Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Čeprav bombe še vedno padajo po vaseh in mestih Iraka, pa strokovnjaki in uradne osebe vse bolj opozarjajo, da se je država znašla v objemu okoljske krize, ki preti napraviti tisto, česar vojna ni zmogla – uničiti državo! Neki član parlamenta je naravnost izjavil, da se "nova iraška vojna imenuje – vojna za vodo".

Tigris in Evfrat, dva izmed največjih svetovnih vodnih virov, sta tisočletja dolgo napajala zgodovinske pokrajine Mezopotamije, "dežele med dvema rekama", Medrečja. Nekdaj plodna ravnina južno od Bagdada še danes velja za "zibelko človeštva", rojstni kraj nekaterih najvišjih človekovih dosežkov in najzgodnejših imperijev.

Dandanes oba veletoka dajeta vedno bolj bedno sliko – zmanjkuje jima vode. Poplavna polja ob bregovih rek, osrčje iraškega poljedelstva, so posušena. Podtalne zaloge vode na severu dežele so tako iztrošena, da obstaja strah, da se ne bodo več obnovila. Tudi do dvesto metrov globoke vodnjake vedno bolj poglabljajo, da bi dospeli do nivoja podtalnice, toda večina njih je že zdavnaj suha.

"Ogromna področja v Iraku so danes suha, številna barja so se izsušila in sonce pogosto zatemnijo peščeni viharji, kakršnih ne pomni nihče," pravi Ibrahim al Alubiddi, profesor ekonomije na eni od bagdadskih univerz. "Gre za pravo krizo, ki vodi v katastrofo, če kdo ne najde hitrih in radikalnih rešitev."

Medtem so se učinki pokazali tudi na sosednjih državah – letos poleti je cela serija prašnih oblakov potovala na jug čez Perzijski zaliv, vse do združenih arabskih emiratov. Ti oblaki so bili neobičajno obsežni, spreminjanje Iraka v puščavo pa je še hitrejše in bolj uničujoče zaradi vojne, korupcije v deželi in pomanjkanja okoljevarstvene politike.

JEZ ZA DVE MILIJARDI DOLARJEV
Iraško pomanjkanje vode ima tri glavne razloge: ogromni jezovi na obeh rekah, ki sta jih v hribih severno od Iraka zgradila Turčija in Sirija, so drastično zmanjšali pretok vode v rekah, padavine so dosegle rekordno nizke zabeležene vrednosti, neučinkovito upravljanje z vodo, značilno za državo, pa porabi in zapravi še tiste malo vode, ki jo ima na voljo.

"Suša je glavni razlog," pravi Mohammed Amin Faris, državni uradnik, pristojen za problematiko vode. "Brez dežja se zaloge ne obnavljajo. Tudi prej smo poznali suše, v vsakem desetletju je bila kakšna, toda zdaj imamo zaradi globalnih podnebnih sprememb sušo v deželi že vsaki dve ali tri leta," ter dodaja: "Imamo pa tudi dodatno težavo: sosednje države so postavile jezove, ki nam ne dajejo več toliko vode, kolikor smo jo imeli v prejšnjih časih."

Po podatkih iraške vlade je vodni pretok Evfrata trenutno okoli dvesto kubičnih metrov na sekundo, kar pa je manj kot polovica količine, ki je potrebna  za dosego temeljnih potreb dežele po vodi. Večino vode zadrži Turčija, nekaj pa tudi Sirija, ki se tudi sama bori s pomanjkanjem vode. Irak, ki leži nižje ob rekah, plača ceno.

Podoben problem pesti Tigris, ki pa bo še bolj izčrpan, če bo Turčija uresničila projekt Ilisu, ki bo stal neverjetni dve milijardi dolarjev. "Če se bodo načrti izpolnili, se bojimo, da bo sedanji letni pretok obeh rek z 20,9 milijarde kubičnih metrov zreduciran na zgolj 9,7 milijarde," pravi g. Faris. "Mnoga mesta bodo ostala brez vode. Ta jez lahko uniči Irak."

Deželi sta šli v pogajanja, ki pa se niso premaknila z mrtve točke. "Radi bi pritegnili še tretjo stran, na primer ZDA ali OZN, toda oboji so prošnjo za sodelovanje odklonili. Voda je politična tema, del politične igre in v veliki meri pomembnejša od nafte," pravi Faris. "Za nafto lahko najdemo alternativne rešitve, za vodo pa ne." Poleg tega je po njegovih trditvah Turčija prelomila obljubo o povečanju izpusta vode na svojih jezovih.

Podobno se dogaja na "fronti" z Iranom, kjer z dogovori ne kaže dosti boljše. "Mi se želimo pogajati, Iran pa nas ignorira. Stvar je preprosta: oni so v zgornjem toku, mi pa v spodnjem in nič kaj se ne da narediti, ker smo šibki.

