Piše: Aurigo

UVOD V VELIKO POT
"Pod visoko vzdignjenim mečem,
je pekel, pred katerim drhtiš.
Toda pojdi naprej,
in zemlja blaženstva bo tvoja.
(Miymoto Musashi, 1582-1645)

Za uvod v Veliko pot, čeprav sprva uvod ni bil mišljen. Človeku, ki pri sebi že doživi psihično smrt, je potrebno samo še fizično umreti. Zato ni tistega strahu pri njem, ki preveva običajnega človeka. Nekateri mislijo, celo svoje življenje, da lahko z grožnjami dosežejo marsikaj in da lahko nadzirajo druge. Tako ravnajo celo svoje življenje. A ob tem jim um bega. Sem in tja. In ne vedo, kaj delajo.

Želeli bi nadzirati druge, a ne kontrolirajo niti delček svojega uma.

Drugi se zopet oklepajo svojega človeškega življenja, kakor pijanec plota. Do konca svojega življenja. Tri tibetanske. Želja, ljubosumje, nevednost. Strah me je lahko le te ljudske nevednosti. Ki se ponavlja iz meseca v mesec. Iz leta v leto. Iz stoletja v stoletje. Ne vedo umiriti uma in nočejo začeti meditirati. Namesto, da bi umirili svoj um. Tibetanci takšno prakso smrti ega poimenujejo in izvajajo kot CHÖD.
Po šestih mesecih končno prejmem iz tujine knjigo o sanjah.

Odkritje CHÖD prakse
Mnogo mojstrov je uporabilo sanje kot zelo pomembna vrata modrosti, skozi katera so se odkrila učenja ter odkrili povezave z mojstri, ki so drugače oddaljeni v času in prostoru. S tem so tako razvili sposobnosti, da bi pomagali drugim. Vse to opisuje zgodba tibetanskega učitelja Tongjung Thuchenu, velikega mojstra Bön tradicije, za katerega se verjame, da je živel v 8. stoletju. V seriji svojih sanj je odkril Bön prakso chöda, vizionarsko prakso razvijanja plemenitosti in rezanja navezanosti.

V tistem času je bil Tongjung Thuchen že kot šestletni deček seznanjen z učenjem. Pri dvanajstih letih je imel za seboj že dolg umik. V umiku je doživel pomembne sanjske izkušnje, v katerih je odkrival učenja, se srečal ter sprejel v sanjah učenja od drugih mojstrov. Nekoč, ko je bil v umiku in je intenzivno delal prakso Walsai, je bil poklican s strani svojega mojstra. Walsai je zelo pomembno božanstvo v Bön tradiciji. Končal je svoj umik ter odpotoval v hišo mojstra. Tam je odšel takoj spat in v spanju je imel osupljive sanje. V sanjah ga je vodilo lepo dekle skozi neznano pokrajino. Kmalu sta prišla na veliko pokopališče, kjer je mnogo trupel ležalo na tleh. V centru pokopališča je bil postavljen velik, bel šotor. Bogato okrašen in obkrožen z lepimi rožami. Na sredini šotora je na velikem prestolu sedela ženska rjave polti. Oblečena je bila v belo obleko. Njeni lasje so bili okrašeni s turkizi in zlatom. Okoli nje je bilo zbranih veliko zelo lepih dakin. Govorile so v jezikih različnih dežel. Tongjung Thuchen pa je spoznal, da so prišle iz oddaljenih dežel.

Rjavopolta dakina je zapustila prestol in ponudila Tongjung Thuchenu lobanjo polno krvi ter mesa in ga nahranila z njim. Dejala mu je, da mora to sprejeti kot daritev, kot čisto daritev. Zatem mu je dala, kakor tudi ostale dakine, zelo pomembno iniciacijo.
Na koncu mu je še dejala: "Ti moraš doseči razsvetljenje v prostoru Velike Matere. Jaz sem Sippe Gyalmo, nosilka Bön učenja, Rjava kraljica bivanja. Ta iniciacija in učenje je jedro korenskega učenja Matere Tantre. Inicirala sem te zato, da boš lahko učil druge in jih iniciral." Popeljala je Tongjung Thuchen na prestol, mu posadila na glavo ceremonialno pokrivalo in mu podala ceremonialno obleko ter ritualna sredstva. Potem ga je osupnila z vprašanjem, zakaj meni, da mu je podala učenja z ostalimi dakini.
Tongjung Thuchen ji je odgovoril: "Oh ne, jaz ne morem podajati iniciacije. Jaz sploh ne vem, kako naj sploh naredim to iniciacijo. To me spravlja v zadrego."
Sippe Gyalmo ga je pomirila z naslednjimi besedami: "Ne skrbi. Ti si velik mojster. Ti imaš vse iniciacije od tridesetega mojstra Tibeta Zhang Zhunga in lahko podaš iniciacijo."
"Ne vem celo to, kako se med iniciacijo pojejo molitve", je ugovarjal Tongjung Thuchen.
Sippe Gyalmo mu je odgovorila: "Pomagala ti bom in vsi zaščitniki ti bodo dali svojo moč. Tukaj se nimaš kaj bati. Prosim te, naredi iniciacijo."

