Piše: Ivona Živković v novi številki Karme plus

Vudu (voodoo) je religija, ki prihaja iz Afrike, danes pa se najbolj pogosto prakticira na Haitiju. V zahodni kulturi je postala znana zaradi prakticiranja nekaterih elementov iz te religije, in sicer najpogosteje v negativnem pomenu. Ob omembi vuduja ljudje najprej pomislijo na obsedenost z zlom, živalska žrtvovanja in na uroke s pomočjo vudu lutk, vendar pa je sam vudu mnogo več od vsega naštetega.

O VUDUJU
Mnogi stereotipi, ki se pojavijo v zvezi z vudujem, nimajo nikakršne povezave z religijo, medtem ko so drugi kot na primer obsedenost duše, osnova njihove religije. Glede na vudu tradicijo obstaja vrhovni bog, ki je z drugačnimi imeni poznan tudi v drugih religijah. Na Haitiju je ime za boga Bondye, kar prihaja iz francoščine "bon dieu" ali "dober bog". Tamkajšnja verovanja pravijo, da je ne glede na to, katero ime se uporablja za označevanje boga, le-ta izjemno močen in nedosegljiv za navadne smrtnike, kar pomeni, da se z njim ni mogoče direktno pogovarjati, ampak je potreben posrednik v obliki duha. Ti duhovi se na Haitiju imenujejo loa ali iwa, medtem ko so v Afriki poznani kot 'duhovi' ali 'bogovi'.

Seveda pa vsi duhovi niso enaki, temveč obstaja hierarhija duhov, vsako pleme ali družina ima svojega duha - zaščitnika, obstajajo pa posebni prazniki, ko praznuje določen duh. Duh v imenu svojih vernikov komunicira z vrhovnim bogom. Pri ritualu zagovorniki vuduja pričakujejo od duha nasvet, zaščito ali pomoč. Da bi se duhu oddolžili, morajo med ritualom zanj skrbeti tako, da zanj žrtvujejo kakšno žival. Za pozitiven vpliv na neko življenje ali odločitve se morajo zagovorniki vuduja ravnati v skladu s pravili igre in običaji, katere zahteva tradicija.

Komunikacija z bogom preko duha poteka tako, da duh obsede eno osebo, preko katere potem komunicira. Duh začasno prevzame telo svojega gostitelja ali medija in ima v tem času popoln nadzor nad njim. Glede na verovanje medij v tem času ne občuti nikakršne bolečine in nima nobene poškodbe. Duh le daje nasvete in opozarja na prihajajoče dogodke. V nekaterih kulturah imajo samo določeni ljudje to čast, da jih obsede duh, v drugih kulturah pa duh zavzame katerokoli telo.

Na splošno obstajata dve različni vudu tradiciji. Prva vsebuje vudu, ki se prakticira na severnih in srednjih delih zahodne afriške obale, druga vrsta vuduja pa se prakticira na Haitiju in v nekaterih delih Severne in Južne Amerike. Knjige, ki govorijo o njem, temeljijo bolj na anekdotah kot na analizi verovanj, saj vudu ne pozna točno določenih pravil in verovanj. Le-ta se spreminjajo od mesta do mesta, od plemena do plemena, in prav tako ne obstaja neka sveta knjiga o vuduju. Raziskovalci tako najpogosteje obveščajo in pišejo o njem najbolj zanimivih ritualih in verovanjih, povezanih z vudujem.

AFRIŠKI VUDU

Razvil se je pred 6.000 leti na območju Fona (danes področje Benina) in Konga. Sama beseda vudu pomeni "duh", "sveto" in "božansko". Svečenik in svečenice, ki na teh prostorih izvajajo vudu rituale, se imenujejo mambo ali manbo, kar je kombinacije besede, ki označuje mamo in zdraviteljico. Kot zibelka vuduja je znano področje današnjega Benina, danes pa se množično prakticira tudi na področjih Toga in Gane. Čeprav tehnika vuduja temelji na ustnem izročilu, so se zelo uspešno razširila številna imena za bogove.

Ne glede na to, katera plemena izvajajo vudu, imajo vse tehnike veliko skupnih značilnosti, in sicer spoštovanje prednikov, rituale in amulete za zaščito pred magijo, žrtvovanje živali, uporaba idolov, ki predstavljajo duhove, ritualne plese v posebnih kostumih in maskah, obredno glasbo in uporaba instrumentov (najpogosteje bobni), ponavljanje določenega rituala (metanje semen) in uporaba določenih barv ter predmetov. Zelo pogosto se določen del narave in ozemlja (poleg rek, dreves, kamnitih sten) vključuje v rituale, uporabljajo pa se tudi najbolj vsakdanji in običajni predmeti od loncev do steklenic. V nekaterih delih Afrike želijo ljudje postati posebni svečeniki vuduja, ki lahko samostojno vodijo rituale. Prijavijo se v določena svetišča, podobna samostanom, kjer se učijo o ritualih, predmetih, barvah in načinu komunikacije z duhom.