Nekateri opazovalci pravijo, da lahko zaradi vode pride do novih meddržavnih konfliktov na tem območju. Irak tako obtožuje svoje sosede, da je voda postaja učinkovito orožje, kako Irak spraviti na kolena. "Iraška vodna kriza nas spravlja v brezizhodno situacijo in mogoče vodi celo v novo vojno s sosedi," pravi Tayseer al Mashadani, poslanec iz radikalne stranke.

"Morebitna nova iraška vojna se bo bila za vodo! Bili so dogovori s sosedi o dobavi vode, vendar so jih vsi po vrsti prelomili." Neki višji državni uradnik, ki pa je ostal neimenovan, pa je pristavil: "V Evropi se morda o vodi lahko pogovarjajo na mirnih pogajanjih, toda tu je položaj precej drugačen. Upam, da se bo to končalo miroljubno, a sumim, da ne bo tako. Osebno nisem optimističen."

PROJEKTI BREZ DENARJA
Toda nekateri svarijo pred prehitrim obtoževanjem drugih, na primer sosedov, in opozarjajo, da je tudi lastni delo odgovornosti težav treba reševati hitro in učinkovito. Iraška vlada je zato predstavila nekaj velikih projektov, zlasti izboljšave metod kmetovanja in izobraževalne programe, pri čemer niso izključili verskih vodij, ki imajo na javno mnenje, torej tudi na delovanje posameznikov, velik vpliv.

Prav tako tečejo raziskave o povečanju cene vode, merjenje porabe po gospodinjstvih in obširno pogozdovanje, s čimer vsem naj bi v doglednem času ustavili ali celo obrnili proces dezertifikacije, širjenja puščave. G. Faris o tem pravi: "Ti načrti so do sedaj dokaj uspešni, vendar za njihovo uresničitev nimamo dovolj denarja, kvečjemu deset odstotkov. Projektov imamo na mizi sicer še več, toda vse je preveč odvisno od denarja. Dežela pa je še vedno v vojni …"

Voda je bistvo življenja, saj podpira življenje, se pravi vsako živo bitje na Zemlji. Brez vode preprosto ne bi bilo rastlin, živali in ne človeka. Toda svetovna preskrba ni le v težavah, ampak dobesedno pod vprašanjem, v hudi krizi.

Nekaj dejstev:
Voda pokriva več kot 70 % površine Zemlje. Skupna količina vode je približno ista iz leta v leto, saj voda kroži med oceani, kopnim in atmosfero v procesu uparjanja in padavin. Ker gre pri tem za pomembno fazo prečiščenja vode, je ta hidrološki proces ključen za vzpostavitev in ohranitev življenja na planetu in ima pomembno vlogo pri spreminjanju ter uravnavanju podnebja.

Blizu 98 % vode na Zemlji je v svetovnih oceanih. Sveža voda torej predstavlja zelo majhen, manj kot 3 odstotke velik delež vode na planetu, od česar dve tretjini sta ujeti na obeh polarnih področjih in v ledenikih. Jezera s svežo vodo tako predstavljajo samo 0,009 % svetovne vode, podtalna voda pa 0,28 %.

Voda je bistvena za ustvarjanje življenja. Sestavlja kar 60 do 70 % teže živih bitij in je nepogrešljiva pri procesu fotosinteze. Možnost življenja na Zemlji je v glavnem odvisna od prisotnosti vode.

Fenomen Fidži: Kako je konkretni problem človekovih pravic in nočna mora okoljevarstvenikov lahko postal številka ena med uvoženimi vodami v ZDA?

Steklenice "Fiji Water" ("Voda s Fidžija") so zasvetile z novim sloganom, ki trdi "Vsaka kaplja je zelena". Ta steklenice lahko najdemo na vsaki hotelski mizi po ZDA, konferenčnih dvoranah in celo po hotelskih sobah (op.a.: po impresivni ceni 3 dolarje za plastenko, ki vsebuje 2 dl vode).

Če promocijsko besedilo na plastenki preberemo bolj natančno, nas proizvajalec skuša prepričati, da je njegovo podjetje "zeleno", torej okolju prijazno. K sreči je otočje Fidži dovolj daleč, da tega nihče izmed kupcev ne namerava preveriti – skoraj nihče, kajti našli so se tudi takšni. In imeli so kaj videti.

Poglejmo nekatera dejstva:

Fidži je skupina okoli 300 otokov (100 je naseljenih) v južnem Pacifiku, nekaj tisoč kilometrov od katerega koli kontinenta.

– Vsaka plastenka mora biti najprej prepeljana na otoke, nato pa polna vode spet do kupcev.

– Polnjenje te vode poteka na račun zbiralnikov vode domačega prebivalstva, ki to vodo zelo ceni, saj je na tem vulkanskem otočju nima v izobilju.