V tistem trenutku se je vse meso in kri v šotoru spremenilo v maslo, sladkor, različna živila, zdravila in cvetlice. Dakine so začele obmetavati Thuchena s cvetlicami. Nepričakovano je ustvaril, da ve, kako je potrebno podati iniciacijo Matere Tantre. In to je tudi naredil.
Dakine so se mu zahvalile, Sippe Gyalmo pa je rekla: "V petih letih se bodo dakine iz osmih glavnih pokopališč srečale z mnogimi mojstri. Če boš ponovno prišel, ti bomo predale mnogo učenj od Matere Tantre." Potem so se vse dakine poslovile od njega in Sippe Gyalmo mu je dejala, da ga morajo zapustiti. Rdeča dakini je napisala na šal zlog YAM, ki predstavlja element zraka, pomahala z njim po zraku in ga povprašala, če se lahko dotakne šala z desno nogo. V tistem trenutku, ko je to storil, se je vrnil v svoje telo in ugotovil, da spi.

Spal je zelo dolgo, da so ljudje že pomislili, da je umrl. Ko se je končno prebudil, ga je mojster vprašal, zakaj je tako dolgo spal. Mojstru je obširno poročal o svojih sanjah, hkrati je pozval mojstra, da naj te sanje obdrži zase, da ne bi postale ovira, če bi bile odkrite. Mojster je dejal Tongjung Thuchenu, da bo nekega dne postal učitelj, zato mu je zatem dal blagoslov, s tem da mu omogoči ta prihodnja učenja.
Naslednja leta je bil Tongjung Thuchen v umiku in nekega večera so ga obiskale tri dakine. Imele so zelene šale, s katerimi so se dotaknile njegovih nog. Ko so to storile, je izgubil zavest in padel v sanje.
Zagledal je tri votline, ki so gledale na vzhod in pred njimi je bilo čudovito jezero. Sprehajal se je po osrednji jami, ki je bila okrašena s cvetlicami. V votlini je srečal tri mojstre in vsak je bil oblečen v različna ezoterična iniciacijska oblačila. Mojstri so bili obkroženi z ljubkimi dakinami, ki so igrale na instrumente, plesale, dajale daritev, molile in izvrševale ostale posvečene dejavnosti.

Trije mojstri so mu dali iniciacije in ga prebudili v naraven položaj, tako da bi lahko povzročili, da bi se spomnil svojih prejšnjih življenj ter da bo usposobljen za uspešno učenje prakse chöd. Osrednji mojster je vstal in rekel: "Ti imaš vsa sveta učenja. Sprejel si iniciacije in mi te blagoslavljamo, da si sposoben učiti druge ljudi."
Potem je mojster, ki je sedel na desni strani, rekel: "Posvečamo te v vsa glavna učenja, v logično filozofijo, da jih boš uporabil in z njimi posekal ego. In da boš uporabil pojmovni um, da se osvobodiš iluzije v chod praksi. Blagoslavljamo te, da boš lahko učil to prakso in jo podajal naprej."
Mojster na levi strani je dejal: "Dajem ti sveta tantrična učenja, ki so v srcu vseh mojstrov Tibeta in Zhang Zhunga. Iniciramo te in blagoslavljamo skozi ta učenja, da bi lahko pomagal drugim."
Vsi trije mojstri so bili zelo pomembni Bön učitelji, ki so živeli konec 7. stoletja. Kmalu zatem je umrl njegov mojster, zato se je Tongjung Thuchen vrnil v mojstrovo majhno vas, kjer je izvajal prakso in rituale za prebivalce vasi. V številnih primerih, med kratkimi meditacijami ali umiki, so ga v njegovih vizijah obiskali različni mojstri. Imel je izkušnjo iztelesiti se, ko so se kanali in energije pojavile kakor čisti kristal. Velikokrat se stopala med njegovo hojo niso dotikala tal in zmogel je hoditi zelo hitro, s pomočjo moči svoje prane.
Tako so prešla štiri leta. V sanjah je srečal Rjavo dakini, manifestacijo Sippe Gyalmo in ta mu je rekla, da se morajo ponovno srečati, ker se približuje peto leto. Nekega dne se ga je v jami polotil dremež in med spanjem je začel moliti k vsem mojstrom. Ko se je prebudil, je zagledal neverjetno čisto nebo. Majhen veter je naraščal in k njemu sta prišli dve dakini ter mu dejali, naj se jima pridruži.

