Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Benjamin Franklin je nekoč dejal: "Šele ko vodnjak postane suh, se zavemo, koliko je vredna voda." Izrek je seveda mogoče prirediti za vsakovrstno zmanjkanje, ne samo vode, toda res je tudi, da smo se v zadnjem času na vodo navadili do take mere, da o njeni porabi, kaj šele o smotrnosti te porabe, ne razmišljamo več. Ne pomislimo več, da voda iz pipe teče ali curlja minute in ure dolgo, ne da bi se kdo spomnil priviti ventil ali obrniti ročico.

Tudi več ne vemo podatka, da s potegom vode na stranišču porabimo 9 oziroma 10 litrov vode, ki je v bistvu pitna voda, saj nimamo vzporednega omrežja. Tudi voda za zalivanje lepe trate in umivanje avtomobila, pomivanje posode ali pa pralni stroj je iz istega izvora, ti nameni porabe pa niso varčni, ampak zelo potratni.

Ko je pred časom zaradi napake na omrežju (in posledično vdora zemlje ter mikroorganizmov vanj) zmanjkalo vode in je bilo objavljeno, da bo oskrba prekinjena "za nedoločen čas", po tem pa bo potrebno vodo "vsaj še nekaj dni prekuhavati", se je resničnostni šov preselil na obrobje Ljubljane. Nekateri smo tako obnovili že dodobra zaprašeno znanje o skoparjenju s to podcenjeno dobrino, pa tudi obudili spomine na staro dobro JLA – ali se lahko obrijemo s pol litra vode iz plastenke?

Prav gotovo tega nihče ne bo šel preverjat za hec, toda izvedljivo pa je. In vse je še dobro, dokler gre za občasni resničnostni šov, ki je v tem primeru trajal vsega dvanajst ur oziroma tri dni (prekuhavanje), toda ali bomo znali živeti, če bo enkrat šlo zares?

Morda ne bi bilo slabo, če bi tu in tam malo zmanjkalo vode. Šele tedaj bi jo znali ceniti. Šele tedaj bi jo pravzaprav opazili.

* * *

ZAKAJ NISMO VEČ PRIJATELJI Z USTEKLENIČENO VODO IN KAKO NAS ŽELI INDUSTRIJA PRIDOBITI NAZAJ

Vode v plastenkah po novem ne maramo več tako kot prej. Po treh desetletjih neprestane rasti, pri kateri je mnogokratnik prodaje ustekleničene vode dosegel številko 100 (!) – od 20 mio. litrov v letu 1976 do 2000 mio. litrov v 2006 -, so se številke v zadnjem času, ne samo na račun recesije, obrnile navzdol in na trgu povzročile paniko.

Dve nadpovprečno oblačni poletji sta pričeli proces, ki ga je recesija le učinkovito nadgradila: potrošnik se vpraša, zakaj bi plačal evro, dolar ali funt za plastenko vode, ki jo kar doma dobi za samo delček tega denarja. Gostje v restavracijah vse več naročajo "navadno vodo iz pipe".

Multinacionalke so danes naenkrat v težavah: kako zagovarjati proizvod, katerega cena je zvečine sestavljena iz transportnih stroškov, saj jo prevažajo tisoče kilometrov daleč?! Ustekleničena voda ni več moda niti privilegij – industrija, ki na leto obrne dve milijardi funtov, se je znašla na robu in ni čudno, da se je odločila udariti nazaj.

Pred nedavnim so se namreč v University Arms Hotelu v Cambridgeu srečali predstavniki treh največjih britanskih proizvajalcev ustekleničene vode, švicarskega prehranskega giganta Nestle, francoske mlečne kompanije Danone in domačega proizvajalca Highland Spring, postavili temelj skupnemu sodelovanju z ustanovitvijo združbe Natural Hydration Council in se dogovorili o korakih, ki so nujni za ponovno rast prodaje tovrstne vode v državi.

