Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz plastenk. Očitno se je modni trend  v Slovenijo prenesel iz tujine, saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!
Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000 krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo. Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000. krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?
Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz plastenk, določa pravilnik o pitni vodi ( Ur. I. 19/2004). Pravilnik je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi mest »odkrili« najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje številke so prav grozljive. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke, zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4  mega joulov energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije, kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V ZDA na primer ocenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17 milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

Vir: Priloga Vrtnine