Z njima je šel na zbor dakin, k istim dakinam, katere je že srečal pred petimi leti. Prejel je transmisije in razlago chod prakse in Matere Tantre. Dakine so mu tudi napovedale, da bo v prihodnosti prišel čas, v katerem se bodo pojavili bodisatve in 12 mojstrov, katere bo učil. Vsaka dakina mu je obljubila, da mu bo pomagala pri poučevanju. Prva dakini mu je dejala, da bo kot varuh skrbela za to učenje. Druga dakini je dejala, da bo blagoslovila učenje, tretja je dejala, da bo zaščitila učenje pred napačnimi besedami in interpretacijami. Prav tako se je kot zaščitnik učenja postavila Sippe Gyalmo. Po vrsti mu je vsaka dakina povedala, kakšne odgovornosti so prevzele, da bi se lahko razširilo to učenje. Povedale so mu še to, da se bo učenje razširilo v deset smeri kakor sončni žarki, po vseh področjih sveta. Ta prerokba je pomembna zato, ker spodbuja tiste, ki se učijo prakso chöd in zato, da vemo, da se bo to učenje razširilo povsod po Zemlji.

Thunchenove sanje so dober primer jasnih sanj. Sprejel je točne informacije v enih sanjah glede sanj, ki jih bo imel v prihodnosti. Sprejel je učenja in posvetitve s pomočjo dakin in ostalih mojstrov. V rani mladosti je že izvršil učenja. Ni pa vedel, da je popolni potencial kot mojster, vse dokler se mu to ni odkrilo v sanjah. Skozi blagoslove, ki jih je prejemal v sanjah, je prebudil različne dimenzije zavesti in jih ponovno združil s tem, kar se je naučil in razvil v prejšnjih življenjih. Postopoma je rasel skozi svoje sanje, sprejemal učenja in se srečeval z dakinimi ter mojstri, skozi svoje življenje.

To lahko velja tudi za vse nas. Lahko se najdemo kot praktikantje, ki to stalno razvijamo kot delček našega življenja in, ki ga porabimo v sanjah. To je dragoceno za naše duhovno potovanje, ko sanje postanejo del specifičnega procesa, ki se združi z našo globoko osebnostjo in zori v našem duhovnem razvoju.

Chöd (tib., Gcod), Chöd pomeni dobesedno "odrezati" ali "korenito odrezati" (tudi odrezati od korenin). Chöd je poznan tudi kot "sebično uporabiti strah" in "vgojiti plemenitost". To je ritualna praksa, ki pomeni odstraniti vse navezanosti na lastno telo in ego ter s sočutjem ponuditi vse to drugim bitjem. To pomeni, da opraviš določeno prakso, ki obsega dovršeno klicanje različnih skupin bitij. Praktikant posledično svoje telo navidezno razseka in transformira v objekt in substanco darovanja. Pri chödu se uporablja melodično petje, bobni, zvonci in rogovi. Običajno se izvaja na takšnih lokacijah, ki spodbuja strah, kot so mrtvašnice, pokopališča in oddaljeni gorski prelazi.

Dakini (tib., mkha' gro ma) Dakini ustreza tibetanski khadromi in dobesedno pomeni nebesno popotnico. "Nebo" se nanaša na praznino in dakini potuje po tej praznini; to je, da dakini predstavlja popolno realizacijo praznine, absolutno realnost. Dakini je lahko človeška žena, ki je realizirala svojo resnično naravo, ali ne-človeška ženska ali boginja, ali direktna manifestacija razsvetljenega uma. Pojem dakini se tudi nanaša na razred bitij, ki so rojene v čistem kraljestvu dakin.