Posledice so bile vidne zelo kmalu. Združba je lansirala izjemno reklamno kampanjo in pričela z lobiranjem na vseh strateško pomembnih koncih. Kampanja je bila polna nizkih udarcev. Tako so se razpasle informacije o početju družb, ki upravljajo z vodovodom, o kloriranju, nečistih in puščajočih rezervoarjih ter veliki možnosti kontaminacije. Govora je tudi o "temnih silah, ki so se zgrnile nad proizvodom, ki je pojem čistosti, svežine in kvalitete".

Po drugi strani kampanja propagira in javnost uči o koristnosti ustekleničene vode, tretja smer pa vodi k izrivanju tekmecev, kot so na primer Evian, San Pellegrino ali Badoit, s tržišča. Vsak od partnerjev v Natural Hydration Council ima svojo vlogo v kampanji. Danonejev prispevek je usmerjen k prepričevanju javnosti, da kvaliteti ustekleničene in vodovodne vode nista enaki, čeprav izgledata enako. "Voda iz pipe se razlikuje od kozarca do kozarca," pravijo.

Na udaru je tudi oblast, saj naj bi z navideznim varčevanjem pri vodi in puščanju plastenk v naravi v resnici zakrivala lastno nesposobnost obvladovati okoljevarstveno politiko. Les Montgomery, izvršni direktor kompanije Highland Spring, ki je zgradila celo železniško progo z namenom zmanjšanja stroška prevoza s tovornjaki, tako pravi, da "država nima izdelane strukture za recikliranje plastenk, zato vrši politični pritisk na kupce vode, s čimer naj bi zmanjšali problem onesnaževanja".

Združba poudarja tudi "zanesljivost", ko pravi, da je voda iz pipe "dobra, vendar obstaja nekaj promilov možnosti, da bo z njo kaj narobe, medtem ko pri ustekleničeni te nevarnosti ni". Izhod iz dileme, v kateri so se zdaj znašli britanski kupci, tako ni jasen. Le devet odstotkov vprašanih je prepričanih, da je voda iz pipe slabe kvalitete, da je dobra za pitje, pa kar 72 %.

Danone je zatem financiral lastno raziskavo, ki zadnji podatek zmanjša na zanje ugodnih "45 %". Na napade so se odzvale tudi vladne in nekatere neodvisne organizacije, vsi pa navajajo svoja dognanja, teze in argumente. Glavna težava pa seveda kljub vsemu ostaja – cena. Ustekleničene vode ne moreš prodajati skoraj zastonj. Problem je na koncu, kot vedno – v denarju. In za to, da bi ga imeli več (ali da ga vsaj ne bi izgubili, tržni delež na primer), je vsekakor vredno vložiti veliko denarja.

* * *

KAKŠNA JE PRAVA CENA VODE V PLASTENKAH

Že cena sama je pri ustekleničeni vodi problem: za plastenko vode Evian lahko dobimo desetine tisočev litrov pitne vode, saj se količnik razlike v ceni v različnih okoljih giblje med 250 in 10.000. Priljubljenost ustekleničene vode je brez dvoma rezultat ogromnih marketinških naporov.

Poraba tovrstne pijače je v letih med 1999 in 2004 zrasla za več kot 50-krat! Zahteva po vodi v plastenkah zato raste tudi v področjih, kjer imajo dokazano kvalitetno pitno vodo iz omrežja – pri tem pa povzroča nepotrebno smetenje okolja in porablja enormne količine energije za proizvodnjo. Kakšna je torej realna cena ustekleničene vode?

Večina stroška nakupa take vode zapade na ustekleničenje, pakiranje, prevoz, marketing, maržo in zaslužek. Transportiranje ogromnih količin ustekleničene vode (milijarde ton) z vlaki, tovornjaki, letali in predvsem ladjami zahteva porabo velikih količin fosilnih goriv. Tako lahko danes kupimo vodo s Fidžija ali Norveške, ki sta vsak na tisoče kilometrov oddaljena od potrošnikov, pa tudi od drugih, po možnosti še bolj eksotičnih krajev – kajti tudi to je pomemben dejavnik pri okusu potrošnikov!

Milijoni plastenk ob tem ostajajo v naravi, zavzemajo veliko prostora in počasi ter skoraj neopazno spuščajo strupene kemične dodatke (aditive), kakršni so na primer ftalati, v podtalnico, ob tem pa "zahtevajo" tisoč let za biorazkroj.

