Še kot kardinal Joseph Ratzinger je sedanji papež Benedikt XVI. v pogovoru s Petrom Seewaldom za knjigo Sol zemlje izjavil: »Cerkev daje ljudem kraj svobode in postavlja zatiranju tako rekoč zadnjo mejo.«

Če je res cerkev kraj svobode, zakaj potem tako malo ljudi sledi nauku cerkve? Avtor omenjene knjige Seewald je v njej zapisal: »V Franciji se po neki anketi iz leta 1994 čuti 83 odstotkov vernikov zavezanih samo svoji vesti, in baje se samo en odstotek katoličanov še daje voditi uradnemu nauku Cerkve.«

Da je cerkev vse kaj drugega kot kraj svobode, pojasnjuje tudi knjiga Afera papež, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve. V njej je objavljen del cerkvenega nauka, ki se ga morajo držati verniki, sicer sledi večno prekletstvo. Citiram:

»Podvreči se rimskemu papežu je za vse ljudi nujno potrebno za odrešitev. To razlagamo, trdimo, določamo in oznanjamo mi.« (Neuner in Roos, prav tam, obr. št. 430)

Papeževe odločitve so »same iz sebe nespremenljive in ne na podlagi privolitve cerkve. Če bi si nekdo dovolil – bog ga obvaruj – nasprotovati tej naši odločitvi, naj bo izključen«. (to je preklet) (Neuner in Roos, prav tam, obr. št. 454)

»Preklet« pomeni obsojen na večne peklenske muke. Karl Jaspers, eden velikih nemških filozofov prejšnjega stoletja, piše o teh sankcijah: »Večne peklenske muke: Cerkev je neizprosno zavrgla Origenov nauk, po katerem so z vzpostavitvijo prejšnjega stanja vseh stvari (apokatastasis panton) peklenske muke časovno omejene … S tem so duše ostale v njenih rokah. Nitzsche je opozoril na to …, da je cerkev vsepovsod razširjene predstave o peklenskih mukah prevzela kot ‘najbolj plodno jajce svoje moči’ …, ker duhovnik prodre v samo dušo in to v polnomočju svojega položaja, ne zgolj kot človek, zmore spraviti vernike pod nezaslišan pritisk. Od staršev mogoče terja odgovornost in jim grozi z vicami, če ne skrbijo za to, da tudi njihovi odrasli otroci ostanejo zvesti cerkvi.« (Jaspers, Der philosophische Glaube angesichts der Offenbarung, str. 85 isl.) O »poslednjih rečeh« piše v uradnem učnem oznanjevanju Rimskokatoliške cerkve med drugim:

»Kot je bog vsesplošno odredil, se duše tistih, ki umrejo v dejansko težkem grehu, takoj spustijo v pekel, kjer trpijo peklenske muke.« (Neuner in Roos, obr. št. 905)

»Kdor pa brez pokore umre v smrtnem grehu, ga nedvomno za vedno trpinči vročina v e č n e g a p e k l a.« (Neuner in Roos, obr. št. 898)

Pri tem se verniku vedno znova predstavi, da ne gre zgolj za duševne muke, ampak za strahotno telesno mučenje, s katerim baje Jezus Kristus pri poslednji sodbi kaznuje zlobne:

»On (Jezus Kristus) bo prišel ob koncu sveta sodit živim in mrtvim, vsakega poplačat po njegovih delih, tako zavržene kot izbrane. Ti bodo vsi vstali z lastnim telesom, ki ga imajo tukaj, tako da bodo eni s hudičem prejeli večno kazen in drugi s Kristusom večno krasoto, glede na njihova dobra ali slaba dela.« (Neuner in Roos, obr. št. 896)

Hkrati cerkev grozi vernikom z besedilom evangelija, ki ga je sama avtorizirala, z domnevnimi Jezusovimi izreki:

»Ko pride Sin človekov v Svoji krasoti …, tedaj bo zbral ovce na Svoji desni, ovne pa na levi …, potem se bo obrnil k tistim na levi strani in jim rekel: ‘Proč od Mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen za hudiča in njegove angele …’ in odšli bodo ter prejeli večno kazen …« (Mt 25,31,32,41,46)

Socialni psiholog Franz Buggle piše o večni peklenski kazni, s katero med drugim cerkev grozi v svojih lastnih učnih oznanjevanjih s pomočjo domnevnih Jezusovih besed: » … grožnja s kaznijo, katere usodno, psihično uničujoče delovanje v zgodovini krščanstva na nešteto ljudi sploh ne more biti pretirana. Poskusimo se osvoboditi vseh navad v verski vzgoji in si pojasniti, kaj mora psihološko pomeniti grožnja z večno trajajočimi ekstremnimi mukami;

proti temu zbledijo vsa sicer poznana mučenja in kazni, saj so kljub vsemu časovno omejene. …. komajda obstaja še drug psihološki fenomen kot grožnja z večnimi mukami, ki bi si tako zelo zaslužil ime psihični teror!« (Buggle, Denn sie wissen nicht, was sie glauben , 1992, str. 98)

Posledice tega terorja so pri mnogih ljudeh, ne nazadnje pri otrocih in mladini, strah pred grehom, kronično slaba vest, hipohondrija in cela kopica pojavnih oblik »ekleziogene nevroze«, ki lahko implicirajo podložnost cerkvi, ki deluje še celo pri tistih, ki so se v življenju poskušali osvoboditi detajlov cerkvenega grozilnega sporočila. Karl Jaspers piše o tem: Duhovnik vdre ob smrtni uri, najsi je to v pomoč najsi je mučno. Do danes lahko opažamo, da se katoliki, ki so postali neverni, na tej točki spet spreobrnejo, kot da bi jih držala neka notranja veriga.« (prav tam, str. 86) To je strah v duši, ki priklepa cerkvenega člana od otroštva, izražen v enem najpomembnejših verskih spisov papeževe cerkve, kjer piše: »Grozno je pasti v roke živega boga.« (Heb 10,31)

Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/Kazenska_ovadba_zoper_papeza_za_web.pdf
http://www.zrtve-cerkve.org/html/pogoji_nakupa.html