Piše: Volk & ObjemiSlovenijo

Mojbog, kaj počnem? Me bo sploh kdo hotel objeti? Si ne bom naredil
sramote? Ljudje me bodo žalili, da spadam v umobolnico, ali še kaj
hujšega, bom zmogel to požreti?... Takšne in drugačne misli so me
na trenutke spreletavale od osmih zvečer, do šestih zjutraj, ko sem
pridno delal in premišljeval o objemih, ki me čakajo jutri. Toda…
Saj tega ne bom naredil za ljudi, ki tako razmišljajo, to grem delati
za ljudi, ki potrebujejo radost in ljubezen. Toda, čeprav vem, da bom
delal nekaj dobrega, se v meni oglaša tudi tisti drug glas – Aleš,
ne nori in pojdi domov spat! Ne, ne grem!To sem hotel delati celo
življenje. Pomagati ljudem, jim dajati radost in upanje.

Dolgo sem
molil, da sem dobil eno in drugo, zdaj ko ju imam, ju ne smem zadržati
zase, moram ju deliti z drugimi. Se razdajati... Že celo življenje
se, a nikoli nisem dobil tiste prave priložnosti. Tokrat sem jo in
tokrat nisem sam. Vsaj v dveh bova. In v dveh je vedno lažje. Pomisli
na Sedmaka, nekaj dni nazaj je šel na ulice popolnoma sam pa je
preživel. Oba sva sanjača, oba sva vizionarja, oba verjameva v lepši
svet. In več kot nas bo, več lahko naredimo. Ne morem odnehati,
obljubil sem mu, da bom tam… Da bova objela Ljubljano…

Stuširan in oblečen. Nekoliko se tresem zaradi preveč kave, nekoliko
sem tudi zaspan, a nič hujšega. Tako, blog je napisan, zdaj lahko
samo upam na najboljše. Bog in sveta 71-ka, prosim vaju, vodita me
varno do Ljubljane. Tako kot zmeraj. V avtu se razleže ta super glas
Bryana Adamsa in njegovega »Run to you!« Greva, Volk, kaj sploh še
čakaš!? Hitreje boš v Ljubljani, prej boš rešen vožnje…

Dežek počasi štropota po vetrobranski šipi moje Globoke modrine.
Oči so težke. Prekleto, če je Miroje zdržal vse od Frankfurta do
Podgorice, bom pa ja tudi jaz še enkrat več zdržal po nočni od
Gorice do Ljubljane. Še en Red bull…

Ne, nič mi ne pomaga. Moram se ustaviti na zadnji dobri kavi pred
vikendom, ki ga bom preživel širom naše lepe deželice. In to lahko
dobim samo na Ravbarkomandi. Kaj bom? En makjato, prosim. Prijazen
nasmeh natakarice me opogumi: »vam lahko podarim en zastonj objem?«
Ob začudenem pogledu stopi za korak nazaj, toda naslednji trenutek se
prisrčno nasmehne. »Ne, namen je čisto dovolj, najlepša hvala.«
Izza oblakov posije sonce…

Končno v Ljubljani. Joj, kje naj najdem parkirišče. Petek zjutraj je
in v centru je najti brezplačen parkirni prostor dobesedno misija
nemogoče. Plačati bom moral… Ampak nič hudega, tistih par tisoč
tolarjev bom pa že izkašljal. Toda nič me ne stane se enkrat
zapeljati naokoli, če parkirnega prostora ne bo, bom na Bavarcu zavil
desno, nato spet desno proti železniški postaji in parkiral tam.
Toda, hej! Kaj pa je to? Z zadnjega parkirišča pred Bavarcem, odhaja
avtomobil s parkirnega prostora. Je to sploh mogoče!? Matej ima prav,
ko razmišljaš o čudežih, se ti dejansko dogajajo. In danes so
čudeži povsem mogoči.

Čudovit dan je. Nobenega mraza ni, na nebu skoraj ni oblačka in prav
prijetno toplo je. Iz avta vzamem karton z napisom ZASTONJ OBJEM, ki
sem ga naredil ponoči. Bi ga dvignil že zdaj? Daj, potrudi se, Volk.
Ne morem, majkemi. Potrudi se! NE MOREM! Samo poskusi! Saj bom, res
bom, ampak šele na Prešernovem trgu… Ne upaš si, zbežal boš
domov, kot zajec. Ne bom, zdaj pa nalašč ne bom!

