Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

Intervju z prof. dr. Jože Rakovec, predstojnik Katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani

Če po čem, si bomo to poletje gotovo zapomnili tudi po vremenu. Julija smo imeli kar dve hudi neurji, zadnje je za seboj pustilo pravo razdejanje: voda je zalivala kleti, toča je pustošila po pridelkih, veter je odkrival strehe in ruval drevesa. Se bomo morali odslej navaditi na nepredvidljive in pogosto skrajne vremenske pojave?

Profesor dr. Jože Rakovec, predstojnik Katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani pravi, da ne nujno: "Globalno gledano bi lahko rekli, da zaradi segrevanja ozračja res lahko pričakujemo močnejše oblake in pogostejše nevihte, lokalno gledano pa ni nujno tako. Lahko nas doleti sedem suhih let in sedem debelih let. Ali pa štirinajst suhih in štirinajst debelih let …"

Severovzhodno in osrednjo Slovenijo je sredi julija prizadelo silovito neurje, ki je za sabo pustilo pravo razdejanje. V tednu dni smo preživeli kar dve ujmi, v prvi polovici leta je bilo najmanj sedem močnih neurij. Kaj se dogaja?

Preprosto rečeno – dogaja se vreme. Neurja imamo, kadar so nevihte, nevihte pa so vremenski pojavi z obsežnimi oblaki, v katerih nastajajo močne padavine, včasih tudi sodra in toča ter, v primeru neurij, tudi viharni vetrovi.

Slovenija velja za eno izmed najbolj nevihtnih držav v Evropi. Zakaj?

Če bi pogledali svetovno karto, bi resda našli kraje z več udari strel, kot jih je pri nas, vseeno pa velja Slovenija za dokaj nevihtno deželo. Profesor Zdravko Petkovšek je že leta 1966 ugotovil, da imamo v povprečju po šestdeset nevihtnih dni na leto.

To je šestina dni v letu, kar ni malo. Nevihte so različno intenzivne, včasih so močnejše, včasih šibkejše, enkrat jih spremlja toča, drugič ne. Poleg toče lahko veliko škodo povzroči tudi veter. V julijskem neurju je tako na kamniškem koncu večino škode povzročil prav veter, medtem ko je v Pomurju in na Goriškem klestila toča.

Kaj vpliva na tolikšno pogostnost neviht?

V naših krajih na nevihtno dogajanje pomembno vpliva relief. Slovenija se razprostira med ravnino in hribi, med Panonsko nižino in Alpami, ob pobočjih pa je nastajanje oblakov in neviht še okrepljeno. Če si ogledamo padavine nasploh, je v severozahodni Sloveniji, v Julijcih, največ padavin v dolgodobnem klimatskem povprečju na območju celotnih Alp, drugi sekundarni maksimum pa je na območju Ticina, na meji med Italijo in Švico.

Na to nedvomno vpliva konkavna oblika reliefa obeh območij. Da so na reliefnih območjih nevihte močne in viharni vetrovi hudi, dokazuje zadnji primer divjanja vetra v vasi Gozd, od Kamnika proti Savinjski dolini.

Kako nastane viharni veter?

V nevihtnih oblakih nastajajo padavine, ki se pri tleh kažejo kot dež, toča ali sodra, pozimi pa kot sneg. Oblaki nastajajo z dviganjem in ohlajanjem zraka. V višinah je zračni tlak nižji, ker je zrak pri tleh bolj stisnjen, zgoraj pa razširjen. Med dviganjem in razširjanjem se zrak ohladi, zaradi česar pride do kondenzacije, in takrat nastanejo drobne oblačne kapljice, katerih običajna velikost je približno 10 mikrometrov, torej stotinka milimetra.

Oblačne kapljice nato v različnih procesih prerastejo v padavinske kaplje, nato pa padajo navzdol kot kaplje ali zrna ledu. Pod vplivom svoje teže, ki jih sili navzdol, in zračnega upora, ki jih potiska navzgor, bolj ali manj enakomerno padajo skozi zrak – podobno kot padalec, ki po skoku iz letala nekaj časa pospešuje, potem pa, četudi ne odpre padala, začne padati enakomerno.

V ravnovesju teh dveh sil, teže in upora, se namreč vzpostavi enakomerno padanje. Kot je ugotovil že Isaac Newton: sila ima tudi protisilo in enako močno kot zrak z uporom potiska kapljice navzgor, kapljice potiskajo zrak navzdol. Tako se na območju padavin ustvari razmeroma močan tok navzdol. Močnejše ko so padavine, več je kapljic, več zraka potiskajo navzdol in intenzivnejši je tok zraka navzdol.

