Ko vstopiš v sprejemnico
velikega morja,
priplavaj vanjo kot list,
ki ga prinašajo
gorske vode ob odjugi,
s tokom brzic s seboj.

Usedi se na skalo
in poslušaj vodo,
opazuj vodo
široko razprtih oči.

Veter v tebi
naj ne buri valov.
Pomanjšaj se v ribo
med koralami
in uleži se na kamen,
da dosežeš v sebi gladino vode,
ki te meri z ravnotežjem
morja in neba.

Dosezi v sebi milino vode,
kot solza snega.
Izstopi iz sebe
in uglašuj
bučanje morja v sebi

Sanje zaklenjene v školjki
bodo odklepale tvoje srce
z milimi zvoki
in ko ti bo bolečina scimila
veselje čez okamnele vzdihe,
spomni se na zamrle zvoke,
ki so se razcveteli v mir,
ki nikoli ne ječijo,
ko ribi rastejo plavuti.

Poslušaj vodo
in božaj njeno samoto,
ko poplesujejo žarki svetlobe
in ji celijo rane.

Ko ti voda umije oči,
si oglej podvodni svet
in preišči mesta,
kjer še nisi bil.

Premakni kamen,
da zemlji ne bo od pritiska
koža otrpnila.

Izjoči vso žalost v morje,
izsmej vse svoje veselje v nebo,
dviguj se na hrbtih valov
in spuščaj se v globino z očmi.
Semenje iker spusti
v brezmejno morje
s svojimi bremeni:
nikoli odtehtane teže soli,
nikoli izmerjene
trdnosti zlitine verig,
nikoli enakih odtenkov kože,
z nikoli določeno lahkotnostjo
peresa, ki ga nosi veter
po morski gladini

Zaman iščeš poti,
vsak kamen ti je znan,
na razkrižju tisočerih
morskih smeri.