Nova predstava o Bogu

Stara (dosedanja) predstava o Bogu je bila v procesu razvoja zavesti nujno potrebna in koristna (za mnoge je še vedno temelj, na katerem počiva njihova trenutna zavest), a s trenutkom, ko se zavemo, da je zgodba, ki jo zastopa religija, preveč omejena in napolnjena s strahom, da bi lahko bila resnična, izgubi svoj smisel.

Po tem, ko se je človekova zavest prebila skozi fazi pan poganstva (oboževanja več bogov) in teizma(oboževanje enega zunanjega boga), se dokoplje do spoznanja, da je tisti, ki v svoji zavesti gradi vso stvarnost - da je torej Stvarnik vsega, kar  opaža – ona sama oz. človek kot njen nosilec. To spoznanje izbriše ločenost med  Bogom in človekom, saj je prvi zamisel v lastni zavesti. Če že želi ohranjati podobo o Bogu, potem je ta Bog on sam.

Ta miselni premik je spričo naše predstave o naši majhnosti seveda težko napraviti. Vse življenje so nas učili, kako nebogljeni in nemočni smo, da smo žrtve pomanjkanja in neizprosnih okoliščin, sedaj pa naj bi si začeli domišljati, da smo – Bogovi! Ob sedanjih, absurdnih predstavah o omejenem in nebogljenem Bogu nam to zveni nekoliko bogokletno, ali ne?

Zgodba o Bogu pa je nekoliko bolj zapletena, ker so se vanjo vtaknila intelektualno superiorna nezemeljska bitja, ki so v daljni preteklosti kolonizirala planet Zemlja. Z gensko manipulacijo so bistveno pospešila proces evolucije takratnega človečnjaka (Neandertalca) in ustvarilahibridno bitje – človeka. Ta skoraj vsemogočna bitja, ki so bila tudi predmet oboževanja, so ljudske množice imenovale »bogovi« ali tisti, ki so prišli »z neba«. Kasneje so religije vcepile prepričanje, da obstaja le en Bog, ki je odgovoren za vso kreacijo. Prisotnost »bogov« (nezemljanov) na Zemlji je skupaj z njihovimi plovili (NLP) ostala ena od najbolj varovanih skrivnosti, s tem pa tudi dejstvo, da že od pamtiveka krojijo vso globalno politiko.

Da bi duhovni razvoj človeka po stoletjih relativnega zastoja zopet krenil, moramo pridobiti veliko (doslej dobro prikrivanega) fizičnega, še več paduhovnega znanja, ki nas prebudi kot večrazsežna (multidimenzionalna) duhovna bitja. Prav to je simbolno napravil Jezus Kristus, ki je pred 2000 leti pokazal, da človek ni telo, temveč nesnovna duša, ki se (z vstajenjem) dvigne v »nebeški svet« in se poda k »očetu«, v svoj pravi dom. Njegovo sporočilo je, da je bistvo človeka netelesno, in da je naš pravi dom izven fizične stvarnosti. Z Jezusovim rojstvom smo pričeli linearno šteti leta prebujanja duha v človeku. Prebujeni človek ni ujetnik narave, temveč poosebljenje Duha, ki se dviguje k spoznanju samega sebe oziroma svoje božanske narave.

Isti proces kot Jezus  je na nekoliko drugačen način pred njim opravil že Buda, ki je v procesu meditacije dojel bistvo človeka (skozi razsvetlitev) in se združil z izvorom Enosti, z Bogom. Njegovo učenje je neprecenljive vrednosti za človeštvo in dragocen vodič na poti lastnega spoznanja.

Istovetenje s snovnim telesom se umika zavedanju duhovnega bistva. Človek prepoznava, da so fizična telesa v procesu reinkarnacije lepripomočki za njegov duhovni razvoj, istenje z njimi pa posledica omejenega zavedanja. Tudi nezemeljska bitja (»bogovi«) imajo duhovno naravo (dušo) in v zemeljski izkušnji doživljajo izkustva nadvladovanja manj naprednih duš. A tako mi kot oni smo na poti k istemu cilju - spoznanju lastne božanske narave. V zemeljski stvarnosti je proces učenja najhitrejši.

SE NADALJUJE

Zoren Železnikar
www.prisluhni.si