| Od materializma k idealizmu
 V sedanje razumevanju stvarnosti je materialnost prestavljena kot temelj, na katerem temelji vse, kar obstaja. Kot nas še vedno učijo v šolah, naj bi kot primarno obstajalo materialno vesolje, neskončen prostor, poln galaksij, zvezdnih sistemov, osončij, zvezd in planetov. Človek se na enem od njih, na Zemlji, počuti kot nepomembna smet.
Izpostavljen je neizprosnim danostim, soočen je s pomanjkanjem, omejitvami in zakoni, ki se jim ni mogoče izmakniti. Tako kot še marsikateri drug koncept pa je ta nazor zrel za smetišče zgodovine. Tako kot predstavo o ploščati Zemlji bomo ta koncept v času, ko človeštvo doživlja duhovni preporod,nadomestili s popolnejšim.
Popolnejši koncept stvarnosti prinaša spoznanje, da je tisto, kar je primarno, opazovalec oziroma natančneje rečeno - njegova zavest, in ne materialnost. Svet se ne more izrisati nikjer drugje kot izključno na platnu zavesti v človeških možganih. Tega dejstva ni mogoče zanikati. Opažanje materialnosti je manifestacija zavesti, ki jo lahko obravnavamo kot duhoven pojav. Napraviti moramo temelji miselni preskok: bistvo stvarstva je duhovne in ne snovne narave. Snov se namreč pojavi kot zavestno opažanje, zavest pa se ne more pojaviti v (mrtvi) snovi.
Skoraj tragično je, da znanost na pragu 21. stoletja ostaja ujeta v materialistični okvir, čeprav na določenih področjih (npr. v kvantni fiziki) že spoznava, da se pri odgovorih na najbolj temeljna vprašanja vse bolj zliva s filozofijo… Teorija o velikem poku ne prepriča s trditvijo, da se je vsa materija vesolja sprva nahajala v neznosno zgoščeni krogli, ki se je razširila v neskončni prostor. Malce nerodno je, da znanost še zdaj išče več kot dve tretjini snovi, ki s svojo maso ustvarja potrebne kohezivne sile, ki vesolje držijo skupaj. Idealistični koncept je mnogo bolj prepričljiv: celotno vesolje nastane (v zavesti) iz ene same misli, ki se gradi in raste v neskončnost.
Znanost je doslej človeka kot opazovalca in ključni element v znanstvenih eksperimentih dosledno izključevala iz svojih spoznanj. Redki filozofi (eksistencialisti) in teoretiki kot Kurt Russell in Erwin Laszlo so opozarjali, da ne obstaja noben drugačen način kot da človek (znanstvenik) vsakemu spoznanju ali ugotovljeni zakonitosti da svoj osebnostni, razumski pečat. Človekova zavest je tista, ki informacijo oblikuje. Brez človeka znanost ne more raziskovati, če pa bi lahko, vse skupaj ne bi imelo smisla – kdo drug, razen človek namreč znanost potrebuje?
Pozornost moramo z zunanjega sveta torej preusmeriti navznoter, k človeku opazovalcu; vesolje in ves materialni svet niso nič drugega kot predstave, miselne forme v njegovi zavesti. Idealistični pogled na svet, ki gradi na tej ideji, je koncept, ki enako dobro razlaga materialne in nematerialne pojave, snovni in duhovni svet. Človek, ki sta ga doslej begala dva miselna sistema – znanost za področje snovnega sveta in religija za področje duhovnega sveta, z idealistično paradigmo dobi koncept, s katerim lahko dojame in razume stvarnost kot celoto.