– Približno tretjina prebivalcev Fidžija trpi pomanjkanje vode (oziroma ima do nje omejene možnosti dostopa), medtem ko kompanija iz ustekleničene vode kuje milijonske dobičke.

– Plastika se v naravi sama razgradi v približno 500 letih, na veliko žalost pa v reciklaži konča le okoli 23 % plastenk.

– Da bi to vodo načrpali, izdelali plastenke, jih transportirali in napolnili, zapakirali in prepeljali do kupcev, stane ogromno energije in goriva …

Veliko več o tej in drugi problematiki vode na planetu pa na strani http://www.alternet.org/water/.

Rastoči boj za pravico do vode
Po svetu vse od Filipinov do Čila in od Južne Afrike do Kanade ne manjka ljudi, ki se borijo za izboljšanje stanja in ohranitev vode na planetu. Svetlo in zelo izstopajoče med njimi je ime Maude Barlow, pisateljice in okoljevarstvenice iz Kanade, soustanoviteljice gibanja Blue Planet Project, ki se v mednarodnem okviru bori za pravice do vode za vse ljudi sveta.

Njena najnovejša knjiga z naslovom "Modra zaveza: Globalna vodna kriza in prihajajoča bitka za pravice do vode" ("Blue Covenant: The Global Water Crisis and the Coming Battle for the Right to Water") opisuje njena razkritja o usihajočih vodnih virih širom po svetu, o večajočem se trendu privatizacije vodnih virov in zalog ter o skupinah ljudi, raztresenih po svetu, ki se borijo proti korporacijskim krajam, slabem upravljanju vlad in podnebnim spremembam.

Če vas zanima, kje vode zmanjkuje (vključno tudi z nekaterimi razvitimi deželami, na primer v kar 36 zveznih državah ZDA!), zakaj vode ne znamo ali ne zmoremo zaščititi in kaj lahko storimo za zagotovitev pravice do vode, potem je njena knjiga pravo branje za vas. V njej najdemo tako znanstveni pristop in zapletenost političnega ozadja kot tudi neposredni poziv k budnosti.

Te informacije bi le težko prišle od bolj poklicane osebe – Maude Barlow je med drugim tudi že prejemnica (leta 2005) Right Livelihood Award ("Alternativne Nobelove") nagrade, ki jo podeljuje Sklad za pravo življenje, in sicer za njeno prizadevanje za pravično trgovino in za priznanje temeljne pravice do neoporečne vode.

DESET ŠOKANTNIH DEJSTEV GLEDE PORABE VODE
Če upoštevamo, da je manj kot en odstotek svetovne vode "uporabna sveža voda", potem prav gotovo ne pazimo dovolj na ta občutljivi vir. Navajamo nekaj neverjetnih dejstev o tem problemu, ki naj bi pomagala osvetliti stanje z vodo na svetu in zbuditi zanimanje za ta vedno večji problem.

1. Nameščen v dubajski puščavi porabi igrišče za golf Tigerja Woodsa štiri milijone vode vsak dan, da bi lahko zadržal svoj bujni videz.

2. Od leta 1950 je poraba vode v ZDA zrasla za 127 odstotkov.

3. Čeprav povprečen prebivalec sveta na dan porabi približno 48 litrov vode, posameznik v ZDA porabi povprečno 500, v Kanadi 300 in v Angliji 200 litrov dnevno.

4. Približno 95 odstotkov vse vode, ki jo porabi povprečno gospodinjstvo, konča v odtoku.

5. Več kot milijarda ljudi, ki žive v z vodo siromašnih območjih in nanje dnevno pride le povprečno pet litrov vode, preživi s polovico toliko vode, kot jo spustimo z enim pritiskom na gumb straniščnega kotlička ali precej kratkega tuširanja.

6. Če svoje tuširanje skrajšamo samo za eno minuto, lahko v vročem poletnem mesecu prihranimo kar 2000 litrov vode.

7. Če pustimo vodo iz pipe teči ves čas umivanja zob, na ta način vsakič zapravimo nekaj več kot deset litrov.

8. Eno zalivanje trate porabi približno tisoč litrov vode. V poletnih mesecih to lahko znese polovici vse porabljene vode v gospodinjstvu.

9. Vsakič ko zaženete pralni stroj, bo to porabilo približno 200 litrov vode.

10. Pomislimo samo, koliko vode porabimo samo za to, da se v vodnih parkih lahko vozimo po njej na toboganih in drugih pripravah za adrenalinsko zabavo. Waveyards Park v Mesi, Arizona, ZDA, bo denimo vsako leto zapravil več kot 400 milijonov (?!) litrov vode, in to v območju, kjer v istem času pade povprečno 20 litrov dežja na kvadratni meter.

Iz različnih virov priredil Bern Jurečič