Zrak se nato ob tleh v razmeroma tanki plasti razleti na vse strani. Posamezen oblak je lahko širok 10 km x 10 km ali 20 km x 20 km, kar pomeni, da imamo lahko tudi sto in več kubičnih kilometrov zraka, ki teče navzdol in se nato pri tleh v sto ali dvesto metrov debeli plasti razleti. Temu pojavu pravimo nevihtni piš.

Toda če je vmes zid ali sedlo, kot denimo med Kamniškimi Alpami in masivom Menine, se zrak na more razleteti kamorkoli, ampak gre lahko samo tja, kjer ima prostor. Zato se na poti čez sedla in prelaze tok zraka zoži, njegova hitrost pa se še dodatno poveča.

Na Gorenjskem je orkanski veter z močjo, ki je ponekod presegala dvesto kilometrov na uro, lomil drevesa in odnašal strehe. Prizor je spominjal na divjanje tornada. Ali torej lahko rečemo, da je pustošil tornado?

Tornado je specifičen pojav, ki se razvije iz velikih nevihtnih oblakov s premerom od 50 do 80 kilometrov, podobnih nekakšnim miniciklonom. Iz njih se razvije lijakast vrtinec, sredi vrtinca je nizek tlak, h kateremu se steka zrak in se hkrati vrtinči. Ko doseže tla, začne zaradi moči podtlaka povzročati razdejanje, dvigovati strehe in podobno.

Po divjanju tornada je drevje navadno razmetano vsevprek, podobno kot pri igri s palčkami mikado, po neurju na Gorenjskem in v Savinjski dolini pa je bilo drevje razmetano v isto smer. Drevje je bilo podrto v smeri napredujoče nevihte, kar je posledica nevihtnega piša. Torej ne moremo govoriti o tornadu.

Pa se lahko tudi pri nas razvije tornado?

Lahko bi se, vendar so pri nas okoliščine za nastanek tornadov manj primerne. Ker je Slovenija na manjše geografske enote pregrajena s hribi, se tu težko razvije oblak, ki bi imel premer 50 ali 80 kilometrov. Za velike supercelične nevihte je najugodnejša homogena pokrajina, kot so denimo osrednje širjave v Ameriki. Kljub temu smo imeli v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji najmanj dva dokumentirana tornada, denimo tistega na Notranjskem 23. avgusta 1986.

Zdi se, da si skrajni vremenski pojavi v zadnjem času sledijo hitreje kot nekoč. Spomnimo se samo lanskih katastrofalnih poplav v Železnikih, ki so celo zahtevale življenja. Ali se bomo morali na pogoste vremenske ujme odslej navaditi?

Navaditi ravno ne, pripraviti nanje pa vsekakor. Res je, da precej pogosteje beremo in slišimo o močnih neurjih, da so tudi trendi zabeleženih ujm in škod naraščajoči, vendar moramo pri ocenjevanju pogostnosti ujm upoštevati tudi to, da svoje prispevajo boljši opazovalni sistem in razvoj informacijskih sredstev. Zdaj nas mediji o vsakem neurju po svetu obvestijo tako rekoč takoj, pred leti pa so novice o pustošenju neurja segale le do meja posameznega okraja ali pokrajine.

V kolikšni meri so pogosta neurja posledica podnebnih sprememb?

Načeloma je tako, kot pravi kolegica Lučka Kajfež Bogataj: v ozračju je več vodne pare, kar pomeni več možnosti za nastanek oblakov. Globalno gledano je to posledica segrevanja ozračja, saj je lahko v toplejšem zraku več pare, zato je logično sklepanje, da temu sledijo intenzivnejši padavinski pojavi. Vendar so za konkretno neurje nad posameznim območjem potrebni tudi nekateri konkretni pogoji.

Kakšni so ti pogoji? Kako pravzaprav nastane neurje?

Obilne padavine nastanejo, kadar se velike količine zraka hitro dvigajo in ohlajajo. V kakšnih okoliščinah se to zgodi? Če za primer vzameva dimnik: včasih hitro potegne in ljudje zlahka zakurijo, drugič se kadi na vse konce in kraje – ne gre in ne gre. Kaj se dogaja? Dimnik ne potegne, če je zunaj toplo, če pa je nad njim mraz, ni težav. Dim namreč močno potegne navzgor, ko se znajde v hladnem okolju. Podobno je pri oblakih.

Ko je zgoraj zelo mraz, bo močno vleklo navzgor. Temperatura na višini deset, enajst kilometrov v povprečju vedno znaša od -50 do -55 stopinj Celzija, včasih pa vetrovi s severa prinesejo še veliko hladnejše zračne gmote; takrat so okoliščine za to, da bo zrak potegnilo navzgor, idealne. Neurje torej nastane, kadar je razlika v temperaturi zraka pri tleh in zraka v zgornjih plasteh oblakov velika: pri tleh je toplo, zgoraj izrazito hladno.

Kako meteorologi napovedujete vreme?