Karmične sledi (tib., Bag chags). Vsaka akcija - fizična, verbalna ali mentalna - podvzeta s strani posameznika, če jo izvršuje z namero ali celo z majhnim sovraštvom ali poželenjem, ki pušča sled v umnem toku tega posameznika. Akumulacija teh karmičnih sledi služi okoliščinam za vsak trenutek doživetja tega posameznika, pa naj si bodi pozitivna ali negativna.
Rigpa (tib., rig pa; skt., vidya). Dobesedno pomeni "zavest" ali "vedenje". V Dzogchen učenju, pomeni rigpa zavest resnice, prirojena ali naravna zavest, prava nrav posameznika.
(Poglavje Odkritje chöd prakse je iz knjige Tibetanski jogi sanj in spanja /The Tibetan Yogas of Dream and Sleep/ tibetanskega učitelja Tenzin Wangyal Rinpocheja.)

KARMIČNA PRANA
Karmična prana je energetska osnova karmičnih sledi, ki so rezultat vseh pozitivnih, negativnih ali nevtralnih akcij. Ko so karmični sledovi aktivirani z določenimi sekundarnimi vzroki, jih karmična prana okrepi in omogoči, da imajo učinek na um, telo in sanje. Karmična prana je življenjska sila, tako negativnih in pozitivnih energij v obeh straneh kanalov.
Um je nestabilen, zbegan ali neosredotočen, ko se giblje karmična prana. To pomeni, ko nastajajo čustva in um nima nadzora nad njimi, karmična prana nosi um kamorkoli si želi. Naša pozornost se premika sem ter tja, potisnjena in privlečena s sovraštvom in željo.

Na duhovni poti je nujno potrebno razviti mentalno stabilnost, da oblikuješ močan um, prisoten um in osredotočen. Potlej, četudi sile negativnih čustev naraščajo, nismo zmedeni zaradi karmičnih vetrov. V jogi sanj; ko smo enkrat razvili sposobnost imeti jasne sanje, bi morali dovolj trdno stabilizirati sanje, ki so producirane z gibanjem karmične prane in razvijati nadzor nad sanjami. Vse do te prakse se v sanjalcu razvija, da bo imel sanjalec včasih nadzor nad sanjami, a včasih bodo imele sanje nadzor nad sanjalcem.
Četudi nekateri zahodni psihologi verjamejo, da sanjalec ne more nadzirati sanj, je to po mnenju Tibetanskega učenja napačen pogled. Bolje je za zavestnega sanjalca, ki ima jasne sanje, da nadzira sanje, kakor da sanje nadzirajo sanjalca. Podobno je tudi z mislimi: bolje je, da mislec kontrolira misli, kakor da misli kontrolirajo misleca.

TRI ZVRSTI KARMIČNE PRANE
Nekateri tibetanski joga teksti opisujejo tri zvrsti karmične prane: blago prano, surovo prano in nevtralno prano. Blaga karmična prana se nanaša do neoporečne prane modrosti. Neoporečna karma modrosti se giblje skozi rdeči kanal. Surova prana se nanaša na negativna čustva, ki se gibljejo skozi beli kanal. V tej klasifikaciji sta tako neoporečna prana modrosti in čustvena prana, karmični prani.
Nevtralna prana je, kakor se tudi imenuje, ni niti neoporečna niti oporečna, toda še vedno je karmična prana. Prežema telo. Izkušnje z nevtralno prano vodijo praktikanta v smer izkušnje naravne prvotne prane, ki pa ni karmična prana, ampak energija nedualne rigpe, ki se nahaja v osrednjem kanalu.

PRANA MODROSTI
Prana modrosti (ye lung) ni karmična prana. Tudi ni zmešana z neoporečno karmično prano modrosti. V prvem trenutku vsake izkušnje, preden se dogodi nasprotna reakcija, je v tem trenutku samo čista percepcija. V tej čisti izkustvenosti prana vključuje prvobitno prano modrosti. Energijo, ki podpira prvotno izkušnjo in, ki je brez oprijemanja ali sovraštva. Ta čista izkušnja ne pušča sledi in ni vzrok za bilo kakšne sanje. Prana modrosti se giblje po centralnem kanalu in je energija rigpe. Ta trenutek je zelo kratka. Preblisk čiste izkušnje katere se običajno ne zavedamo.