Zaradi stoletij materialistične pogojenosti danes težko dojamemo, da svet po svoji resnični naravi sploh ni materialen, temveč ima duhovni značaj. V snovnih predmetih, ki jih vidimo na platnu naše zavesti, ni nikakršne trdne snovi. So le zavestne slike, zgrajene iz iste miselne tvari kot sanje. Med zavestnimi pojavi v budnem stanju in tistimi v sanjah je razlika le ta, da v sanjah izkustvo telesa ni razločno. A v obeh primerih gre za dogajanje v »možganih«, v telesu, ki pa je - kot vse drugo - le podoba na platnu zavesti. Zavest je bistvenega pomena in ključ za razumevanje stvarnosti in človekove identitete. Brez zavesti ni življenja, ni opažanja, ni izkustev. Zavest je vse. Vse vesolje napolnjuje zavedanje ali (po krščanski doktrini) Duh, ki oživlja popolnoma vse, kar obstaja.
Ervin Laszlo je dejal: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen spremni pojav možganskih dejavnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni preprost proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celotnem telesu in v vsem stvarstvu.« SlovitiEckhart Tolle pa pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. »Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta, absoluta. Ko pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem.«
SE NADALJUJE
Zoren Železnikar
www.prisluhni.si |
NE ZAMUDITE
Idealistični hokus-pokus
Prispeval/a: MC dne četrtek, 7. april 2011 @ 12:18 CEST
Trditev, da znanost na določenih področjih (npr. v kvantni fiziki) že spoznava, da se pri odgovorih na najbolj temeljna vprašanja vse bolj zliva s filozofijo, je blago rečeno nesramna. To trdijo kvečjemu filozofi (pa še to samo nekateri), ne pa znanstveniki. Seveda je o kozmoloških vprašanjih mogoče tudi filozofirati, a samo na način, kot so o svetu filozofirali grški učenjaki, ki so do onemoglosti razpravljali o tem, kateri kamen pada hitreje – večji ali manjši, ali na način, kot so o svetu filozofirali sholastiki, ki so se do onemoglosti prepirali o tem, koliko angelov lahko stoji na konici bucike. Če o vsaki stvari lahko do onemoglosti filozofiraš (oziroma bolje rečeno špekuliraš), to še ne pomeni, da je mogoče iz znanosti narediti filozofijo (oziroma bolje rečeno hokus-pokus). Idealistična filozofija se danes le še samoreciklira, pri tem izumlja nove in nove termine (in jih krade znanosti), zato da potem reproducira stare sofistične platonovske zablode in opravičuje svoj obstoj, medtem ko se skriva za plaščem filantropije in humanizma. Potem se pač dogaja, da misli reproducirajo svoje lastne nesmisle.
Trditev, da celotno vesolje nastane iz ene same misli, ki se gradi in raste v neskončnost, je tipična šarlatanska izjava, ki dela z besedami (in z mislimi), kot svinja z mehom. Kaj sploh je misel, tega vam šarlatani ne bodo razkrili, še manj, katera je bila tista prva pramisel, ki je sprožila kar nastanek vsega vesolja. (Mogoče je bila to misel na ustnice Angeline Jolie, kdo bi vedel.) Šarlatani dvomijo v nastanek vesolja s prapokom, zato ker znanstveniki ne znajo ali ne zmorejo pojasniti vsega, kar zaznavajo naši čuti, šarlatani sami, pa ne znajo pojasnit absolutno ničesar – zato si tudi izmišljajo razne hokus-pokus teorije, kakršna je tudi teorija »prve misli«. Seveda nič ne povedo o tem, kdo ali kaj je tisto, kar je sprožilo prvo misel. Kaj je tisto, ki misli. Seveda - vam bodo povedali - prvo misel je sprožila zavest! Samo ne vprašajte jih, kaj je zavest ali kako je zavest nastala. Verjetno je nastala iz prve misli. Iz misli, ki je mislila samo sebe. Iz črke A, ki si je zamislila črko B in potem sta si skupaj zamislili še črko C, dokler ni nastala vsa abeceda. V univerzumu, ki še ni obstajal, dokler se niso pravilno pomešale črke U, N, I, V, E, R, Z in M. Takrat univerzum še ni bil niti misel. Ni ga bilo še niti v zavesti. V kateri zavesti? Šarlatani vam bodo povedali, da je to tista zavest, ki se piše z veliko začetnico. To je tudi vse, kar o njej vedo.