Posledice prebujene zavesti

To kar smo, je torej Duh, ki se izraža skozi naše fizično telo. A fizično telo je le eno od teles (instrumentov), poleg drugih, "finosnovnih", ki jih imamo tudi v vseh drugih razsežnostih. Prihaja čas, ko se bomo tega pričeli zavedati. Dane so nam vse božanske lastnosti, darovi in moči, ki jih zdaj izkazujejo redki posamezniki – jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost, jasnovednost, intuicija in telepatija pa tudi televizija (gledanje na daljavo), materializacija in dematerializacija…

Zaradi skoraj popolne poistovetenosti s telesom smo pozabili nanje (saj gre za duhovne pojave), a skozi proces prebujanja in razvoja bodo te lastnosti znova oživele v nas. Smo božanska bitja, na nezemeljski ravni neomejena s prostorom in časom. Smo delci Boga, ki se v tej fazi razvoja ne zavedajo svojega resničnega bistva.

Če bi bil Bog nekaj zunaj nas, ga ne bi mogli nikoli spoznati. Ker je nekaj, kar nosimo v sebi, pa ga ne moremo nikoli izgubiti. Zdaj ga večina iščezunaj sebe, a tam ga ni možno najti. Skrit je v našem srcu, to pa je mesto, kjer iščemo nazadnje. Paradoks je v tem, da se z iskanjem leoddaljujemo od njega; treba je ustaviti iskanje in se spomniti, da je od nekdaj tu, v nas.

O dejstvu, da je Bog v nas, govori vrsta pregovorov, ki so odraz resnice: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Bog vse vidi in vse ve (tako kot ti) saj je v tebi. Vse prizore, ki jih vidimo na platnu naše zavesti, v filmu, ki ga imenujemo življenje, (zdaj nevede) slikamo sami, zato je nesmiselno zanje valiti odgovornost na druge.

Bistveni element duhovnega napredka je opustitev vloge žrtve in sprejem odgovornosti za vse, kar doživljamo, na svoja pleča. Čeprav še ne vemo, kako in zakaj se nam dogodki pojavljajo, nam postane jasno, da smo jih tako ali drugače »pritegnili«. Prizori, ki jih opažamo zunaj, imajo en sam namen: govorijo o naši notranjosti, predstavljajo priložnosti za soočenje s stvarmi, ki jih še nismo izkusili in ozavestili, prekinili vezanost nanje.

Svet in dogajanje, ki ga opažamo zunaj, je torej odraz dogajanja v naši notranjosti - to spoznanje je nujno za naš napredek. Osebe, ki jih vidimo okrog sebe, so naša zrcala, ki odražajo enega ali več vidikov našega bitja. Vsako nasilje, ki bi ga usmerjali k njim, je tako nasilje nad samim seboj.

Prebujeni človek išče v vsakem dogodku sporočila, ki mu pomagajo k večjemu razumevanju. Ne reagira na neposredno opažena dejstva, pač pa vidi motive v ozadju ravnanj in dogodkov in tako prepoznava tisto, kar širi njegovo razumevanje samega sebe ter dviguje njegovo zavest.

Naš duhovni razvoj pripelje do spoznanja naše zlitosti z vsem življenjem in odpre vrata božanskemu atributu - ljubezni v nas, saj je ljubezen tisto, kar vse povezuje in druži v celoto. Tekmovalnost se umakne sodelovanju, napetost razumevanju, nestrpnost sprejemanju, sovraštvo sočutju.

V zavedanju lastne božanskosti nam je jasno, da je pomanjkanje le ena od iluzij, ki je bila potrebna za to, da bi spoznali resnico o obilju. Zavedanjeobilja pritegne istovrstna izkustva, saj mi, božanska bitja, ustvarjamo z mislimi. Tako postanemo človek, ki lahko ustvari civilizacijo miru, ljubezni in blagostanja. Edino takšno si božansko bitje tudi zasluži.

Opisana zgodba je tako lepa in svobodna, da jo je marsikomu težko sprejeti, saj ni v skladu s strahom in temo v njem. A dvoma ni – vsakdo jo bo nekoč vzel za svojo, vprašanje je le, koliko trpljenja in udarcev bo še potrebno za dokončno prebuditev.

KONEC

Zoren Železnikar
www.prisluhni.si