»Ne, nič ne bom pil, ampak prosil bi te, če lahko uporabim vaš
WC«, odgovorim natakarici v manjšem baru pri Prešernovemu trgu.
Pomigne mi da ni nobenega problema in na pult ji položim karton… Ko
pridem nazaj, vidim kako si ga zvedavo ogleduje. Nasmehnem se in ji na
hitro pojasnim zgodovino »free hugsov« in jo povabim naj se nam
pridruži. Povsem miren sem, nobene treme ni več in niti njen smeh, ko
zapuščam bar, me ne moti več.

»Oprosti, te lahko nekaj vprašam?« me po poti ustavi mlajša
blondinka.
Saj ni mogoče…
»Izvoli,« se nasmehnem
»Greš ti na tiste zastonj objeme? Novinarka Direkta sem in rada bi
napisala kaj o vaši kampanji.«

Do Prešernovega trga ji povem kje in kako so se »free hugsi« začeli
in jo povabim naj se oglasi potem, ko bo k spomeniku prišel tudi Matej
in ko nas bo več. Posloviva se in sam se usedem na podstavek spomenika
in k nogam postavim karton z nedvoumnim napisom. Nikjer nikogar. Sam…
sredi tujega mesta. Ne, ne smem misliti na to. Nisem več sam tako kot
leta nazaj, ko sem bil v družbi, a vendarle sam. Preveč sem poln
pozitivne energije, da bi bil sam. Čutim, kako me mimoidoči začudeno
opazujejo in počasi se mi začnejo zapirati oči, toda v hipu me
predrami mlad fant: »Si prišel delit objeme?«

Brez besed se objameva. Močan in topel stisk in nekaj sekund samo
stojiva v tišini… Okolica počasi izginja.
»Jaz sem Aleš iz Nove Gorice,« mu rečem, ko se spustiva.
»Simon s Koroške,« mi odgovori.

Že čez nekaj minut, ko ura neusmiljeno tiktaka, nisva več sama.
Pridružijo se nam tri nasmejana dekleta. Trije topli objemi, čuti se
naša dobra volja, čuti se radost in čuti se ljubezen. V bližini se
sprehaja nekaj ljudi s fotoaparati. Res je, Matej mi je povedal, da bo
stvar medijsko pokrita, toda koliko nas bo?

Že čez nekaj minut si ne morem več zapomniti vseh imen, enostavno
preveč nas je. Niti objeti ne morem več vsakogar, saj se ne da
slediti kdo je nov in kdo je tu že od prej. Je to sploh mogoče? Zares
obstaja toliko ljudi, ki so pripravljeni deliti svojo radost in
ljubezen s popolnimi neznanci?
»Si od zastonj objemov?« me vpraša moški srednjih let.
Pokimam mu.
»Te lahko objamem?«
Še en prisrčen stisk podarim in dobim. Čutim kako se najina energija
pretaka…
»Super ste, več takšnih ljudi bi moralo biti. Lahko malo poskusim?«
me vpraša.
Brez besed mu podam svoj karton in ga opazujem, kako ponosno hodi
naokoli s kartonom dvignjenim visoko nad glavo. In opazujem kako žari,
ko dobi svoj prvi objem… Čudovito je in kar pozabim na to, da je za
mano delovna in neprespana noč, bolj sem poln energije kot kadarkoli
do zdaj.

»To je Matej,« mi šepne Simon, ko se k nam pridruži visok fant v
modri vetrovki.
Odidem k njemu in se mu predstavim. Objameva se in v tistem trenutku
začutim srečo. Ne tiste vrste, ki te prevzame, ko objameš ljubljeno
osebo, ki je že dolgo nisi videl. Ne, Matej dejansko izžareva neko
posebno energijo. Človek, ki te navda z zaupanjem že ko ga prvič
vidiš. Toliko stvari bi ga rad vprašal, kako je začel svoj
štoparski podvig, kako se je počutil, ko je pred par dnevi prvič
delil svojo radost, kako vidi ta včasih tako zelo črn svet… Toda
časa ni. Vedno več nas je, zdaj smo že skoraj v tridesetih in med
množico zagledam znan obraz. Saj… ne… more… biti… res…
ALENKA!!!
»VOLK,« se moji prijateljici razvedri obraz, ko me zagleda in
poletiva drug drugemu v topel objem.