Vreme napovedujemo s pomočjo parcialnih diferencialnih enačb, ki opisujejo, kako sile poganjajo vetrove, kaj segreva zrak in podobno, računanje pa opravljajo računalniki. Meteorologi izmerimo trenutno stanje v ozračju po vsej Zemlji, pri tleh in vse do višine 30, 40 kilometrov nad tlemi, nato pa določimo začetno stanje ozračja. To nam pove, kako je "zdaj", mi pa preverjamo, kako se bodo zadeve spreminjale v času. Za deset dni vnaprej računamo, kako se bodo spreminjali temperatura, zračni tlak, vlažnost, veter, vlažnost sončnega obsevanja itn.

Zakaj ne napovedujete vremena za daljše obdobje?

Ker vremenski procesi "pozabijo" svojo zgodovino. Povedano drugače: po desetih ali štirinajstih dnevih se vreme "ne spomni več", kaj je bilo prej;  narekujejo ga novi dogodki, ki so se zgodili medtem. Profesor Edward Lorenz je ugotovil, kakšne so meje napovedljivosti vremena. Manj ko je zapleteno dogajanje in večja ko je lestvica vremenskih dogajanj, bolj je vreme napovedljivo.

Nastanke velikih ciklonov in anticiklonov znamo dokaj dobro napovedati za deset do štirinajst dni vnaprej. Podobno velja za napoved splošnih okoliščin za nastanek posameznih neviht. Tako lahko napovemo, da bo čez štiri dni prišlo do neviht, natančnega kraja in časa neviht pa za več dni vnaprej ne moremo določiti z gotovostjo. Razmeroma majhen vremenski dogodek, ki obsega le kakih deset kilometrov, namreč lahko napovemo le od pol do ene ure vnaprej.

Bi morali ljudje bolj redno in pazljivo spremljati vremenske napovedi? Kaj priporočate?

Seveda priporočamo, da ljudje spremljajo meteorološke napovedi. Še posebno pozorni naj bodo vsi, ki se ukvarjajo z dejavnostmi na prostem. Kadar so napovedane nevihte, morajo biti nadvse pazljivi jadralci na morju, v nasprotnem primeru lahko pride do hudih posledic.

Enako velja za kmete: vsi smo videli, kakšno škodo lahko povzroči toča ali veter. Tudi sicer, v vsakdanjem življenju, velja, da je dobro vedeti, kakšna je vremenska napoved, če ne zaradi drugega, vsaj zato, da zapremo okna, kadar se bliža nevihta.

Temperature zraka naj bi se v prihodnje še povišale. Kaj nas torej čaka – še več poletnih neurij in suš, še več vročinskih udarov na eni in nevihtnih ohladitev na drugi strani?

Globalno gledano bi lahko dejali, da zaradi segrevanja ozračja res lahko pričakujemo močnejše oblake in pogostejše nevihte, lokalno gledano pa ni nujno tako. Lahko nas doleti sedem suhih let in sedem debelih let. Ali pa štirinajst suhih in štirinajst debelih let …

Vreme je lahko variabilno na kratko dobo, kot je recimo letos, ko imamo tri dni vročine ter dva dneva ohladitev in neurij, pa spet štiri dni vročine in dva dneva ohladitev, na drugi strani pa je variabilnost lahko bolj dolgodobna: lahko mineta dva meseca brez oblakov ali pa več suhih/mokrih let zapored. Stvari niso preproste, v posameznem klimatskem režimu se lahko dogaja to ali ono.

Res je sicer, da na polarnih predelih zaradi tamkajšnjega podnebja ne morejo imeti suše, tudi v Sahari ne more biti nalivov, res pa je tudi, da se lahko klimatski sistem spreminja. In v resnici se spreminja: v zadnjih sto letih se je temperatura pri tleh v povprečju dvignila za nekaj manj kot stopinjo, ponekod več, drugod manj.

Kakšne bodo posledice na manjši lokaciji, kot je Slovenija, je težko napovedati. Napovedi klimatskih modelov pravijo, da se bo pri nas temperatura povišala in da bomo imeli poleti manj padavin, toda to ne velja za vsako leto ali za vsa leta – vreme bo še vedno precej spremenljivo.

Je torej nemogoče natančneje napovedati, kakšno vreme bomo imeli, recimo, v naslednjih desetih letih?

Česa takega si sam zagotovo ne bi upal napovedovati. Lahko sicer nekako zaupam napovedim klimatskih sprememb in napovedim, da bo v povprečju tako in tako, toda povprečje skriva to in ono. Povprečje zadnjih nekaj let je po svoje ravno pravšnje: dve izraziti sušni in eno mokro ter letošnje – vsaj doslej – zelo mokro leto. Toda povprečje pove bolj malo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti bomo še videli.

Darja Zgonc