Lokalne volitve so za nami in še nekaj dni bomo poslušali mnenja zmagovalcev in poražencev, ki bodo podajali ocene in interpretacije rezultatov. Prav tako bomo deležni tudi ocen in interpretacij političnih analitikov, ki bodo razlagali o tem, kaj se je zgodilo in zakaj.

V mojem razmišljanju pa želim pozornost obrniti na na videz marginalen dogodek, ki pa je simptom tega, da so volitve, tudi lokalne, vse bolj podkupljive in plačljive. Dober posel tudi za lokalne medije in piarovce, ki si manejo roke.

V občini Tišina je Stranka enakih možnosti Slovenije SEM – Si, katere predsednica sem, imela županskega kandidata postavke zelo različne glede na posamezno televizijo. Od direktorja TV Radgona-TV SRK 11 g. Jožeta Ćosića smo zahtevali pojasnila, a zanj je bilo vse odpravljeno s tem, ko je povedal, da so privatna televizija in torej niso zavezani nobenemu zakonu, v nasprotju s tem, kar velja za RTV, torej delujejo zgolj po tržnih pravilih. Tržna pravila so torej zanje edini zakon (zakon močnejšega, zakon bogatejšega) po katerem se ravnajo; kdor ima denar in plača bo viden in slišan, drugih preprosto ne bo.

Razumemo, da je plačljiva reklama kandidatov, da pa je pogoj plačilo reklame tudi edina možnost prisostvovanja na soočenju kandidatov, se nam zdi nesprejemljivo in nedopustno. Za nas, kot majhno stranko, ki počne vse na prostovoljni bazi, je ta vsota velika. Predvsem pa nismo želeli pristati na plačljivost soočenja. Soočenje namreč ni stvar promocije, ampak je pravica do informiranosti lokalne skupnosti, volivcev, na eni strani; na drugi strani pa uresničevanje pravice kandidata, da je voljen. Samo tako se namreč lahko uveljavlja ustavna pravica opredeljena v 43 členu: »Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.« Prav tako se takšnim divjim načinom postavljala plačljivih »enakih pogojev« krši tudi 14 in 22 člen Ustave RS.

Direktorju je naš kandidat poslal dopis s prošnjo, da ga vsaj prebere v oddaji, saj so bili v njem podani razlogi za njegovo odsotnost. Dopis ni bil prebran, še več, ker je bila oddaja kontaktna, je Jožef poklical v oddajo, a mu tudi niso dali glasu in besede, preprosto so ga cenzurirali. Ni zanemarljivo dejstvo, da so krajani pred petnajstimi leti prispevali tisoč mark na hišo in mesečno plačevali stroške obratovanja. Pred manj kot letom dni, pa se je kanal privatiziral in vsaka hiša je prejela v plačilo 65 EUR. Tudi privatne televizije so dolžne (bi morale imeti tudi zakonske obveze v tej smeri) podajati objektivne informacije in morajo delovati profesionalno v skladu s stroko in etičnimi kodeksi. Prav te majhne, lokalne televizije so v teh volitvah odigrale ključno vlogo pri predstavljanju kandidatov in obveščanju javnosti oz. potencialnih volivcev. Volitve so stvar javnega značaja, so same po sebi javni interes in v javnem interesu, zato mora informacija o njih biti korektna in celovita. Volivci morajo vedeti koga izbirajo in med kom izbirajo. Televizija (seveda velja enako za vsak medij), ki pa si zasluži svojega imena in statusa, mora enakopravno soočati in predstavljati vse kandidate brez plačila in pogojevanja. Državljani smo tako prikrajšani za relevantne informacije, stvarnost pa nam je prikazana tako kot jo prikrojijo mediji; informacijska manipulacija, ki vodi v senzacionalizem in redukcionizem je postala trend in profesionalna norma za uspeh. Hitro, preprosto, šokantno in učinkovito.

Zato smo pristopili k Koordinaciji za spremembo volilne in medijske zakonodaje. Potrebno je spremeniti ne le zakonodajo, ki ureja RTV Slovenije, ampak prav tako temeljito prevedriti in postaviti pravila tudi znotraj Zakona o volilni in referendumski kampanji. Postaviti je končno potrebno jasna in natančna pravila, ki bodo v času volilne kampanje veljala enako za javne in za zasebne medije. V nasprotnem primeru gremo po poti berlusconizacije, kjer lokalni šerifi in medijski guruji obvladujejo sceno.