Volk obstaja v predstavi človeka kot zlobno bitje. Ker napada živino kot je dokazano in tudi človeka, za to se goji do njega bolj malo simpatij. Prav tako kot čarovnice in krivoverci, je volk že od nekdaj dobrodošel grešni kozel. Dobesedno vzeta nekatera mesta v Bibliji, napr. “ volk v ovčjem krznu “ in “ poslati apostole kot ovce med volkove”, služijo za opravičitev preganjanja in iztrebljanja te živali.

Večina živali raje vzdržuje varnostno razdaljo napram človeku. Tako dolgo, niso napadene, jim to zadošča, razen če jih žene lakota ali jih preseneti človek. Normalno je, da živali meje svojega območja branijo z rjovenjem, sopihanjem ali tuljenjem. Za vsak primer svarijo nasprotnika, naj ne stopi bližje.

Človeška poteza , bi lahko rekli. Vendar pa tega opozarjajočega obnašanja ne moremo označiti z napadalnostjo. Osvajalna sla in matrerialna posest , ki ju pozna človek, sta namreč večini živali tuji. Živali delujejo po svojem instinktu, ki skrbi, da ne vzamejo več, kot je potrebno za preživetje. Človek pa se pusti gnati preko razuma upravljanjim poželenji. Ubija in pustoši brez občutka za sorazmerje. Zato se govori, da je človek pravzaprav najnevarnejša žival na zemlji.

Slika zlobnega volka pa nam vendarle lahko pomaga rakriti predsodke naše kulture. Ali ne more biti volk zrcalna slika strahu, vladajoča človeštvu v njegovi najgloblji biti, ki pa se noče sprejeti in jo je zato potlačil? V psihologiji je znan pojav, da se lastna nemoč prenese, projicira na drugega. Če naprimer neka država politično in ekonomsko ne deluje dobro, se rado išče grešnega kozla, na katerega se lahko prevalijo nerešljive težave.Tako temu lahko služi tudi slika „ zlobnega volka „, da se slabo in zlo zabriše v lastnem bitju.

Vedenjske raziskave so odkrile, da prainstik volka ni požrešnost, ampak impulz pobega. Volk je odljuden, previden in plašen. Razen tega potrebuje močan premikalni –klateški in lovski nagon, da bi utišal svojo silno lakoto. Tako kot človek? Kot plenilec in mrhovinar je volk v odnosu s smrtjo in njegovo življenjsko uganko. Tako simbolizira mejo med življenjem in smrtjo.

Samega gremanskega Odina, najvišjega boga, pogoltne volk. Ta volk je Fenrisov volk, otrok boga laži Lokija, ki ima v germanskem svetu vlogo Luciferja. Da bi sploh lahko obstal, mora germanski svet bogov skleniti pakt z Lokijem. Drugače bi ga ovile negativne prasile. Loki – zubelj je ognjeno ime. Simbolizira ognjeni princip sveta.

Tudi sam Odin ima dva volka, tudi ta dva imata ognjeno imeni: Geri-pogoltnež in Freki –požeruh. Med drugim nastopata tudi kot služabnika in sla najvišjega boga. Tudi grški bog Apolon ima volka za sla. Njegovo ime je Lykaios-volk. Grška beseda „Lkos“ je sorodna z imenom „luč „. „Lykaios „ je torej nosilec luči. Tudi na zgodnje bizantinskih ikonah je Christopherus upodobljen s pasjo ali volčjo oglavnico.

Tako izgleda, da volk sooča človeka z nečim v njegovem lastnem bitju, kar povzroči, da se zgrožen umakne in zbeži pred misterij človeštva. S tem vidikom je človek soočen na primer v voljčjih misterijah, znanih iz scen na izkopanih etruščanskih žarah, ki nam posredujejo predstavo o teh misterijih in njihovih posvetitvenih ritualih.

Človeka z voljčjo glavo potegnejo iz vodnjaka. S svojo pojavo prestraši okrog stoječe. Vendar pa ga duhovnik poškropi s sveto vodo iz Patere, žrtvovanjske skodele. S tem “krstom “ poveže voljčjeglavega z božanskim, medtem ko obkrožajoči ga, vanj mečejo kamne. Tako postane volk prispodoba za goli ovoj, obliko, ki lahko preko stvarnika prejme življenje. Tedaj ni več utelešeno zlo, ampak samo slika, tako kot je luciferski človek slika zla, ki biva v njem.

