Znanstveniki so eksperimentalno potrdili, da ima voda spomin, ne vedo pa, kako deluje
Voda je tekočina brez vonja in okusa. V naravi jo najdemo v vseh treh agregatnih stanjih, njeno tališče je pri 0 stopinjah Celzija, vrelišče pa pri 100 stopinjah Celzija.

Njeno molekulo sestavljata dva vodikova in en kisikov atom. Naravna voda vsebuje različne količine raztopljenih plinov in soli ter organskih spojin in mikroorganizmov... Zdi se, kot da vemo vse o tej za življenje nepogrešljivi tekočini, ki prekriva tri četrtine površja planeta in sestavlja 70 odstotkov človeškega organizma. V resnici pa je voda veliko več kot to.

Znanstveniki, ki raziskujejo vodo in njene lastnosti, priznavajo, da je voda zanje še vedno uganka. "Kljub navidezni preprostosti niti fiziki niti kemiki ne poznajo vseh njenih skrivnosti, čeprav je znanost že dodobra raziskala zanimive in nenavadne lastnosti vode," pravi prof. dr. Igor Kononenko, predstojnik laboratorija za kognitivno modeliranje na katedri za umetno inteligenco Fakultete za računalništvo in informatiko.

"V zadnjih dvajsetih letih je bilo narejenih veliko raziskav, ki so bolj ali manj uspešno potrdile, da ima voda spomin - kar je njena najbolj nenavadna lastnost -, uradna znanost pa je do izsledkov teh raziskav zadržana, saj še vedno ne vemo, kako spomin vode deluje."

Medij za shranjevanje informacij

Nekatere teorije govorijo o spominu, ki je posledica lastnosti grupiranja molekul vode v klastre in klatrete, druge teorije se spuščajo na raven posameznih atomov in kvantov. Kononenko pojasnjuje: "Teoretično gledano ima vsak kvant možnost spomina. Pred nekaj leti so fiziki na primer eksperimentalno dosegli, da si je en sam elektron zapomnil nekaj deset bitov informacij.

To pomeni, da potencialno lahko kamorkoli shranimo poljubne količine informacij. Seveda principi še niso dovolj raziskani, največ poskusov pa je narejenih na vodi in alkoholu, ki sta dober medij za shranjevanje informacij." Spomin vode torej še ni znanstveno pojasnjen, eksperimentalno pa je več znanstvenikov potrdilo, da različni zunanji vplivi spremenijo lastnosti vode, oziroma, da si voda te vplive "zapomni".

"Na Inštitutu Bion v Ljubljani so na primer razvili metodo elektrofotografije, s katero lahko detektirajo vpliv subtilnih polj na vodo. To so lahko fizikalna polja ali pa bolj subtilni vplivi različnih objektov, živih bitij ali naravnih zdravilnih sevanj. Metoda služi tudi za posredno odkrivanje pozitivnih in negativnih subtilnih sevanj," pravi Kononenko in dodaja, da so bili vplivi subtilnih polj na vodo potrjeni v nekaj deset znanstvenih študijah.

"Če so ta polja blagodejna za rastline ali ljudi, zalivanje rastlin z vodo, ki je bila izpostavljena takim poljem, ali pitje take vode blagodejno vpliva na rast rastlin oziroma na psihofizično počutje ljudi." Nekateri raziskovalci celo menijo, da na vodo lahko vplivajo tudi občutki in misli. Je to sploh mogoče dokazati? "Glede raziskovanja prenosa misli je znanost še v povojih. Kako se misli prenašajo in kako se kodirajo v vodi, ne vemo. Najverjetneje gre za nekaj, kar je podobno elektromagnetnemu valovanju," odgovarja Kononenko.

Spomin vode odkril ugleden imunolog

Z raziskovanjem spomina vode se je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal ugledni francoski znanstvenik, imunolog dr. Jacques Benveniste (1935-2004). "Spomin vode", kot je Benvenistovo kontroverzno hipotezo poimenoval neki novinar, je znanstvenik odkril po naključju. "Ko je raziskoval aktivnosti belih krvnih telesc, ki so vključena v alergijske reakcije, je opazoval vplive določene substance v različnih razredčinah.