Je torej ceno ustekleničene vode sploh mogoče določiti s preprosto številko?

* * *

VODA BO VIR VOJNE, ČE SE SVET TAKOJ NE ZGANE, OPOZARJA MINISTER

"Svet se sooča z možnostjo izbruha vojn za vodo, če le ne bo prišlo do resne akcije v smeri zaščite mednarodnega pomanjkanja vode in zdravstvenih problemov, ki se lahko prevesijo v spore," je dajal britanski minister za razvoj, Gareth Thomas.

Sedemindvajset mednarodnih dobrodelnih ustanov se je združilo v koalicijo, ki poskuša svetovno javnost in voditelje ozavestiti s spoznanjem, da naša varna sedanjost ne nudi razloga za optimizem.

Ob dnevu, ki so ga poimenovali Dan svetovne vode, so navedli številne zaskrbljujoče podatke, kot na primer tega, da ima težave z oskrbo že več kot 2,6 milijarde prebivalstva; da je zelo mogoče, da določena že tradicionalno politično nestabilna področja kažejo gibanje proti eskalaciji napetosti in sporom z nedoločljivim obsegom ter posledicami; da vsako leto šolski sistemi po svetu zaradi griže, driske in drugih bolezni, povezanih s pomanjkanjem sveže vode, izgubijo okoli 500.000 šolskih ur in da iz istih razlogov v istem času po nepotrebnem umre 1,8 milijona otrok ter da je zaradi tega obetavno predstavljeni globalni program "Cilji razvoja tisočletja kličejo po akciji" v veliki nevarnosti, saj grozijo veliki problemi na področjih zdravstva, izobraževanja in zaščite okolja – vse zaradi vode.

"Več kot trideset svetovnih držav dobiva vsaj tretjino uporabne vode zunaj svojih meja. Z razvojem klimatskih sprememb se bodo te številke še povečale in z njimi tudi možnost sporov," pravi Charlie Kronick, svetovalec za podnebje pri organizaciji Greenpeace, ki tudi pravi, da bodo v tem primeru najbolj na udaru celotna podsaharska Afrika, večina južne Azije in zahodni del Južne Amerike, ter dodaja:

"Nobenega dvoma ni, da bodo podnebne spremembe potencialno največji vir "vodnega stresa". Če se bodo povprečne temperature dvignile za več kot dve stopinji nad vrednostmi izpred industrijske revolucije, lahko pričakujemo, da bo med dvema in tremi milijardami ljudi trpelo posledice in škodo. To pa so že zelo resne številke."

* * *

definicije pitne vode

Arteška voda/arteški izvir: voda, ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem oziroma pod neprepustnimi plastmi ali vre izpod njih

Izvirska voda sme biti zbirana le na izviru ali pa s pomočjo vrtine na viru, ki napaja izvir oziroma potok. Lastnosti vode morajo biti identične lastnostim vode v izviru samem. 

Voda iz vodnjaka je na površje prečrpana iz luknje, izkopane v trdnem terenu za prestrezanje in zbiranje vode.

Prečiščena voda je produkt destilacije, deionizacije, povratne osmoze ali katerega drugega načina obdelave. Ta voda izhaja iz komunalnega omrežja (pipe) ali iz talnih voda. Glede na vrsto obdelave so primerni še izrazi destilirana voda, prečiščena pitna voda, destilirana pitna voda in deionizirana voda.

Mineralna voda vsebuje več kot 250 ppm (delcev na milijon) skupno raztopljenih trdnih snovi (standard FDA), ki so prisotni na točki pojava te vode na površju. Tej vodi ne smejo biti dodani nikakršni minerali niti ne sme biti načrpana iz komunalnega omrežja. V Evropi se voda, ki so ji dodani minerali, ne sme imenovati "mineralna voda".

Gazirana voda vsebuje enako količino ogljikovega dioksida kot na točki pojava na površju. "Soda water", toniki in podobni proizvodi se ne smatrajo za ustekleničeno vodo.

