smo zboleli in da zavstno odpravimo vzrok motenj.

Izgleda, da je bolezen kot neka nujnost na poti razvoja resničnega jaza. Bolezen lahko spremeni našo stisko. Katero stisko? Stisko, da ne živimo zavestno, čeprav obstajamo v resničnosti. Bolezni so torej kot popravni izpit, ki nas lahko pripeljejo do razmišljanja (ni pa to vedno pravilo, da bo tega prišlo), če smo seveda pripravljeni videti v ozadju pravi pomen, krika svoje duše.

Lao Ce pravi:
"Resnična bolezen človeka je, da ne pozna svoje nevednosti."

Hermes Trismegistos pravi:
" Edini greh človeka je, da ne pozna Boga."

V krščanskih spisih beremo:
"Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja."

Grki:
" Scio, nescio= vem, da nič ne vem."
Tudi način, kako presežemo svojo nevednost, so nam pokazali Grki:" Človek, spoznaj samega sebe, potem boš spoznal Boga in vesolje."

"Človek, zavedi se kočno, kdo si."

Če hočemo razumeti bolezen telesa in bi imeli radi zdravo telo, moramo poznati anatomijo in življenske procese v telesu. Da spoznamo resnične vzroke bolezenskega stanja na ravni duše, moramo poznati dušo. Duše pa na ravni anatomije našega snovnega telesa zagotovo ne bomo našli. To je potrdil sam veliki anatom Virchow, ki pravi:" Seciral sem več tisoč trupel. Vendar duše nisem našel."

Carl Gustav Jung, švicarski psihiater in utemljitelj analitične psihologije v svojih delih govori o štirih vidikih človeške ( štirikratne) osebnosti, ki potekajo v celotnem razvojnem procesu človeške rase, kot tudi v procesu zorenja vsakega posameznega človeka na enak način drug za drugim in drug poleg drugega.

Štiri stanja duše so:
1. raven občutkov. Je tesno povezana s telesnim zaznavanjem in predstavlja temeljno mrežo prepletenosti med telesom in dušo. V prvih letih otrokovega življenja je ta raven občutkov prevladujoča in prva izrazita stopnja razvoja duše.

Zato doživi otrok bolečino telesnih občutkov neposredno močno in elementarno. Samo pomislimo na dojenčka, ki z užitkom pije na materinih prsih. Ko pa se pojavijo krči pa vpije, se zvija in je poln bolečin. Ko krči popustijo, se takoj pojavi občutek lakote in užitek in vse se spet ponovi.

2. Druga raven duše je raven čustev. Na tej ravni duše bolečina ni le občutena, ampak tudi doživeta. Tu pride do povezave med občutki in čustvi.

V življenju posameznika pride do razvoja te dimenzije duše najpozneje v poburteti, v nadaljevanju našega življenja pa se poglablja in spreminja. Ker je podoba te realnosti duše obarvana zelo osebno in taka ostane, je razumljivo, da ljudje različno trpijo. Če doživljanje bolečine določa predvsem ta raven, lahko bolečino umirimo s pomirjevali.

3. Tretja raven je razumska raven. To tretjo stopnjo je dosegel človek, ko je prišlo do razvoja njegovega razuma. V življenju posameznika se konča razvoj te ravni duše najpozneje do 28 leta starosti. Tako so vsa štiri telesa zgrajena Sposobnost razuma, ima nalogo, da kontolira občutke.

Z bolečino prežet človek bo tako iskal razumsko razlago za svojo bolečino in oblikoval vedenjske ukrepe za boj proti bolečini. Če ima človek bolečine zaradi vnetja trebušne slinovke ne bo šel iz hladilnika po mrzlo pivo in da bi ga pil, ker ve, da ga to lahko "drago stane." Razum mu torej daje možnost, da si zastavi vprašanje, kaj je vzrok njegove bolečine.

4. Četrta intuitivna raven, do te zadnje, zelo posebne duševne ravni pride pri nas ljudeh le načelno. To je sposobnost intuicije. Dana nam je možnost, da uresničimo to dimenzijo življenja, da v določeni meri razvijemo notranje vedenje, ki po eni strani presega čutne zaznave in po drugi strani omejitve razumskih spoznavnih modelov.

Intuicija nam odpre možnost za inspiracijo in nadosebni razvoj zavesti, ki presega individulano časovno-prostorsko izkušnjo. To je raven naše biti, ki se pogosto razvije v primeru, ko pride do stanja bolezni ali celo v primerih nesreč. Bolni človek globoko v sebi ve, da je bolezen posledica odstopanja ali neposlušnosti določenemu procesu zavedanja v njegovem življenju.

S pomočjo tega globljega spoznanja človek lahko sprejme bolezen kot poskus popravka in obenem veliko priložnost novega osebnega razvoja. Mojster Echekart: "Bolečina je najhitrejšo konj do popolnosti." In nekdo drug: "Ni človeka brez boločine, če pa tak človek obstoja, potem to ni človek."

Kaj je to intuicija?
Ljudje običajno pravijo:" Intuicija je občutek, ki se pojavi nenadoma; je spontana misel, pogosto preroška, ki pride od zunaj." Ta razlaga ni točna. Intuicija v pravem pomenu je vsakodnevni stik z Bogom. Ali, če hočete, uglasitev življenjskega duha z medplanetarnim svetom, tako da naše telo in naša zavest sprejemata vibracije iz tega sveta v skladu z njuno pripravljenostjo. To je intuicija.

Po teh poučnih in nadvse dragocenih Jungovih raziskovanjih človeške duše pa poglejmo kaj o tem pravijo, ezoterika, mitologija, religija, modreci in filozofi, ki nam prinašajo sporočilo o skrivnosti človeške duše.