PRANSKA AKTIVNOST
Tibetanski učitelj Long-chen-pa je zapisal v tekstu, da obstaja 21.600 gibanj prane v posameznemu dnevu. Če jemljemo ta zapis dobesedno ali ne, nas ta izjava napotuje, da se vsakem dnevu zgodi ogromna dejavnost prane in misli.
(Iz knjige Tibetanski jogi sanj in spanja, tibetanskega učitelja Tenzin Wangyal Rinpocheja.)

Osebno mi ni bilo potrebno hoditi na pokopališče. Da bi se na ta način žrtvoval. Gre lahko tudi za drugačen postopek, da porežeš od korenin svoj ego. Osebno ne priporočam nobeni osebi delati prakse choda brez strokovnega vodstva. Izvajati takšno prakso na pokopališču brez usposobljene osebe je lahko nevarno. Ker je lahko tudi tam nekaj, in te to kar lahko doleti.
Knjiga, ki jo je napisal Wangyal je odlična. Priporočam jo vsakomur, ki se ukvarja s sanjami. Govori o tehniki - učenju, kako ozavestiti sanje. Za zahodnjake je knjiga zelo razumljiva, ker Rinponche že več kot desetletje živi v Ameriki. Poleg tega vsebinsko prinaša še druge stvari. Kako se ohranjajo in zapisujejo karmične zadeve kot karmične sledi (npr. jeza, ljubosumje) v umu - duhu. Kako ta karma povzroči življenja v različnih svetovih. Karmična prana leta po človeškemu telesu, sem ter tja, po čakrah, in telesnih kanalih, kakor teče konj s plašnicami brez voznika. Več o karmični prani v desetem poglavju o Življenju Gampope. V nadaljevanju je podana njegova razdelitev svetov, čustev, čaker in antistrupov.

Ob zaključku pisanja tega članka sem naletel v Sobotni prilogi (19.11.2005) Dela na intervju s slovenskim režiserjem filma Odgrobadogroba. Se kar prilega. V pravem času, saj ponazarja to, kar je zgoraj napisano - glede umiranja in strahu; njegova osebna doživetja - nekako bolj približno ponazarja stvari zahodnemu človeku, ki je skoraj izgubil že vse orientacije. Ni čudno, da ga po vrsti nagrajujejo. Ko odkrivajo izgubljeni raj.

Intervju Jan Cvitkovič: Nasilje in ljubezen
"Večkrat ste rekli: Strah me rajca. Ste z zadnjim filmom presegli tudi lastni strah pred minljivostjo, smrtjo?
Med delanjem tega filma sem se res znebil strahu pred smrtjo. Ne toliko zaradi filma kot, zaradi izkušnje, o kateri sva govorila prej. Postalo mi je jasno, da smrt ni nič tragičnega in nič posebnega. Je enostavni del celote.

Teorija in praksa.
Zame tudi praksa. To sem izkusil popolnoma. S celim telesom in dušo, če hočete. To ne pomeni, da se ne bojim, da bi me podrl avto ali da mi človek s sekiro ne požene adrenalina po žilah. Jasno, da se tega bojim. Ne bojim se pa več naravnega konca. Vsaj zdaj ne. Morda bo čez nekaj mesecev nastopilo obdobje, ko se bom spet bal smrti kot pes.(* .*Mislim, da se ne bo.) Ko sem bil zelo majhen, sem se tako bal smrti, da sem prejokal cele noči. Ko sem se o tem pogovarjal, sem videl, da nisem bil edini."

Intervju je potrebno prebrati v celoti, da si si na jasnem in spoznaš v celoti o čem govori. Če povzamem kritiko filma Odgrobadogroba, ga je slovenski NAJkritizer kolumnist v Dnevniku označil za skupek morbidov od morbidnosti, ki se počasi vleče že od Kruha in…. Z žalostnim koncem. Ki pa je velik. Po ogledu filma lahko rečem, če je bil Kruh in mleko povzetek: življenja posameznikov, ki se ne morejo iztrgati iz pajčevine usode, pa naj še toliko brcajo. Je Odgrobadogroba je res velik film. Ki se lahko konča z žalostjo človeka, ki zaigra v zadnjih kadrih. Tričetrt filma se lahko nasmejiš. Smejoči Buda. Milo Fo.

