Kaj je to resnica?
Obstaja le ena, ali je več resnic?

Obstaja veliko delitev med ljudmi in veliko verstev.
Vsaka vera ima svojega Boga in svojo resnico.
V vsakdanjem življenju, imamo vsak svoje dnevne resnice, o marsičem.
Ta članek govori o resnici, ki jo človek in človeštvo, išče od kar ve za sebe.

Čeprav nekateri pravijo, da so si vse vere med seboj podobne in da govorijo o praktično enakih rečeh, pa vendar med njimi obstajajo nepremostljiva trenja in prepadi.
Take delitve in toliko resnic, ter Bogov, so v zgodovini in danes, bile dejavniki nasilja in vojn.

Zakaj je temu tako?
Zakaj na videz, vse vere in religije govorijo podobno, potem pa se med seboj tako krvavo sprejo?
Je »resnica vsakega posebej«, vzrok takim konfliktom in vojnam in, ali morebiti to sploh ni resnica?

Nekoč je zagotovo kdo od posameznikov, ki so se poglabljali v pravo naravo človeka, prišel do spoznanj ene same resnice, a so kaj kmalu ljudje iz tega ustvarili svoje predstave, ne da bi sploh vedeli kaj resnica je.
Nekateri so eno samo resnico, poimenovali tako in drugi drugače. Nastala so različna imena in različna tolmačenja enega in istega.
Tako so se množice zadovoljile, le s predstavami o resnici.

Predstava o resnici in dejstvo resnice, nimajo prav nič skupnega.

Zato se skozi zgodovino pretepajo ene predstave z drugo. Pripadniki ene vere, prosijo svojega Boga za moč, da premagajo tiste druge in obratno.
Grozno in nič kaj duhovno, mar ne?

Kdo stoji za vsemi temi religijami in verami?
Vse vere in vse religije, je ustvaril človek in njegov razum.
Človeški razum veliko tega česar ne razume, stlači v predal: »vera, Bog, mistično…«
Ateisti sicer pravijo, da Boga ni, a to ne pomeni da v zvezi s temi rečmi imajo razčiščeno in da jim je jasno.
Oni le verjamejo, da Boga ni. Zato tudi ateisti, imajo svoje predstave o tem.

Ker je posameznika strah, da bi sam spoznal, sam razvozlal, ostaja pod okriljem lažne varnosti tistih, ki vejo, tistih ki so posredniki Božji.
Zaradi strahu, se je ta isti posameznik identificiral s skupino, ki mu daje moč.
Pripadnik druge verske skupine ali religije, je enako naredil.

Pripadati skupini, pomeni določeno moč.
Večja ko je skupina, večjo moč ima. Zato je cilj vsake vere, širiti se na račun druge.
Tako obstaja med njimi, v kritičnih momentih argument moči in ne moč argumentov.

Vsaka skupina je okrog svojih meja naredila ograje, ki jih mora braniti tudi z orožjem.
Ozadje vsega tega tako imenovanega »duhovnega«, je torej moč, kar pa je dejavnik nasilja in vojn.
Interes vere, religije, države je sicer prikrit, a je vendarle jasen, to je zasužnjen posameznik, ki zna dobro ponavljati, se klanjati, slediti in je del črede.
V takem strahu in nevednosti, že tisočletja živi večina človeštva, na račun tega strahu pa uspevajo organizacije, religije, verstva.

Človek, ki vse to vidi in, ki zna razmišljati s svojo glavo, zagotovo ne bo pripadal nobeni veri, nobeni skupini in želel bo sam spoznati. Tak posameznik tudi ateist ne bo, saj ateist ne raziskuje, temveč ima le svoje mnenje. Mnenje ali zaključek ni nobeno raziskovanje.

Človek, ki si želi le resnice, ne bo želel prekriti svoj strah z lažno varnostjo pripadanja skupini, taki ali drugačni.
Ni boljših ali slabših, saj so vse po vrsti zgrajene na istih principih.

Svoboda in vezanost ne gresta skupaj, zato svoboden človek ni končni cilj vzgoje in izobraževanja in ni končni cilj nobene vere ali religije.

Manj ko posameznik ima vezane energije, več mu je ostane za direktno spoznavanje vse kompleksnosti življenja, v katerem eksistira.
Edino na tak neposreden in direkten način, je za posameznika mogoče spoznanje ene same resnice.

Kaj je torej resnica in ali jih je več?
Tega ne moremo spoznati, dokler je subjekt ta, ki hiti z odgovori na ta vprašanja.
Ta subjekt je razum.
Razum ni zmožen videti celote, temveč le delčke, saj je tudi sam del te iste celote.
V kolikor bi bili zavestni dejstva, da opisi, ideje, mnenja, verovanja in vse kar si predstavlja razum, ni resnica sama, potem bi prenehali tudi vzroki tovrstnih konfliktov.

Šele potem bi uvideli, da je resnica ena sama in da obstajajo številni izrazi le te.
Potem med seboj ti delčki, ne bi več bili v konfliktu.
Uvideli bi, da nam je vsem skupno rojstvo, trpljenje in potreba po miru in ljubezni, da težimo k preživetju ali doseganju tistega boljšega življenja, da na koncu umremo, ter da smo si v teh elementarnih rečeh, vsi na istem.

S prenehanjem delovanja vseh predstav o Bogu, o resnici, prenehajo tudi vzroki tovrstnih konfliktov in vojn, saj nimamo več kaj braniti.
V takem ozračju je možnost, da se pokaže celota taka kot v resnici je, brez subjektivnega dodajanja, odvzemanja, olepševanja…

Lepota resnice je v njeni resničnosti.
Vse besede, vse predstave vsi opisi, okrog katerih se pretepamo že od vekomaj, niso resničnost sama, ampak je vse to mrtva preteklost.
Kakšna groza, da tega nismo zavestni.
Z razumevanjem omejenosti in ozadja vsega tega, preneha tudi moč takih predstav nad nami in svoboda postane dejstvo.

Svet potrebuje svobodne posameznike.
V svobodi je vzrok nasilja, popolnoma odstranjen.
Svoboda je resnica in ljubezen in vse po čem tako hrepenimo.
To je edina rešitev za naš svet, za naš dom, za ta planet.

Mirko