Čeprav se vudu povezuje z zlom, je večina ritualov (žrtvovanje živali) povezana s spoštovanjem in mirom. Vudu svečeniki prav tako nudijo v svojih skupnostih medicinsko pomoč, ki temelji na zdravljenju (čaranju) in alternativni medicini, rastlinah in amuletih. Številni antropologi so prepričani, da imajo vudu svečeniki zelo veliko znanja, ki ga prakticirajo tudi v negativne namene. V afriški tradiciji posebno mesto zavzemajo dvojčki. Ko se nekomu rodijo dvojčki, jih prav posebno spoštujejo, saj so prepričani, da vsak izmed njiju nosi polovico ene duše, in če en dvojček umre, drugi stalno nosi s seboj lutko, v kateri se nahaja duša njegovega/njenega brata ali sestre.

VUDU NA HAITIJU

Na Haiti so vudu prinesli afriški sužnji, njegovi zagovorniki pa so sčasoma prevzeli elemente krščanstva, da bi ohranili svojo religijo. Tako se danes v vuduju, kakršnega prakticirajo na Haitiju, lahko opazijo močni elementi krščanske vere. Mnogi duhovi imajo krščanska imena ali pa vsaj lastnosti krščanskih svetnikov. Tako se Sveti Peter, ki v krščanstvu drži ključe nebeškega kraljestva, v vuduju imenuje loa Papa Legba, duh vrat svetov. Mnogi katoliški prazniki sovpadajo s tistimi iz vuduja, kot na primer "vsi Sveti", v katerem slavijo družino duha zaščitnika. Krščanski križ prestavlja življenjske odločitve oziroma izbiranje med možnostmi, katoliške pesmi pa so del rituala.

Kljub vsemu pa je haitijski vudu zelo podoben afriškemu, saj so rituali zelo podobni, pa tudi svečeniki gredo v svetišča, da se naučijo vodenja ritualov. Oseba, ki jo je obsedel duh, lahko daje nesmiselne izjave ali govori v jeziku, ki ga sicer obsedena oseba ne pozna. Ritual, ki se uporablja, vključuje žrtvovanje živali, najpogosteje koze ali kokoši, uporabljajo se barve, predmeti, zastave in lutke. Lutke uporabljajo samo za to, da prikličejo določenega duha, ne pa za prizadejanje bolečine živemu človeku.

Nekateri vrači pa kljub vsemu verjamejo v moč, da s pomočjo zaklinjanja in urokov škodujejo človeku, zavzamejo njegovo dušo in ga spremenijo v zombija. Raziskovalci so prepričani, da se na Haitiju, ki je postal prva svobodna črnska kolonija v Ameriki, kar polovica prebivalstva ukvarja z vudujem. S Haitija se je potem razširil v ZDA, še posebej v New Orleans, v zametkih pa ga najdemo praktično povsod po svetu.

Tam je vudu kot po pravilu na zelo slabem glasu, saj je povezan s priklicem zla in povzročanjem škode živemu človeku, povezujejo pa ga tudi s spoštovanjem hudiča in drugih mračnjaških sil. Med ameriško okupacijo Haitija med letoma 1915 in 1935 je postala ta država glavno mesto za snemanje filmov in pisanje knjig, povezanih z zombiji in negativnimi stvarmi vuduja, zato v današnjem času med ljudmi prevladuje mnenje, da je vudu izključno samo predaja urokov in izvajanje negativnih ritualov.

Vudu je na slabem glasu zato, ker se pri ritualih uporabljajo kače, ki so večini ljudi odvratne, pri ritualih pa se vzpostavlja stik z "onim" svetom, zato mnogi ljudje ne verjamejo v dobrodelnost te religije. V filmih in knjigah je lutka, ki se uporablja v ritualih, prikazana kot sredstvo, da se določeni osebi povzroči škoda, kar je še dodatno doprineslo k negativnemu mnenju do vuduja. Vse dotlej, dokler se tako kot v ostalih religijah, v vuduju uporabljajo rituali v pozitivne namene, ta religija ne more biti negativna, ko pa se verovanje začne izkoriščati v slabo in škodljivo delovanje, postanejo strahovi in sumničenja realni in upravičeni.