Stres je bolezen našega časa, se glasijo uvodne besede članka Alfreda Vogla v Ljudskem zdravniku. Res bi lahko dejali, da je bilo stresa nekoč manj, vsaj ko govorimo o načinu dela ter o odmerjanju dela in počitka. Ljudje so znali delati to, kar jih je veselilo, znali pa so si tudi vzeti čas za počitek.

Za večino ljudi v sodobnem svetu pa delo pomeni predvsem stres, saj ga bodisi ne marajo bodisi delajo preveč in v nečloveških razmerah. Za to pogosto niso krivi drugi, ampak kar posameznik sam – s tem, ko se je odločil za določen poklic ali vztrajanje v nemogočih delovnih razmerah, ker meni, da se to »izplača«.Poglejmo, kaj je o stresu zapisal Vogel.

Domačnost, toplo ozračje v hiši, razmišljanje in sproščeno razpoloženje po koncu delovnega časa so pojmi, ki jih bomo kmalu poznali le še iz opisov starih časov. Še pri jedi je človeka modernega časa zajel nekakšen nemir, povezan z živčno zaposlenostjo. 

Telesu ta naglica in nemirno beganje zagotovo ne koristita, kajti naravna posledica tega je tudi nenehno naraščanje želodčnih bolezni. Več miru bi si morali privoščiti posebno pri jedi in se, če je le mogoče, nekaj minut pošteno sprostiti, da svoj obed pojemo mirno in s pravim tekom. Večina želodčnih težav bo izginila, če se trudimo, da smo med jedjo ne le sproščeni, temveč da tudi jemo počasi in hrano temeljito prežvečimo. Tako bomo zaužito hrano bolje izkoristili, manj bo tudi črevesnih težav. Kadar temeljito žvečimo, tudi ni bojazni, da bi pojedli preveč in se zredili. Dokazali so, da na Zahodu veliko več ljudi zboleva in umira zaradi preveč zaužite hrane, kot pa jih trpi zaradi lakote. Zato bo za nas nedvomno bolje, če upoštevamo zgornje nasvete in s tem tudi omejimo celotno količino zaužite hrane. 

Kadar naglica človeka tako prevzame, da mu preide v navado in se je ne otrese niti takrat, ko naj bi si vzel čas, da bi si mirno oddahnil, mu kmalu ne bo prihranila časa in mu prinesla daljšega premora za sprostitev, kar od nje pravzaprav pričakuje. Kadar odmor ni namenjen več počitku, temveč novemu opravilu ali celo večjemu naporu, si človek ne sme očitati, če mu zanimanje za delo vse bolj pojema. 

Vemo, da so naši predniki poleti svoj delovni dan začenjali že ob štirih zjutraj. Zanje je veljalo pravilo: »Kar postorim ob štirih zjutraj, mi je ob večeru prihranjeno.« Takrat ni bilo osemurnega delavnika, v katerem bi moralo biti opravljeno vse delo, temveč je bil dan, ki je bil dovolj dolg, da je delo postalo zadovoljstvo, večerna ura pa krepčilni počitek. 

Vse to se je izgubilo, ker je človek hotel imeti več in ker je življenje hotel uživati drugače. A račun je bil napačen, saj to ni pripeljalo do bolj kakovostnega oddiha. Nasprotno, krajši delovni čas od nas zahteva več napora, kot premoremo zalog notranjih moči. Preutrujeni ljudje pa se tudi po daljšem obdobju manj odpočijejo kakor tisti, ki delajo nenehno, z veseljem in brez naglice, ker jim je ljubši daljši delovni čas. Škoda ne bi bila tako velika, če bi bil daljši premor – kakor nekoč – v prid pravi sprostitvi. A žal je naglica zajela tudi čas, ki je namenjen našim konjičkom in nepogrešljivi zabavi. Sčasoma mora nekaj pač odpovedati. 

Takšen pristop do dela in počitka je do današnjih dni že močno najedel splošno veselje do dela. Celo podaljšani konec tedna človeka vse bolj odtujuje od dela, da se delu izmika. Nekoč je Goethe dejal, da lahko dnevi oddiha nevarno vplivajo na delovno moralo. Rekel je: »Vse na svetu se da prenesti, le vrste lepih dni ne!« Večina tako danes lažje preneha z delom, kakor se ponovno spravi k začetku opravljanja dela. To je sicer razumljivo, kajti delo brez veselja je môra. 

Če pa svoj prosti čas porabimo brez naglice in se sveži vrnemo na delovno mesto, nam teden ne bo minil v naglici, temveč prijetno, kajti zbrana moč na počitku nam olajšuje naloge in vodi k veselju. Nenehno stanovitno delo z veseljem in s krajšim počitkom je boljše za naše življenje, za naše telesno in duševno zdravje, kakor neupravičeno zaganjanje, h kateremu nas je prisilila sodobna naglica.

Nove raziskave potrjujejo to, kar je o stresu in delu že davno tega zapisal Alfred Vogel. Ugotovili so na primer, da lahko z izogibanjem stresu na delovnem mestu za skoraj polovico zmanjšamo verjetnost za razvoj diabetesa tipa 2. Raziskava znanstvenikov iz Centra Helmholtz v Münchnu, ki je bila objavljena v reviji Psychosomatic Medicine, namreč razkriva, da je pri ljudeh, ki svoje delo opravljajo pod visokim pritiskom, obenem pa nimajo veliko vpliva na dejavnosti, ki jih opravljajo, verjetnost za razvoj diabetesa tipa 2 za 45 odstotkov večja kot pri tistih, ki so na delovnem mestu podvrženi manjšemu stresu (C. Huth et al. (2014), Job Strain as a Risk Factor for the Onset of Type 2 Diabetes Mellitus: Findings From the MONICA/KORA Augsburg Cohort Study, Psychosomatic Medicine, doi: 10.1097/PSY.0000000000000084).

Naj vam bo torej delo v užitek in zadovoljstvo, pa boste našli tudi pravo mero počitka. Še več, mnogi, ki delo opravljajo z veseljem – ne glede na to, kako dolg je njihov delovnik –ugotavljajo, da ne potrebujejo veliko počitka, saj jim že samo delo vliva novih moči! Ohranjanje zdravja in dobrega počutja je torej zgolj logična posledica takega pristopa.

Vir: www.zazdravje.net