Nadškof Stres je poudaril, da je Slovenija v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli velika izjema. Kot je dejal, "tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi…« Nadškof je znova poudaril razliko med veroukom kot vzgojo za verovanje in versko življenje in verskim poukom kot versko-duhovnim izobraževanjem, ki vodi k poznavanju verstev s posebnim - a ne izključujočim - poudarkom na religiji okolja, krščanstvu torej," poročajo na spletnem Dnevniku.

Cerkev vedno bolj pritiska na državo, da bi v šolah lahko indoktrinirali učence in dijake s katoliškim naukom. Stres si bržkone želi, da bi naši politiki tako na široko odprli vrata za verski pouk kot se je to zgodilo v katoliški Italiji. O tem piše novinar Curzio Maltese v svoji knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, citiram: »Neobvezen verouk stane italijanske davkoplačevalce približno milijardo evrov letno.

To je po velikosti druga postavka neposrednega državnega financiranja katoliške veroizpovedi, s cifro, ki je le za nekaj milijonov nižja od vsote, ki jo dobi Cerkev od države preko osmih promilov. Grozi pa, da se bo financiranje katoliškega šolstva v kratkem prebilo kar na prvo mesto. Zadnji uradni podatek ministrstva je naslednji: 650 milijonov evrov gre za plače učiteljem verouka, toda ta podatek je iz leta 2001, ko je bilo učiteljev le 22 tisoč in so bili vsi zaposleni le začasno. Leta 2008 se je število učiteljev povišalo na 25.679, med temi pa je redno zaposlitev dobilo 14.670 učiteljev, in to po zaslugi vrste hitrih in nekoliko smešnih razpisov za številna delovna mesta, ki jih je leta 2004 odobrila Berlusconijeva vlada, pozneje pa še Prodijeva.

To darilo – redna zaposlitev učiteljev verouka – je še vedno predmet neskončnih prepirov med pravniki, in to iz vsaj dveh razlogov. Prvi ugovor je načelen. Verouk je neobvezen predmet in kot takšen ne bi smel vključevati rednih učiteljev. Za nameček učitelje verouka izbirajo škofje in ne država; glede na vse to obstaja nevarnost, da bo Evropska komisija sprožila sodni postopek zaradi nezakonitega postopka izbiranja učiteljev. Toda če škofija pozneje izrazi mnenje, da je posamezen učitelj neprimeren za poučevanje verouka, do česar lahko pride zaradi tisoč razlogov (denimo zato, ker se je razvezal), ga mora država obdržati v službi do upokojitve. Drugi razlog za prepire pa je neenak materialni položaj "normalnih" učiteljev in učiteljev verouka. Pri enakem številu učnih ur učitelji verouka zaslužijo več od kolegov, ki poučujejo obvezne predmete. Tudi ko so bili zaposleni začasno, so bili najbolj plačani učitelji v Italiji.

Ena od mnogih italijanskih birokratskih skrivnosti je zakonska odredba, ki sicer predvideva 2,5 odstotni dvig plače na vsaki dve leti delovne dobe za vse začasno zaposlene, vendar pa so to določilo v resnici uporabljali le za eno kategorijo: za učitelje verouka. Ugodnost je bila potrjena in utrjena v trenutku, ko so ti učitelji postali redno zaposleni. Nerazložljiv privilegij je najprej desetine začasnih, zdaj pa tudi na stotine redno zaposlenih učiteljev drugih predmetov prignal do tega, da so sprožili sodne postopke, v katerih zahtevajo odškodnino, pri čemer jim na državni ravni pomaga izvedenec za delovno pravo Claudio Zaza.«

Janez Škorjanc
Šentjanž pri Dravogradu 112
2373 Dravograd