Ura je že čez deset… Skoraj vsakdo ima svoj transparent. Ampak
nimamo vsi napisano Zastonj objem. Nekateri imajo napisano Free Hugs,
drugi spet Podarim objem, tretji pa Objemi me. Saj ni važno, važni so
objemi, ki jih bomo danes dajali. Matej nam pove, kar že vsi vemo.
Naša naloga je objeti Ljubljano, razdelili se bomo po mešanih parih
in vsak bo dobil svojo lokacijo. Jaz in Alenka skupaj s še z enim
parom dobiva parlament. Kaj boljšega? Ljubezen bova delila pred
stavbo, kjer je doma največ hinavščine in laži…

Stopimo v krog in se objamemo prek ramen. Sprašujem se, če tudi
ostali čutijo energijo, ki preveva mene. Nobene treme, nobenih nočnih
strahov. Vse je izginilo s soncem, ki je prepodilo jutranjo meglico.
Gremo!

Čutim poglede, ko se z dvignjenim kartonom podam po uličici. Četudi
ne bom podaril nobenega, včasih je važen samo namen… Ljudje hodijo
mimo mene, kot da sem zrak, drugi stopijo na drugo stran ulice, tretji
se pritajeno smejijo… Kar naj se, če imajo takšno veselje. Alenka
je že podarila nekaj objemov, jaz nobenega. V meni se naseli pritajen
strah. Res dajem občutek človeka, ki ni vreden zaupanja?
Že čez minutko tudi tega dvoma ni več. Topel in prisrčen objem
popolne tujke… »Želim vam lep dan,« ji šepnem na uho in že greva
naprej…

Vse se dogaja kot v pravljici… Nobene nestrpnosti, nobenega
pričakovanja, nobenega siljenja. Nekateri me objamejo, drugi ne.
Moški so veliko bolj sramežljivi, dekleta ne. Objemov ne štejem,
toda veliko jih je. Ogromno. Ne bi jih mogel prešteti tudi če bi
želel. Neumno bi jih bilo šteti. Sem mar tukaj zato, da se bom s tem
hvalil, ali da bom svetu nekaj dal? Koga brigajo fotoaparati, ki
škljocajo? Tukaj sva dva, ki deliva radost, ostalo ta trenutek ne
obstaja. Z Alenko sva popolnoma sproščena, smejiva se in se skušava
vsakomur nasmehniti. Uživam, mojbog, kako uživam v tem dnevu.

Pot naju vodi mimo parlamenta in Name, prek Čopove in Tromostovja na
tržnico. Kako so naju nekateri veseli. Nekatera dekleta so dobila že
štiri objeme, toda hočejo tudi petega – od mene. Koliko je že ura?
Enajsta in pol. Joj, ena ura je minila kot v sekundi, sam pa sem kot v
transu. Pred nama se ustavi ženska z zlato prinašalko na vrvici in
vpraša Alenko kaj počneva. Je psička pridna? Seveda je. Pokleknem in
ji namenim objem okoli kosmatega vratu, ona pa me poliže po roki.
Nasmehnem se in vstanem, toda ona se s tem ne strinja in začne nemirno
poskakovati. Očitno bi mi rada vrnila, kar sem ji dal. Spet se sklonim
in dobim slinast liz po obrazu. Kako iskren je smeh vseh nas treh v tem
trenutku…

Počasi prihajamo nazaj na Prešernov trg in se objemamo. Tako srečni
smo, tako radostni in tako polni energije. Nekateri sicer pravijo, da
je nimajo, saj so jo preveč razdali, toda sam sem preprosto srečen.
Stopimo v krog in trdno stisnemo drug drugega. Matej nam pove, kako
srečen je, da nas vidi v tolikšnem številu, kako vesel je, da smo se
odzvali in objeli Ljubljano. Nisi srečen samo ti, Matej, tudi mi smo.
Vsi smo dobrega srca in vsi enako mislimo. Delili smo radost in ob tem
uživali. Le kolikim ljudem smo polepšali dan?! In že to je
neprecenljivo, čeravno nekje globoko v sebi čutim nekoliko
zaspanosti. Še vedno objeti zapojemo »Dan ljubezni«. Le kako so
vedeli, da v tem trenutku potrebujem točno to pesem? Pepel in kri so
nekoč izjavili, da je posvečena sicer predvsem pekom, a tudi vsem
drugim nočnim delavcem. Saj ni važno, če s svojim grozljivim
štoniranjem nekoliko kvarim zvok. Samo prisrčno se nasmejimo, nakar
se začnemo razhajati. Toda ne morem še v posteljo v hotel, odkoder
bom naslednje jutro štartal proti Slovenski Bistrici, samo nekaj grem
pojest, nato pa se vrnem na popoldansko srečanje. Dan še ni končan…