Zakaj velik? Film v svojih sekvencah enostavno prikazuje tiste vsakdanje trenutke (tudi morbidne, bizarne, puste), ki polzijo v naših človeških življenjih. O katerih se ne sprašujemo. Dokler nam nekdo nanje ne pokaže s prstom. Na primer prizor: brskanje ali igranje otroka z žlico pri kosilu. Ki se konča s podukom matere, naj se ne igra s hrano. Takšnih trenutkov vsakdanjega življenja je v filmu mnogo. Ki jih v vsakdanjiku prezremo. Temu se bi lahko reklo pot zbranosti; osredotočenosti. Ko ješ, ješ. Potem tisti odlični presežek ljubezni v bolniški sobi pri obisku starejše ženske partnerja. Nekdo ima manjko, drugi presežek. Vsakdanjika. Ljubezni.
In za konec, le kaj je želel avtor povedati s tistim križanjem rok Ide? Ali so ženske pribite na to zemljico? Dejansko one križane, da prihaja ven tisti zahodnjaški religijski križ.
Resnično je film zmes srbske parodije (Maratonci tečejo častni krog), s češkim prizvokom (tragikomedije), bizarnim hollywoodskim horrorjem na koncu in nekaj malega lynchovskega, iz tiste nadaljevanke kako že Kdo je ubil ……, ko se odvijajo dogodki na koncu sami po sebi. Vredno ogleda. Posneto za Zahodnjake. Ki živijo in spregledajo Od življenjadoživljenja.
Me prav zanima, kako dela scenarij in film? Ali rad bi videl, kako mu misli tečejo. Kako misli misli.

Uvod v Veliko pot je napisan zaradi več vzrokov. Morda bo objavljen le osmi del Velike poti, ki prikazuje prakso Phowo, kajti grmade inkvizicije so se že začele prižigati. Med pisanjem Velike poti, ki opisuje potovanje po Avstriji in Nemčiji, se je zgodilo še nekaj pripetljajev, ki so omembe vredni. Prvi dogodek se je zgodil na svetem prostoru v Ljubljani. Na Mihaelovi črti. Nepričakovano. Na določen način se je odprl prostor. Težko je takšno izkušnjo opisati z besedami. Poleg tega včasih ne dajem poudarka leporečju. Čeprav je leporečje včasih, sočno, užitno brati. Po dogodku na Mihaelovi črti sem nekaj dni želel pogledati v Aurobindovo knjigo Integralna joga, ki sem jo kupil po znižani ceni za tri tisočake pred leti. Kupil sem jo takrat predvsem zaradi Aurobindove razlage sanj ali vizij. Sedaj me je kar vleklo, da sem si šel (p)ogledati te opise sanj v Integralno jogo. A zraven sem našel še razlago za doživetje na svetem prostoru in za opise blaženega joka. V dveh podpoglavjih Dušna doživetja ali Nekaj duhovnih doživetij iz poglavja Duhovna preobrazba, lahko preberete, kaj je opisal mojster, kaj vas vse čaka na duhovni poti.

Iz podpoglavja Dušna doživetja - Integralna joga
"Dušne solze: Jok, ki te sili, pride od dušnega bitja - to so solze dušnega hrepenenja in teženja. V nekem posebnem stadiju se to dogaja številnim iskalcem in je zelo dobro znamenje. Res je, da v splošnem jok prinese v človeka sile, ki bi jih bilo zadrževati zunaj - jok je namreč popuščanje notranjega obvladovanja ter izraz vitalne reakcije in ega. Če dušni jok ne odpira vrat tem silam, toda ta jok je brez bolečine - to so le solze bhakti, duhovnega čustva in anande."
To je v bistvu jok duše in ne tisti običajni zasolzeni jok.

Iz podpoglavja Nekaj duhovnih doživetij- Integralna joga
"Luč v telesu: Podobno kakor lahko mir in ananda lijeta skozi ves človekov ustroj in se v njem nazadnje ustalita, tako da sta v samem telesu, telo in vse bitje pa v njiju -, tako je lahko tudi z lučjo. Luč lahko lije v telo in naredi sijočo vsako celico, se ustali v telesu ter ga od vseh strani obda z eno samo sijočo gmoto luči. (Šri Aurobindo, Integralna joga)"
Sedel sem na svetem prostoru, malo mantral in po tem, se je kar naenkrat začelo. Iz neba se je spustila luč. Sonce je lilo dobesedno čez mene. Pol minute, minuto, minuto in pol, dve minuti. Čas se je ustavil. Bilo je samo litje sonca v telo. V vsak atom. Popolna blaženost. Nič drugega. Po kakšnih dveh minutah se je ustavilo.
Ko se je končalo, sem se zavedel, kaj je doživel japonski mojster Usai, odkritelj reikija. V primeru, da takšno sonce lije v tebe več kot pol ure, ali uro in več, potem si samo še sonce. Sonce v vsakem delu telesa. V vsaki celici. Ki to sonce izseva, izžareva v okolico. Sonce v prostoru. Luč v prostoru. Energija sonca.

