Diktator Musolini je pred sedemdesetimi leti, da bi iz ‘svojega’ naroda izcuzal čim več denarja za svoje tanke, svetlobo proglasil za javno dobro, javno dobro podržavil in lastnikom hiš pričel svetlobo zaračunavati.

Uvedel je davek na površino oken. In vse hišice, grajene v tem času, imajo minimalna okna in zato temačno notranjost. In mnogo starejših hiš ima zazidana okna. Toda, ali je svetloba sploh lahko lastnina kogarkoli in jo je res moč zaračunati? Ali pa je dan v dobro in zadovoljstvo vseh?

Prebivalcem majhnega kraja v Boliviji je bilo nedavno prepovedano zbirati in uporabljati vodo iz rek, potokov in meteorno vodo. Voda je namreč postala privatna lastnina ameriške korporacije - in ‘uloviti dež’, lastnino korporacij, je za domačina postalo kriminalno dejanje. Toda, ali je voda res lahko lastnina posameznika, korporacije ali države in odtujena od ljudstva?

Pred drugo svetovno vojno so si vso slovensko zemljo, vode, gozdove, živali v gozdu lastili kralj, cerkev in njuni podrepniki, fevdalni in kapitalistični bogatuni, a najemniki so 'gospodom lastnikom' morali plačevati najemnino – davek na uporabo.

Nacionalizacija po vojni je vso lastnino in bogastvo, pridobljeno z izkoriščanjem 'manjvrednih hlapcov', najemnikov, delavcev, spremenilo v ljudsko imovino, kajti socializem je bil dal prednost skupnemu dobremu pred sebičnostjo posameznika ali lokalnih skupin. Kar pomeni, da so se rudniki, gozdovi, reke, jezera, potoki, prej raji nedostopna 'privatna lastnina kapitalistov' in 'kraljeva lastnina', spremenili v skupno dobro. Javno lastnino. Ljudstvu dostopno javno dobro. In vsak državljan se je smel sprehajati povsod in uživati v vseh lepotah slovenske, 'naše' narave.

Nacionalizacija je torej dejansko pomenila 'podarjanje skupnega dobrega – dežele Slovenije - vsem državljanom'. Tudi voda je bila od vseh Slovencev. Vsakdo na deželi si je lahko uredil svoje 'zastonsko zajetje' ali pa je, v mestih in vaseh, komunalno podjetje gradilo vodovode z državnim denarjem in s samoprispevki, ter potem zaračunavalo vzdrževanje.

In potem je prišla protirevolucija proti socialističnemu skupnemu dobru. Zgodil se je Demos. In z Demosom se je pričela takoimenovana denacionalizacija. ‘Smrt socializmu. Živel egoizem! Skupno ni naše. Skupno je naše lovišče!’ je postalo geslo vseh Demosovih strank.

Denacionalizacija je pomenila konec skupnega dobra. Pričela se je privatizacija javnega dobra in nasilje koncesionarjev.

Skupno dobro je od tedaj naprej postalo le še fraza politikov za manipulacijo ljudstva. Kajti slovenska 'demokratična' vlada si, poleg ostalega skupnega (gozdov, tovarn in vseh denarnih skladov), prisvaja tudi slovensko vodo. Vodno dobro. Tako izvire, potoke, reke, jezera, zajetja, kot tudi vodnjake in cisterne, torej tudi dež. In ljudstvo je ostalo brez vode. Vsako shranjevanje in uporabljanje vode, brez plačila državi, je v Sloveniji postalo protizakonito. In človek, ki se napije iz izvira na svoji zemlji ali umije v javni reki ali jezeru, 'onečasti' zakon in je v 'prekšku'. Kriminalec.

Čeprav je v kapitalizmu, ki je, začasno, postal družbeni red tudi v Sloveniji, privatna lastnina sveta, trenutno država popisuje še neregistrirane privatne vodnjake, privatna zajetja, zgrajena, brez pomoči države, z osebnim denarjem in delom v času 'prekletega socializma'; in ako lastnik zemlje ne 'priglasi' svoje 'črne gradnje', kot je vlada poimenovala vse 'lovilce vode', ga zakon postavlja v 'kriminalno' pozicijo.

A popis je seveda šele osnova za nadaljne razlastitvene zakone.

Za popisom seveda pridejo položnice - pavšal na rabo vode, in na koncu števec za merjenje porabe vode.

V treh korakih država privatno lastnino nacionalizira, spremeni v 'svojo lastnino'. S pavšalom država prejšnjega lastnika zajetja razlasti in spremeni v 'najemnika' (svojega lastnega minulega dela?). In s števcem voda postane ljudstvu odtujen 'produkt trženja' in preneha biti skupno javno dobro.

(Na isti način je vlada Slovencem ukradla vsa naravna in z žulji delavcev v 'prekletem socializmu' grajena bogastva vseh Slovencev. Zgrajene tovarne, slovenski gozdovi, slovenska zemlja, vse 'skupno' je prenehalo biti javno dobro, temveč lastnina posameznikov, agencij in korporacij!)

Pri prehodu iz socialističnega, humanega sistema, kjer je javno dobro vladalo nad osebnim, v kapitalizem, kjer je javno dobro lovišče posameznikov, je vlada Slovenija izvedla nacionalizacijo, ravno takšno krajo lastnine, kakršno očita bivši komunistični oblasti. Le s to razliko, da je komunistična oblast po robinhudovsko vzela bogatim izkoriščevalcem in porazdelila dobrine med bivšo 'rajo'. In dobički so kot skupno dobro napajali socialo in osebno rast vseh državljanov.