Najnižja raven fizičnega sveta je snov, čista materija, ki jo oživlja in giblje energija eterične moči. Preko tega mostu eteričnega telesa ( na tem telesu lahko jasnovidno vidimo vse bolezni, to telo je matrica za fizično telo) zaznavamo telesne občutke. To je tisti del človeške duše, ki smo ga pri Jungu spoznali kot raven občutkov.

Nslednja raven je astralna (onostranska) raven. To je raven razgibanosti naših občutkov, ki so lahko posredovane preko eteričnega (praničnega, vitalnega, boenergestkega) telesa tudi materialnemu telesu. Tako se uresniči pot za psihosomatsko obolenje. Po Jungu je to raven občutkov.

Nslednja višja stopnja predstavlja mentalno raven. Finejšo telo, s pomočjo katerega lahko mislimo. Vidimo razdelitev mentalnega telesa. Prvi vidik področja, s katerim opravljamo naše racionalno razmišljanje. Po Jungu je to razumska raven,

Drugi vidik miselno-mentalnega telesa je raven inteligence alo bistroumnosti. Beseda "intellegre" je latinska in pomeni: razumeti soodvisnost, verjetno razum, ki pa je več kot pa samo hladen preračunljiv razum.

Ko se dvigamo še zab stopnjo višje in smo odprti, dosežemo raven intuicije, ki se lahko prenaša miselnemu telesu. Intuicija nas inspirira, kar torej ne izhaja iz naše osebnosti.

Vidimo, da je področje mentalnega telesa mesto, ki je zelo pomembno. To je stično mesto nižje urmrjlive osebnosti duše (psiha- nižje spoznanje) in višje, neumrljive božanske duše. Umrljivi del se po smrti razprši. Neumrljivi del je vidik naše bitnosti, ki se vedno znova inkarnira - uteleša.

Če spremljamo vidike človeka še naprej, pridemo do duhovne ravni. Od tu lahko človek, če je seveda odprt, v svojem intuitivnem dušnem telesu sprejema inspiracije, božanske spodbude.

Končno je tu še raven duha, v kateri je naseljena božanska iskra, duhovno srce, lotus srca..., ki je v vsakem človeškem osebnostnem sistemu. Iz te božanske iskre, izvirajo vse resnične duhovne inspiracije, ki se nam lahko sproščene.

Višja duša, ki obdaja duhovno iskro, je sestavljena iz duhovnega intuitivnega vidika in prehodnega področja razumske ravni našega miselnega telesa. Ti višji deli duše so prazaprav ego resničnega človeka. Ta neumrljivi del so stari imenovali mikrokozmos.

Nižja osebnost, s svojim v naravnem razvoju nastalim dušnim ovojem, je tako rekoč samo roka, ki se je prikazala in na katero lahko računa dušni človek v materialnem svetu, ko zapusti nižjo osebnost. Goethe v Fustu nam govori o teh dveh dušah:

"Dve duši nosim v dnu srca,
ki usodno zraščeni obe trpita,
goreče prva se oklepa sveta;
ne da ji proč ljubezenska naslada;
od tal bi s silo druga do neba
k pradedom vzdignila se rada."
Čudovit opis, da smo dvojno bitje.

V resnici imamo dvojno naravo. Tako smo prebivalci dveh svetov. Ponoči v ene , podnevi v drugem. Prvega večnega in neomejena ter drugega časovno in prostorsko omejenega. V naše sedenjem stanju zavesti se večina (a to se vedno bolj spreminja) vsekakor zaveda praviloma samo naše zemeljeske osebnosti in to zavest določa čutna zaznava, o kateri vemo, da je v mnogih pogledih polna prevar.

Toda, hvala bogu kljub temu nosimo globoko v svoji duši božansko iskro, ki je vzrok, da ne obupamo in iščemo višje ideale, resnično svobodo in popolnost.

Naš zemeljski razum se je razvil zato, da ga uporabljamo za samospoznanje. Da bi to dragocenost, naše samozavedanje uresničili, je šla duhovna evolucija to pot. Smo na srediini nje. Zilj zemeljske evolucije je individualno samoovedenje. O tem Grki: "Človek, spoznaj, samega sebe!" se lahko in mora uresničiti. In prav iz tega raste spoznanje Boga in njegovega vserazodevanja.

Mojster Echekart:" Ko pa duša spozna, da spoznava Boga. Prjme istočasno spoznanje o Bogu in o sami sebi."

Šele tedaj ko spoznamo, da smo enaki božanskemu sinu, smo lahko v božanskem področju pomočnik in delujemo, v skladu s tem. Iz stališča karme so bolezni pravzaprav preiskušnje, s pomočjo katerih naj bi hitreje našli pot v svoj dom. Pogosto namesto o karmi govorimo o usodi. "Salus" se imenuje zdravje. Tako je usoda primerno zdravje. Očitno je torej da karma ali usoda ne predstavlja kazni, ampak nas pripelje do ozdravitve našega bolezenskega stanja.

Ko enkrat dojamemo to ogromno dimenzijo naše človeške razvojne poti, se bomo v istem trenutku zavedli lastne nezadostnosti in prvič resnično občutili svojo individualno posebnost kot veliko zapuščenost: "Tedaj se počutim potolčen, kot še nikoli, in ta, ki sem, pozdravi žalostno tistega, ki bi lahko bil."

Ta uzredno boleč trenutek, ki se ga ne more nihče izogniti, je trenutek spoznanja ločenosti in istočasno ozdravljujoč začetek nastanka novega v nas.

www.ezoterika.s5.com