* * *

PREPOVED NAKUPA USTEKLENIČENE VODE

Prebivalci majhnega podeželskega mesta v Avstraliji so v upanju, da bodo tako doprinesli k zaščiti Zemlje in tudi svojih denarnic, glasovali za prepoved prodaje ustekleničene vode v svojem mestu. Meščani Bundanoona so bili zelo veseli, da je bil izid glasovanja skoraj enoglasen.

Za avstralsko proizvodnjo pijač je bil to drugi udarec v istem dnevu: le nekaj ur pred tem je premier zvezne države New South Wales vsem državnim uradom in agencijam na ozemlju te države prepovedal nakupovanje tovrstne vode, pri čemer je to prakso imenoval "razmetavanje denarja in naravnih virov".

* * *

Definicija: VOJNA ZA VODO

"To je izraz, ki si so ga izmislili okoljevarstveniki za tip konfliktov (neke vrste gverilska vojna), ki se nanaša na akutno pomanjkanje vode za pitje in namakanje. Okoli 40 odstotkov svetovne populacije je do neke stopnje že prizadeto s te plati, s tem da bodo rast prebivalstva, klimatske spremembe in dvig življenjskega standarda položaj le še slabšali. Agencija za okolje Združenih narodov opozarja, da bo okoli 3 milijarde ljudi v roku 50 let trpelo resno pomanjkanje vode. Možna žarišča so Bližnji vzhod, deli Afrike in mnoga večja svetovna porečja, med drugim tudi Donave.

Ta izraz je bil v določenem obdobju uporabljan v južnih in jugozahodnih državah ZDA za opis napetosti okoli pravic črpanja vode iz rek in izvirov."

(iz knjige Michaela Quinlona "Svetovne vojne", prva izdaja 1996)

* * *

PREPLAH V WALL-MARTU

Vsa ustekleničena voda ne dosega standardov kvalitete, ki jih reklamira s tem, da svoje izdelke imenuje po kristalnih izvirih, alpskih jezerih in podobno. Ravno nasprotno nekateri testi kažejo, da v nekaterih primerih vsebuje nezdrave stranske produkte, ki presegajo varnostne standarde in zakonske omejitve.

Pravi preplah je v deželi čez lužo zagnal uradni objavljeni podatek o opravljenih raziskavah desetih znamk ustekleničene vode v Kaliforniji, pri čemer je tržna znamka največje ameriške trgovske mreže Wal-Mart, Sam's Choice ("Samova izbira", s čisto aluzijo na "pravega Američana"), vsebovala prevelike odmerke kemikalij. Vsaka od testiranih znamk je vsebovala povprečno osem kontaminantov, štiri med njimi pa so bile povrhu okužene še z bakterijami.

"Raziskava je pokazala, da potrošniki ne morejo biti prepričani v kvaliteto vode na trgovskih policah," je izjavila toksikologinja Olga Naidenko, vodja študije, sicer zaposlena v organizaciji Environmental Working Group. "Naša študija je bila le bežen pregled trga ustekleničene vode, pri čemer smo seveda našli tudi znamke, ki dosegajo vse zahtevane standarde, toda tiste, ki jih ne, zbujajo našo skrb in zato zahtevajo našo večjo pozornost."

Na podlagi vsebnosti in vrste onesnaženja je skupina, ki je opravila to raziskavo, tudi ugotovila, da del produkta neke prodajne znamke izvira iz zajetja blizu Las Vegasa, saj eno od spojin, ki so bile identificirane v tej znamki vode, uporabljajo samo v tistem področju.

Zadeva je postala zanimiva zaradi tega, ker ameriška zakonodaja ne obvezuje proizvajalcev k obveščanju o virih črpanja in morebitni kontaminaciji, natančneje rečeno, osredotoča se le na obveščanje o zelo natančno določenih substancah, ki jih pitna voda ne sme vsebovati. Jasno je, da prav teh substanc pregledovane vode niso vsebovale.

Tudi odziv trgovske verige Wal-Mart je bil pričakovan: služba za odnose z javnostjo je kmalu objavila namero, da bo trgovska veriga sama financirala obširno strokovno raziskavo o kvaliteti ustekleničene vode, ki je v prodajnem katalogu verige.

(Iz več virov priredil Bern Jurečič)