Odkril je, da se je tudi v razredčinah, kjer originalne substance ni bilo več, kazal signifikanten vpliv le-te, kar je nakazovalo, da si je voda na neki način 'zapomnila' njeno vibracijo," pojasnjuje Kononenko. Benveniste je članek o svojih ugotovitvah leta 1988 objavil v ugledni znanstveni reviji Nature in sprožil burne odzive. Ko so znanstveniki poskus ponovili v neodvisni raziskavi, je bil rezultat negativen. "Benveniste je sicer zahteval ponovitev poskusa, saj je trdil, da so narobe razumeli njegovo delo, vendar mu niso verjeli. Zaradi tega je Benveniste prišel na slab glas, izgubil je ugled in seveda financiranje svojih raziskav."

Dvanajst let pozneje je prof. dr. Madeleine Ennis s Kraljičine univerze v Belfastu ponovno zastavila rigorozen poskus, ki so ga opravljali štirje neodvisni laboratoriji iz Francije, Italije, Nizozemske in Belgije. "Poskus je bil 'slep', to pomeni, da raziskovalci niso vedeli, ali delajo s 'prazno' vodo ali z 'razredčeno' vodo. Poskus je bil močno pozitiven v treh laboratorijih in delno pozitiven v enem laboratoriju. Ta poskus je tako dejansko potrdil Benvenistovo delo in s tem spomin vode," pravi Kononenko.

Danes se po svetu s spominom vode ukvarja več raziskovalnih skupin. "Ena najmočnejših je prav v Sloveniji, na Inštitutu Bion, kjer so raziskovalci pod vodstvom prof. dr. Igorja Jermana prišli do številnih zanimivih odkritij in so s svojimi izkušnjami na tem področju verjetno med vodilnimi v svetu. Nekaj poskusov je bilo narejenih tudi na Institutu Jožef Stefan v sodelovanju s prof. dr. Antonom Jegličem s Fakultete za elektrotehniko. V teh poskusih so mikroskopsko opazovali kristalno strukturo različnih snovi, stopljenih v vodi, ki je bila izpostavljena različnim subtilnim poljem."

Misli, zapisane v kristalih?

Eden od raziskovalcev vode in njenih lastnosti - tudi spomina - je Japonec Masaru Emoto, ki je zaslovel z izdajo knjige Sporočilo vode, ki je izšla leta 1999, slovensko izdajo pa smo dobili pet let pozneje. Emoto se je lotil pionirskega dela opazovanja kristalov zamrznjene vode pod mikroskopom. Je eden tistih raziskovalcev, ki menijo, da na vodo poleg različnih vplivov iz okolja vplivajo tudi čustva, misli in celo napisane besede.

V knjigi ne poskuša znanstveno dokazovati spomina vode, ampak se osredotoča na estetski vidik kristalizacije, ob tem pa med drugim trdi, da se misli, usmerjene v vodo, preden ta zamrzne, kasneje odražajo v obliki kristalov zamrznjene vode. Oblika kristalov, lepa ali grda, naj bi odražala pozitivne ali negativne misli, ki so bile usmerjene v vodo.

Emotovo delo je bilo deležno številnih pohval in tudi kritik, kar seveda ne preseneča. Njegovi somišljeniki opozarjajo na velik pomen fotografij kristalov, ki naj bi dokazovale, da je vodo mogoče načrtno informirati in tako doseči določene pozitivne učinke. Poenostavljeno povedano: če mislimo in delujemo pozitivno, se to pozitivno - v smislu večje kakovosti - odraža tudi na vodi v našem telesu in v naši okolici.

Kritiki pa opozarjajo na številne pomanjkljivosti metode opazovanja kristalov zamrznjene vode. Med drugim opozarjajo na veliko verjetnost, da bo fotograf iskal sliko kristala, ki bo ustrezala pričakovanjem, isti kristal je namreč mogoče videti na različnih nivojih, kar je odvisno od izbire fokusa.

"Emotovo knjigo lahko obravnavamo kot spodbudo za resno znanstveno delo, nikakor pa ne kot znanstveni dokaz," poudarja Kononenko, eden od organizatorjev mednarodne znanstvene konference z naslovom Measuring Energy Fields, ki danes in jutri poteka v Kamniku. Ena od osrednjih tem konference, ki je po besedah organizatorjev del procesa ustvarjanja nove znanstvene in kulturne paradigme, pa so prav najnovejše raziskave spomina vode.

Vir: dnevnik.si