Sonce je sijalo. Mnogi so rekli : « Kakšna presneta vročina «. Preklinjali so ga in v njih je bil velik odpor do njega.

Tudi sam sem bil na tem vročem soncu, vendar mi je bilo lažje kot njim. Res mi je bilo vroče vendar odpora nisem imel. Nekako prepuščal sem ga.

Opazi sem pri drugih, da bolj trpijo zaradi odpora do vročine, kod pa od vročine same.

Da ljudje hitro postanejo nejevoljni, čim ni nekaj, kot bi oni hoteli. V resnici, pa še mnogokrat niti ne vedo, kaj hočejo.

Dejal sem: « Kako naj rečem slabo besedo proti tebi sonce, ko pa tako nesebično daješ svetlobo vsem «.

Vse dviguješ, vse raste proti tebi, rastline ko vzklijejo se dvigajo iz zemlje kvišku k tebi.

Ljubim te, kljub temu da mi je vroče, in nimam soka, da bi se odžejal, vendar ta izkušnja me pouči, da si ga bom drugič pripravil.

In prišlo je deževno vreme.

Vendar ljudje so bili spet nejevoljni, oh ta dež so dejali.

Naj bom kot rastlina, ki že dolgo pričakuje dež sem si dejal, in bilo mi je lažje kot njim.

Prišlo je vetrovno vreme :« Oh ta veter so ljudje nejevoljno dejali «.

Veter, ti ki pomešaš ves zrak, ki se umazan dviguje nad mesti, prav všeč si mi, saj, če ti nebi pomešal zrak nad mesti, bi mnogi zboleli.

Obrnil sem se vase, da bi se spoznal, in ugotovil, da vse bolj postajam tak kot sem rad.

Včasih sem kot sonce, ki nesebično sije.

Včasih sem kot dež, ki namaka polja.

Včasih sem kot veter, ki ljubeznivo pomeša zrak.

Včasih sem kot zima, ki pobeli polja z snegom, in pokaže, da edino iz nedolžnosti, prihaja pravi nov začetek leta.