Čez dva tedna sem dobil potrditev tega dogodka na svetem mestu. Z opisom mavrice. Ob posvetitvi tega svetega mesta pred leti se je nad Ljubljano razpela mavrica.
Drugi dogodek se je zgodil konce oktobra, kakšna dva tedna po litju luči. Konec oktobra. Na Marijini črti. Začela se je tista prava rjavo pisana jesen. Z odpadajočim rjavim listjem. Popoldne sem sedel ob Ljubljanici. Počasi sem začutil vibriranje zraka. Potem se je vibriranje nadaljevalo. Vse bolj in bolj. Stanje je postalo tako močno, da ko sem se pogovarjal s kolegico, da sem moral prav pomisliti, kaj bom rekel in povedal. Dejansko se je dogajalo stanje - brez misli. Samo opazuj in uživaj. Ni misli, ni nič. Ni potrebno misliti. Da ti misli begajo sem in tja. Kako je to včasih težko doseči že pri sami meditaciji, da nimaš nobene misli. To stanje je bilo prav obratno. Na koncu je kolegica opozorila. Ali vidiš oblake, te rdečkaste, ožarjene oblake. Nekaj posebnega se dogaja. Kaj misliš, koliko ljudi to opazi? "Zelo malo," ji odgovorim. Pogledava tudi na napis hiše. Blef Bar 2. Povprašava, kje pa je Blef Bar 1. Natakarica pravi: prvi Blef Bar 1 je v Savskem naselju. Spogledava se, se nasmejiva in bolj za šalo rečeva, kdaj bomo šli načrtno pogledati Blef 1 v Savsko naselje. Nisva resno mislila. Čez dva tedna dobim sporočilo: Delavnica na lokaciji odpade. Imeli jo bomo v Štrku, v Savskem naselju. Pri Žalah zaviješ na desno, potem mimo Blef bara…. Ne vem, ali naj se smejim ali jokam temu sporočilu. Ko sem pogledal na zemljevid in pridem pred Blef Bar 1 v Savskem naselju, na mojo nesrečo, leži Blef bar 1 na pomožni zmajevi črti.
Nekaj podobne dogodke opisuje na začetku svoje knjige Aurobindo. Ko se prepustiš……
No kar lepa je ta Ljubljana.

Za konec: O žretju živalskega mesa. Po izkušnji. Ker še eksperimentiramo. Po občutku. Morda meso niti ne znižuje toliko raven energije. Morda znižuje določeno energijo. Vsekakor lahko zatrdim, da žretje živalskega mesa povzroča nekaj drugega. Strah. Prenos strahu. Primaren strah. Strah po preživetju. Strah se prenaša v človeško telo. V vse človeške celice. Z žretjem živalskega mesa. Pri Tibetancih žival nima zavesti. In žival se vedno boji, kdo jo bo pokončal. Usmrtil. Tisti nagonski strah. Strah bo boju za preživetje. Dejansko je ta strah vcepljen in se vceplja v celice živali skozi njeno življenje. Ob klanju in zakolu, fizičnem doživetju, prašiča, ovce, ob samem trenutku zakola, se še to dejansko zgodi in ojača. Energija vsaj podvoji. Toliko. Ko jeste živalsko meso, vnašate v sebe (njen) strah.

Ob koncu: Mnogi učitelji pravijo, da ne smete govoriti o svojih izkušnjah. Mislil sem nekaj prepisati iz Aurobindove joge, ampak tega nisem našel in bo to za enkrat kasneje. Lahko samo rečem: O duhovnih doživetjih, izkušnjah, govorite z osebami, ki jim zelo, zelo zaupate. Drugi pogoj in hkraten pogoj s prvim pogojem je: tistim, ki jim zelo zaupate, morajo imeti vsaj podobne izkušnje. A vse to bomo poskusili enkrat drugič bolje doreči.
Prvi odstavek je bil mišljen za prvi del Velike Poti. Potem je nastal ta uvod