Demosove vlade pa so ukinile socialne programe, ljudstvo Slovenije razlastile in ga potisnila v kapitalistično matrico, v sistem, ki je bil osebno dobro predpostavil pred skupno dobro. Vse slovenske vlade po 'kontrarevoluciji proti humanemu odnosu', socializmu, podpirajo bogatenje bogatih posameznikov in 'elit' in s tem siromašenje ljudstva Slovenije. Oblastniki, ki podpirajo  krajo lastnega naroda in razprodajajo skupno lastnino, javno dobro, so do sedaj oropali ljudstvo, razlastninili ljudstvo kot celoto in kot posameznika, in izključna pravica upravljanja in zaračunavanja vode je danes prenesena na 'izbrane' posameznike, koncesionarje. In ko koncesionar postane Monsanto in nadzor nad dostopom do vode in nad rabo vode postane izključna pravica korporacij? Se zgodi 'Bolivija'?

In Slovenec, ki pije vodo iz izvira v Sloveniji, je že v prekršku s koncesijo in zakonom, ki koncesije uveljavlja kot 'svete'? Čeprav so koncesije v nasprotju s skupnim dobrim in s tem z ustavo RS, po kateri skupno dobro mora biti dostopno vsem ljudem Slovenije, ne le privilegij bogatih koncesionarjev, ki so si prisvojili izključno pravico nad skupnim dobrim in nam skupno dobro, vodo, državljanom, 'legalno' prodajajo po kapljicah?

Ali nismo v prekršku že vsi kmetje, ker ne plačamo 'državni dež' ( Monsantov dež? ), ki nam zaljiva njive in pašnike? In berač, brez denarja, ki vode ne more kupiti, mora 'pošteno' umreti od dehidracije ali pa je tat?

Po isti logiki tudi kisik, ki ga potrebujemo, tako kot vodo, vsa živa bitja, lahko postane lastnina korporacij, države ali posameznika (koncesionarja)? Ali bo tudi kisik, skupno javno dobro vseh ljudi, živali in rastlin,  jutri postal ‘prodajni produkt’ v rokah posameznikov in prenehal biti skupno javno dobro? Kdaj bo nek koncesionarček  dobil izključno pravico Slovencem na sapnik montirati števec za merjenje uporabe kisika? In če ne boš imel denarja…?

Pri vsem tem pa se Država Slovenija do svojih 'otrok', slovenskih državljanov, obnaša več kot mačehovsko. Medtem ko mi, Slovenci, moramo umreti od žeje ali plačati vsako kapljo vse bolj zastrupljene vode, voda Slovenije ( beri lastnina slovenske vlade!) odteka po Savi v Hrvaško, po Soči v Italijo, pa jo slovenska vlada tujcem, Hrvatom, Italijanom, ne zaračuna. Država Slovenija (oblast) zastonj daje tujcem, kar svojemu ljudstvu zaračunava? Smo Slovenci v Sloveniji torej drugorazredni državljani? Ako pa vlada Slovenije nima pravice zaračunavati Save Hrvatom, potem je ne more in ne sme zaračunati niti Slovencem?

In vlada dovoli, da v imenu dobička zasebnik ali munltinacionalka za odškodnino državi, sme zastrupljati vodo in uničevati skupno vodno dobro, katero nam minister za zdravje očisti tako, da zviša nivo dovoljenih strupov v vodi?

In Slovenci mirno dopuščamo, da nam vlada odtuji našo vodo? Da dovoli 'koristno' svinjanje naše vode? In z zakonom dopušča, da nam bo slovensko vodo jutri prodajal tuj koncesionar? In da nam bodo jutri taxirali svetlobo? Pojutrišnjem kisik?

Kaj bomo, vse bolj žejno ljudstvo Slovenije, gleda tega storili?

Sestavljeni smo iz 70% vode?

Čigave?

Ropove? Kebrove? Monsantove?

Voda je življenjsko pomembna tekočina, brez katere vsako živo bitje umre. Torej dostop do vode, prav kot do kisika in svetlobe, mora biti neodtujljiva pravica, torej svoboda vseh živih bitij planeta. Odtujiti ljudem vodo ali kisik pomeni napad na njihovo življenje. Vsa voda Slovenije je zato lahko le skupno dobro, javno dobro vseh prebivalcev, živali in rastlin Slovenije.

21. člen Zakona o vodah (pravni režim naravnega in grajenega vodnega javnega dobra) govori: Naravno in grajeno vodno javno dobro (v nadaljnjem besedilu: vodno dobro) lahko uporablja vsakdo tako, da ne vpliva škodljivo na vode, vodni režim in naravno ravnovesje vodnih ter obvodnih ekosistemov in ne omejuje enake pravice drugim (v nadaljnjem besedilu: splošna raba).

Vode - skupnega, javnega dobra - torej ne more nihče nikomur odreči. Kajti voda je skupno, javno, vsakemu dosegljivo dobro. Torej je nihče (niti država, niti privatnik, niti korporacija) nima pravice nikomur zaračunati. Polnilnica vode sme sicer zaračunavati svoje vloženo delo, stroške stekleničenja in trgovec sme zaračunati uslugo dostave do uporabnika, ne more pa zaračunavati ljudem vsebine - vode. Vodovodno  podjetje sme zgraditi vodovod in zaračunavati oskrbo z vodo in vzdrževanje vodovoda, ne sme pa zaračunati vode. Voda, ako je dejansko javno dobro, pod nobenimi pogoji ne more biti zaračunljiva in nihče si je nima pravice prisvojiti toliko, da bi nekdo drug zaradi tega trpel pomanjkanje. In nihče je nima pravice zastrupljati.

Miha Jensterle
Vir: www.zofijini.net