Velikani so med nami. Prihajajo, odhajajo, se borijo za preživetje in umirajo, vsak dan vsa leta, vedno in povsod. Koder koli se jim posreči naseliti so ljudje ponosni nanje, kot bi imeli pri njihovem nastanku kakšne zasluge. In jih velikokrat tudi imajo, čeprav tisti ljudje, ki zasluge imajo, največkrat niso isti kot tisti, ki se z zaslugami hvalijo.

Največkrat opazimo le mogočne velikane, čeprav je mogočnost relativna in odvisna predvsem od vrste. Nekateri velikani spadajo med redkejše vrste, zato so dovolj že majhne dimenzije, če pa govorimo o izumirajoči vrsti, je že sam pojav vreden izredne pozornosti in za velikana proglasimo največjega ne glede na to kolikšen prsni obseg ima. Če pa so velikani iz močno razširjenih vrst je konkurenca huda in le redki velikani zadostijo strogim kriterijem. Pri tovrstnih velikanih je za preboj med najmogočnejše potreben obseg v prsni višini šest metrov in več.

Prsni obseg je seveda domislica ljubiteljev velikanov in nima pravzaprav nobene veze z dejanskim obsegom velikanovih prsi, ki znaša minimalno 50 metrov. Vendar je kljub temu izmera prsnega obsega pri velikanih vse prej kot preprosta. Večina velikanov je namreč v prsni višini človeka zelo grbasta, žlebasta ali razrasla, mogoče pa v to višino še sega vpliv vznožja, ki je zaradi zagotovitve stabilnosti velikokrat zelo razraslo.

Če največje obsege najdemo pri osamelcih, ki morajo za vse poskrbeti sami, pa so največje višine dosežene vedno v družbi prijateljev, ki se medsebojno podpirajo. O višini ne govorimo pogosto iz razlogov, ki jih določa predvsem perspektiva in način zaznavanja. Če stojimo tik ob velikanu, višine ne vidimo in zato ne čutimo, če pa se oddaljimo od njega tako, da ga vidimo v celotnem obsegu, višino sicer vidimo, vendar ne čutimo. Edini način, da doživimo občutje višine je, da v istem merilu na papir narišemo sebe in velikana. Vendar to priporočam le ljudem z močnim egom, sicer se utegne naš antropocentričen pogled na svet rahlo zamajati. Za velikanski višinski rekord so glede na vrsto potrebne zelo različne višine iz istih razlogov, kot pri obsegu. Vendar lahko povem, da je v Sloveniji trenutno najvišja velikanka Sgermova smreka, visoka 61.7 m, ki je rekorderka tudi v širšem evropskem prostoru. Iz preteklosti pa so znane tudi posamezne orjakinje, hčere slovenske grude, ki so zrasle preko 70 metrov. Pri merjenju višine so problemi še bolj očitni kot pri merjenju obsega. Ni namreč možno splezati na vrh velikana in z njega spustiti meter. Uporabiti je treba optične instrumente. Splošno razširjeni instrumenti za tovrstne podvige so sicer poceni in dostopni, vendar so prilagojeni za višine med 20 in 40 metrov, pri večjih višinah pa se napaka hitro povečuje. Za natančno izmero je torej potreben teodolit z izkušenim upravljalcem.

Tako za višinske kot za debelinske rekorde je potrebno predvsem dobro rastišče. Za zmago med višinskimi rekorderji je potrebna tudi dobra ekipa, medtem ko je za debelino potreben predvsem čas. Zato se predvsem ob orjakih, ki so zasloveli zaradi svoje debeline, pogosto postavlja tudi vprašanje o starosti. Tu pa so problemi nerešljivi. Ljudje, ki so očakom izbrali prostor, kjer so se razvili do izrednih dimenzij, so že mrtvi in nam zato preverljivih podatkov ne morejo dati. Možna je sicer radiokarbonska analiza, vendar imajo le redki velikani še žive katerekoli celice, ki so nastale ob njihovem rojstvu, saj so srca velikanov, iz žalosti zaradi našega mačehevskega odnosa do njih, največkrat že popolnoma gnila. Ker okoli mrtvega srca zeva velika praznina, se pojavlja tudi vprašanje o smiselnosti vpogleda v velikanovo notranjost, v kateri bi sicer glede na diferenciacijo tkiv lahko ugotovili starost neiztrohnjenega dela. Z analizami velikanov iste vrste, ki jim je še uspelo ohraniti srce, bi lahko ugotovili starost iztrohnjene praznine. Ko bi sešteli dejansko starost neiztrohnjenega oboda in teoretično starost iztrohnjene votline, bi tako dobili dovolj dober približek velikanove starosti. Najboljši način je torej študij virov iz katerih lahko nemalokrat razberemo, kdaj so se velikani rodili. Metode torej so na voljo, ker pa nam mogočnosti ne predstavljajo niti starost, niti debelina, niti višina, je smiselnost zamudnega ugotavljanja posameznih atributov postavljena pod vprašaj. Mogočnost je namreč odvisna od vseh treh atributov skupaj in pa od naše zaznave.

To kar moramo vedeti je nekaj drugega. Tisti, ki so velikana negovali v njegovih najrosnejših letih, so zagotovo že dolgo pod rušo. Največkrat so mrtvi tudi tisti, ki so omogočili rast velikana preko starosti, ko bi z njegovo smrtjo lahko dobro zaslužili. Živijo največkrat le tisti, ki se že odkar gospodarijo z rastiščem velikana odpovedujejo dohodkom, ki bi jih lahko pridobili na teh površinah. Na nas pa je, da generacijam velikanovih lastnikov in velikanom samim izkažemo priznanje za vizijo, ki nam je omogočila doživetje mogočnosti.

Več na permakulturnih delavnicah