Pripovedka o Romulusu in Remusu iz zgodnje rimski zgdovine kaže v mističnih slikah na vzpenjajočo se pot, ki jo nekoč človeštvo ubralo. Na začetku sta živela sprta brata. Mlajši, željan moči, je vrgel s prestola starejšega, ki je imel kraljevsko dostojno notranjost. Samozvanec umori tudi prestolonaslednika in prisili kraljevsko hčer, Rheo Silvijo, da postane vestalka, duhovnica in tako ne bi mogla roditi naslednika. V tej fazi mita poseže vmes božansko. Rhea Silvija iz združenja z bogom Marsom rodi dvojčka Romulusa in Remusa. Samozvanec posadi otroka v košaro in ju izpostavi reki Tiberi. Košara se ujame v korenine drevesa Ficus Riminalis, visokega figovega drevesa na obrežju.

Tam je imela volkulja izkopano votlino. Najde dvojčka in postane njuna dojilja. Nekega dne odkrije kozji pastir Faustulus otroka in ju vzame s sabo. Njegova žena, ki so jo klicali tudi Lupa – volkulja, postane mačeha dečkov. Ko odrasteta , srtmoglavita samozvanca, spet postavita svojega deda na prestol in ustanovita dve mesti:Romulus na Palatinu, kjer je imela svojo votlino volkulja, in Remus na Aventinu. Sedaj se spet ponovi razdor med bratoma: Ramulus, mlajši, v besu ubije starejšega brata, ker je ta smejoč se preskočil zidove njegovega mesta, ki jih je sam imel neprekoračljive, nepremagljive. Remus, čigar ime pomeni „krmar „-krmilo, kaže na misterijskega boga Saturna, simbolizira sveti vidik človeštva, ki je v nas umrl in živi le še v misterijah. Romulus je sinonim –sozvočnica za zemeljsko osebnost, Remus pa božanskega brata v njem.

Volkuljo, ki je preskrbela Romulusa in Remusa, lahko vidimo kot simbol Marsa, ki je običajno znan kot bog vojne. „Mar „ je prabeseda in pomeni enako kot glagol sijati, zaslepiti, se razmnoževati in umreti. Kot samostalnik je sorodna z latinsko besedo mors, smrt. Pri germanih je Mar zlobni duh, ki povzroča nočne more. V budistični legendi je to Mara, Sidartin skušnjavec. V hebrejščini pomeni „ marah „ grenak, slan. Mojzes na poti skozi puščavo spremeni grenki izvir Marah v rešilno pitno vodo.

Da je lahko Mr-Mars, Marah odrešen nam kaže tudi Biblija. V knjigi o Ruth, se poroča o Naomi –ljubki, ki se počuti od Boga zapuščeno, ker so bile vse njene krvne vezi raztrgane s smrtjo. Zaradi tega se poimenuje Marah, grenka. Njena snaha Ruth-prijatelstvo z Bogom, postane rodovna mati Davidove hiše. Ime Marija je latinski prevod imena Marah. Marija je simbol za čisto morje, ki so alkimisti označevali kot „Prima Materia „, iz katerega nastaja novo življenje. Grenko se torej mora preobraziti v čisto. Tako se med seboj razlikujeta dve stanji: božanska prasubstanca-Remus in padla stvaritev- Romulus, izraženi v Remusu in Romulusu.

Romulus in Remus imata za mater vestalko, varuhinjo svetega ognja. Vesta je bila najsvetejša boginja Rima. Predstavlja idejo, kajti ni bilo niti mitologije niti njenega kipa. Vesta je srček besede Venusta, vzdevek Venere in se lahko nanaša na vestis, obleko. Obleka odgovarja posodi, v kateri gori sveti ogenj.

V rimsko hišo se vstopi skozi vežo, ki se imenuje vestibulum. Tukaj se odloži površnik, nato se vstopi v notranjost. Talni mozaik najbolj znanega vestibuluma v Pompejih prikazuje črnega psa in napis „ cave canem „ –pozor pred psom. Vhod v votlino je bil v davnini predstavljen kot voljčje žrelo. Zgodnji cerkveni portali so bili okrašeni z volkovom podobnimi demoni, ki žro ljudi.

Ko je Jezus umrl na križu, je odšel navzdol v „ pekel „ , v del astralno-zrcalne sfere, da bi ljudi tudi tam osvobodil zemeljske obleke, ki jih je ovijala.

Konec

Miran Zupančič